Jedro

Tožnica ni dokazala dogovora o razdružitvi, v zvezi s tem pa tudi ne izročitve denarja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o stroških spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 30.173,00 SIT (tridesettisoč stotriinsedemdeset 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1998 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da je samolastnica opreme stanovanjske hiše 14. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da je nepremičnina - garažni dvojček, stoječa na parceli 435/2, vl. št. 391 k.o., izključna last tožnice, in da je toženec dolžan izstaviti ustrezno listino. Zavrnilo je tudi zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 85.235,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi tožencu izročila znesek 15.000 DEM kot poplačilo njegovega solastninskega deleža. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in navaja: Sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A.B.. Prebralo je njegovo izjavo, ni pa povedalo, na katero določilo ZPP se je oprlo, ko njegove izjave v obliki notarskega zapisa ni štelo za dokaz. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker je bilo opuščeno neposredno zaslišanje priče in ker notarski zapis ni bil upoštevan. Sodišče bi moralo zaslišati tudi pričo S.R.. Trditev sodbe o tem, da dejstvo plačila brez pravnega posla in realizacije ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka, je v nasprotju s preostalo obrazložitvijo, v kateri se sodišče obsežno ukvarja z vprašanjem, ali je tožnica izročila tožencu 15.000 DEM. Gre za notranje nasprotje v obrazložitvi sodbe, kar pomeni pritožbeni razlog po členu 354/2 točka 13 ZPP. Ni res, da bi tožeča stranka šele leta 1995 začela trditi, da je za sporno nepremičnino toženi stranki izročila 15.000 DEM. Tožeča stranka je takoj prerekala navedbe predlagatelja. Ni res, da bi moral obstajati med pravdnima starnkama pravni posel o prenosu lastninske pravice. Ni šlo niti za kupoprodajno pogodbo, niti za darilo ali za drug pravni posel po ZOR. Stranki sta se le dogovorili, kako bosta razdružili skupno premoženje. Da bi tožnica dokazala obstoj tega dogovora, je predlagala dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Odločitve sodišča o višini stroškov, ki jih je naložilo v plačilo tožnici, ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, katere stroške in v kakšni višini je priznalo. Pritožba je utemeljena le, kolikor se nanaša na vprašanje odmere stroškov, sicer pa pritožba ni utemeljena. Če sodišče prve stopnje ni zapisalo, zakaj ne sprejema notarskega zapisa kot dokaza, na katerega bi oprlo sodbo, s tem ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Glede na načelo ustnosti in neposrednosti (člen 4 ZPP - Zakona o pravdnem postopku) mora sodišče pričo zaslišati neposredno in samo tako zaslišanje je lahko podlaga odločbe. Sklicevanje na to, da tožeča stranka ni vedela, da sodišče ne sprejema notarskega zapisa, je brezpredmetno. Na glavni obravnavi dne 24.11.1998 je bil ob navzočnosti tožničine pooblaščenke sprejet dokazni sklep, ki notarskega zapisa ni vseboval. Tožeča stranka je torej vedela, da notarski zapis ne pride v poštev, novih dokazov pa ni predlagala. Pritožba trdi, da je nasprotje v sodbi za to, ker da se po eni strani sodba ukvarja z vprašanjem, ali je bil denar izročen, po drugi pa ugotavlja, da to ni pomembno. Po prepričanju pritožbenega sodišča tu ne gre za neskladje, ki bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka in zaradi katerega bi ne bil mogoč preizkus sodbe. Sodišče prve stopnje je pač zapisalo več razlogov zaradi katerih šteje, da zahtevek ni utemeljen. Pritožba trdi, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica šele leta 1995 začela trditi, da je toženca izplačala, vendar ta pritožbena trditev ni točna. V zadevi N 22/92, kjer je M.R. kot predlagatelj med drugim predlagal razdružitev tudi nepremičnine vl.št. 391 k.o., v odgovoru na predlog (red. št. 4, list. št. 6 spisa N 22/92) današnja tožnica tega ne omenja. V nasprotnem predlogu (red. št. 22, list. št. 29 spisa N 22/92) izrecno trdi, da sta solastnika vl.št. 391 k.o.in solastnika vsak do 1/2 premičnin. V vlogi (red. št. 55, list. št. 74 spisa N 22/92) nato pa ponovno v vlogi (red. št. 56, list. št. 76 spisa N 22/92) današnja tožnica celo izrecno trdi, da tožencu priznava, da je solastnik do 1/2 nepremičnin vl.št. 391 k.o.. Nasprotna trditev se pojavi v spisu N 22/92 šele 14.4.1995 na red. št. 60, list. št. 81. Vse zgoraj povedano se torej nanaša na zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje. Kolikor gre za vprašanje dejanskega stanja, je treba ugotoviti, da je tudi to popolno ugotovljeno. Tožnica ni dokazala dogovora o razdružitvi, v zvezi s tem pa tudi ne izročitve denarja. Sodišče prve stopnje ima o tem dovolj jasne in prepričljive razloge. Dopolnjevanje dokaznega postopka z zaslišanjem prič B. in R. je nepotrebno. Sodišče prve stopnje je prepričljivo povedalo, da niti tožnica sama ni bila jasna v svoji izpovedi o tem, da je tožencu denar izročila, saj je sprva trdila, da mu ga je izročila, nato pa, da ga je sam vzel. Tudi tega ni znala pojasniti, kdaj se je to zgodilo - ali je bilo to pred razvezo ali po njej. Glede na to in ob tem, da je v razdružitvenem postopku sprva izrecno priznavala tožniku solastninsko pravico, nato pa se je premislila, tudi nobena od prič ne bi mogla prepričljivo izpovedati nečesa, česar niti sama tožnica ne ve. V tem delu je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP). Pritožba pa ima prav, kolikor gre za vprašanje pravdnih stroškov. Ni se sicer mogoče strinjati s tem, da je v tem delu sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je odmera razvidna iz spisa na list. št. 55. Res pa je, da je ta odmera previsoka glede na vsebino predloga za odmero in glede na odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče je zato o stroških ponovno odločilo in ugotovilo, da ti stroški znašajo 30.173,00 SIT. Treba je bilo priznati 50 točk za pristop na glavno obravnavo dne 26.3.1998 v skladu s predlogom, 150 točk za glavno obravnavo dne 24.11.1998 in 50 točk za "prve pol ure" za obravnavo istega dne, prav tako pa 20 točk za prejem sodbe in obvestilo stranki. Skupaj je to 270 točk, kar ob vrednosti točke 87,4 SIT znese 23.598,00 SIT. K temu je treba prišteti še 6.075,00 SIT za sodno takso in 500,00 SIT za fotokopije. Skupaj je torej to 30.173,00 SIT. Ni pa bilo mogoče priznati 50 točk za pregled po stranki prinešenih listin, 100 točk za pregled spisa, prav tako pa ni bilo mogoče priznati stroškov za prevoz, ki so prijavljeni v obliki odvetniških točk in sicer za vsak prevoz po 80 točk. Ker je uspeh tožeče stranke v pritožbi le neznaten, mora sama nositi svoje pritožbene stroške v celoti (analogna uporaba člena 154/3 ZPP). Sicer je odločitev o stroških postopka utemeljena na določilu člena 166/3 ZPP. Določbe prejšnjega ZPP so v tej odločbi uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99.