Jedro

Z uvrstitvijo tožnika v I. kategorijo invalidnosti in naložitvijo toženi stranki, da izda nov upravni akt o pravici do invalidske pokojnine in višini le-te, sodišče ni ravnalo v skladu z določbama 1. in 2. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1, saj ni v celoti odločilo o podlagi tožbenega zahtevka za priznanje invalidske pokojnine. To bi lahko pomenilo kršitev določb postopka, vendar tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala. Ne pomeni pa takšno postopanje sodišča zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo sporni odločbi tožene stranke pod opr. št. I-4086889 z dne 7.5.2004 in z dne 15.10.2003, s katerima je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 19.2.2002 dalje, toženi stranki pa naložilo ponovno odločitev o pravici in odmeri invalidske pokojnine s posebno odločbo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvijo, da je pri tožniku podana invalidnost I. kategorije. Hkrati je soglašalo tudi z načinom odločanja, ko je sodišče z razvrstitvijo tožnika v I. kategorijo invalidnosti odločilo le o podlagi tožbenega zahtevka, glede same pravice do invalidske pokojnine in njene višine pa odločitev prepustilo toženi stranki z izdajo nove odločbe, saj sodišče ni razpolagalo z verodostojnimi podatki o tožnikovem izpolnjevanju pokojninske dobe, ki so pomembni za priznanje pravice do pokojnine, in drugimi podatki, ki so pomembni za odmero njene višine.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka, formalno zgolj iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da 2. odstavek 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) nalaga sodišču, da v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