Jedro

Tožena stranka je pravilno zaključila, da tožničinega sina ni šteti kot ožjega družinskega člana v smislu tretjega odstavka 36. člena ZTuj-1. Po določbi prvega odstavka 216. člena Družinskega zakonika federacije Bosne in Hercegovine je namreč pogoj za podaljšanje preživninske obveznosti staršev po polnoletnosti otroka, njegovo redno opravljanje šolskih dolžnosti, pri čemer zgolj vpis na izobraževalno ustanovo v Republiki Sloveniji, ne da bi tujec le to redno obiskoval in redno opravljal šolske obveznosti, ne pomeni, da se tujec v Republiki Sloveniji redno šola.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje v točki 1. zavrnil prošnjo tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, iz razloga združitve družine, za družinskega člana A.A., roj. 29. 1. 1990 v kraju B. (Hrvaška), državljana Bosne in Hercegovine, v točki 2. odločil, da mora A.A. v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe zapustiti Republiko Slovenijo ter v točki 3. odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški, niti niso bili priglašeni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bila A.A. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. III K 15260/2010 (III K 24/2010), ki je postala pravnomočna 15. 4. 2010 izrečena pogojna obsodba zaradi poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in mu določena enotna kazen 1 leto in 2 meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 3 let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških od 1. 1. 2005 dalje pa izhaja, da je A.A. storil skupno 14 prekrškov po Zakonu o varnosti cestnega prometa in Zakonu o varstvu javnega reda in miru, sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, dne 21. 5. 2008 pa mu je bila izdana za prekršek po drugem odstavku 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Iz navedenih dejstev je upravni organ prve stopnje zaključil, da obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno bivanje iz 5. alinee prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih, saj obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V nadaljevanju navaja, da je pri svoji odločitvi upošteval tudi določbo drugega odstavka 43. člena Zakona o tujcih, ki določa, da mora pristojni organ pri zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu upoštevati naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji ter obstoj družinskih kulturnih in socialnih vezi z matično državo. Podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje je zavrnil po tem, ko je ocenil da prosilcu ne bodo kršene temeljne človekove pravice do družinskega življenja. V konkretnem primeru je otrok polnoleten, zato je roditeljska pravica nad njim prenehala in ni podaljšana tudi čez otrokovo polnoletnost, saj za to ne obstajajo zakonski razlogi. Razen tega iz dokazov v upravnem spisu izhaja, da je A.A. solastnik hiše v Hrvaški, v Bosni in Hercegovini pa še živi njegova babica, tako da z matično državo še obstajajo vezi, čeprav kot tujec v Republiki Sloveniji živi že od leta 2001. Zatrjevanje, da se A.A. redno izobražuje, ni resnično, saj tujec ne obiskuje predavanj in niti ne izvršuje izpitnih obveznosti, prav tako pa ni resnična navedba tujca, da se še naprej šola v osnovni šoli za odrasle in mladostnike v izobraževalnem središču Miklošič v Ljubljani. Gre za osebo, ki je s svojimi dejanji večkrat ravnala v nasprotju s pravom in ima očitno negativen odnos do pravno varstvenih dobrin in vrednot Republike Slovenije ter ne spoštuje javnega reda in miru. Pri odločanju je upošteval naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino prebivanja A.A. v Republiki Sloveniji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo, ter to, da ima popolno poslovno sposobnost, zato je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev zaključil, da je zaradi javne varnosti upravičena zavrnitev podaljšanja dovoljenja za prebivanje.

Ministrstvo za notranje zadeve je s svojo odločbo št. 2141-74/2012/2 (121-02) z dne 23. 8. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi je navedlo, da je pri preizkusu izpodbijane odločbe ugotovilo, da je izrek odločbe organa prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, zato je na podlagi tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo pravilne razloge za zavrnitev pritožničine prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in zaključilo, da pritožničinega sina ni mogoče šteti za pritožničinega ožjega družinskega člana, saj je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da se v Republiki Sloveniji ne šola in da je sposoben za delo, zato ga pritožnica glede na določbo drugega odstavka 216. člena Družinskega zakonika Federacije Bosne in Hercegovine ni več dolžna preživljati. Določba 5. alinee tretjega odstavka 36. člena Zakona o tujcih določa, da so ožji družinski člani tujca tudi njegovi polnoletni neporočeni otroci, katere je tujec po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati. Glede na določbe Zakona o tujcih pritožničin polnoletni sin ni pritožničin ožji družinski član in ni upravičen do izdaje oziroma podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine, zato je bilo treba vlogo zavrniti upoštevaje 1. alineo prvega odstavka 43. člena ZTuj-1. Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil upravnega postopka. V tožbi navaja, da so starši po pravu Bosne in Hercegovine dolžni preživljati svoje otroke tudi po polnoletnosti, če se ta redno šola in sicer do dopolnjenega 26 leta otrokove starosti. Dolžnost preživljanja polnoletnih otrok pa velja tudi v primeru, če ta zaradi bolezni, fizične ali psihične prizadetosti ni sposoben za delo in nima dovolj sredstev za življenje ali si jih ne more ustvariti iz svojega premoženja. A.A. se izobražuje, tožena stranka pa v postopku odločanja ni preverjala, kakšne so njegove šolske obveznosti. Šolsko leto se zaključi šele 31. 8. 2011, zato dne 22. 3. 2011, ko je izdala izpodbijano odločbo ni mogla ugotoviti, ali je A.A. opravljal šolske obveznosti. Tožena stranka nadalje ni ugotavljala ali morebiti na strani A.A. ne obstajajo razlogi bolezni, fizične ali psihične prizadetosti ali podobnih bolezenskih stanj, zaradi katerih ni sposoben za delo in posledično zaradi tega nima dovolj sredstev za preživljanje. Upravni organ druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožeče stranke drugače ocenil dejansko stanje in drugače presodil dokaze kot upravni organ prve stopnje, zato bi moral bodisi sam ali po organu prve stopnje dopolniti dokazni postopek in tožeči stranki dati možnost, da se izjasni o razlogih, na katerih je utemeljil svojo odločitev. Ugovarja zaključku, da je A.A. sposoben za pridobitno delo in lastno življenje. Nadalje navaja, da sin tožnice živi v Sloveniji že 10 let in ga na Hrvaško ne veže nič več, ravno tako tudi ne na Bosno in Hercegovino, kjer živi mama tožnice, ki zaradi svoje starosti in zdravstvenega stanja za A.A. ne bi mogla skrbeti. Tožeča stranka je zaposlena in ima družino ter lahko skrbi za sina, ki je v fazi zdravljenja od odvisnosti, poleg tega pa ima v Republiki Sloveniji še drugo sorodstvo, tako da je življenjsko vezan na Republiko Slovenijo. Če bi moral ozemlje države zapustiti obstaja nevarnost, da se ne bo mogel pozdraviti od odvisnosti od prepovedanih drog, saj je pri tovrstnem zdravljenju bistvena podpora ožje družine. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in povzema v upravnem postopku pred upravnim organom prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Nadalje navaja, da je ob reševanju pritožbe upoštevaje že ugotovljeno dejansko stanje ocenila, da je razlog za zavrnitev tožničine prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine njenemu sinu A.A. določba 1. alinee prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih. Meni, da je ta sprememba dopustna in skladna z določbo tretjega odstavka 248. člena ZUP.

K točki I. Izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba upoštevaje obrazložitev odločbe upravnega organa druge stopnje pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih, kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe dopolnjeni z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Pravico do združitve družine in celovitosti družine ureja Zakon o tujcih (v nadaljnjem besedilu ZTuj-1), ki med ostalim v 36. členu določa, da se tujcu, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje (v zadevnem primeru je to tožeča stranka), ob pogoju in v skladu z ZTuj-1 prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci (čl. 36/1 ZTuj-1). Navedeno pomeni, da se ožjim družinskim članom tujca, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje izda dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine, če so izpolnjeni drugi pogoji, ki jih za izdajo dovoljenja za prebivanje določa ZTuj-1 v tretjem in četrtem odstavku 27. člena. V četrtem odstavku 27. člena ZTuj-1 je namreč določeno, da mora tujec za izdajo dovoljenja za prebivanje, poleg pogoja za izdajo dovoljenja iz 3. odstavka 27. člena ZTuj-1 (splošni pogoji), izpolnjevati tudi pogoje, ki se z ZTuj-1 zahtevajo za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje.

V zadevi ni sporno, da tožeča stranka v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, zato izpolnjuje pogoj iz prvega odstavka 36. člena ZTuj-1, to je pogoj za priznanje pravice do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci. V zadevi ni sporno, da je sin tožeče stranke polnoleten in da v Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. V zadevi je sporno ali je sina tožeče stranke šteti za družinskega člana upoštevaje določbe tretjega odstavka 36. člena ZTuj-1. Po 5. alinei 3. odstavka 36. člena ZTuj-1 so ožji družinski člani tujca iz prvega odstavka 36. člena ZTuj-1 tudi njegovi polnoletni neporočeni otroci, katere je tujec po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka državljanka Republike Bosne in Hercegovine. Dolžnost preživljanja v Republiki Bosni in Hercegovini ureja Družinski zakonik federacije Bosne in Hercegovine, ki v prvem odstavku 216. člena določa, da so starši, po svojih zmožnostih, dolžni preživljati svojega polnoletnega otroka tudi po polnoletnosti, če se ta redno šola in sicer do dopolnjenega 26. leta otrokove starosti. Starši pa so dolžni preživljati svojega polnoletnega otroka tudi, če ta zaradi bolezni, fizične ali psihične prizadetosti ni sposoben za delo in nima dovolj sredstev za življenje ali si jih me more ustvariti iz svojega premoženja (čl. 216/2 Družinskega zakonika federacije Bosne in Hercegovine).

Po mnenju sodišča je zaključek upravnega organa druge stopnje, da A.A. ni mogoče šteti za ožjega družinskega člana tožeče stranke v smislu tretjega odstavka 36. člena ZTuj-1 pravilen. Upoštevaje določbo prvega odstavka 216. člena Družinskega zakonika federacije Bosne in Hercegovine je pogoj za podaljšanje roditeljske pravice po polnoletnosti otroka njegovo redno opravljanje šolskih dolžnosti. Tudi po mnenju sodišča tožeča stranka ni izkazala, da bi se A.A. redno šolal. Zgolj vpis na ustrezno izobraževalno ustanovo v Republiki Sloveniji, ne da bi tujec le to redno obiskoval in redno opravljal šolske obveznosti, še ne pomeni, da se tujec v Republiki Sloveniji redno šola. Kakor je ugotovil že upravni organ prve stopnje pri preverjanju rednega šolanja A.A. v Republiki Sloveniji je bil le ta vpisan v 8. razred osnovne šole za odrasle, v Zavodu znanje Postojna, vendar ni obiskoval predavanj in v šolskem letu 2010/2011 ni opravil nobene izpitne obveznosti. Nedvomno pa je tudi bilo ugotovljeno, da A.A. v šolskem letu 2010/2011 ni bil vpisan v osnovno šolo za odrasle in mladostnike Izobraževalnega središča Miklošič v Ljubljani, kot je bilo zatrjevano pred upravnim organom prve stopnje.

Po mnenju sodišča pa tožeča stranka tudi ni izkazala obstoja dolžnosti preživljanja svojega polnoletnega otroka iz drugega odstavka 216. člena Družinskega zakonika federacije Bosne in Hercegovine. A.A. je namreč na zaslišanjih sam izpovedal, da je sposoben za delo in da opravlja priložnostna dela, zato ga tožeča stranka upoštevaje že navedeno določbo drugega odstavka 216. člena Družinskega zakonika federacije Bosne in Hercegovine ni dolžna preživljati. Ugovor tožeče stranke, da upravni organ prve stopnje ni ugotavljal, ali morebiti na strani A.A. ne obstajajo razlogi bolezni, fizične ali psihične prizadetosti ali podobnih bolezenskih stanj, zaradi katerih ne bi bil sposoben za delo in posledično zaradi tega naj ne bi imel dovolj sredstev za preživljanje, tako ni utemeljen. Tožeča stranka je bila z ugotovitvami upravnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena in v postopku pred upravnim organom prve stopnje ni predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval nasprotno. Dokazi, ki jih v tožbi predlaga tožeča stranka, pa predstavljajo tožbeno novoto in jih sodišče ne more upoštevati (čl. 20/3 ZUS-1). Ugovor tožeče stranke, da bi tožena stranka morala sama pribaviti in izvajati dokaze o tem, da A.A. ni sposoben za delo ni utemeljen. Dokazno breme, glede izpolnjevanja pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po ZTuj-1 in v posledici obstoj razlogov glede dolžnosti do preživljanja polnoletnega otroka iz drugega odstavka 216. člena Družinskega zakonika Bosne in Hercegovine, je bilo upoštevaje določbo petega odstavka 27. člena ZTuj-1, na tožeči stranki in A.A., ki v upravnem postopku pred upravnih organom prve stopnje tudi po mnenju sodišča, nista izkazala dolžnosti preživljanja. Zatrjevana odvisnost A.A. od prepovedanih drog oziroma zdravljenje od odvisnosti pa še ne pomeni, da le ta ne bi bil sposoben za delo, kar je upoštevaje nacionalno zakonodajo tožeče stranke pogoj za podaljšanje dolžnosti preživljanja roditeljev otroka po polnoletnosti.

Glede na navedeno je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo, ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Vsaka stranka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi svoje stroške postopka.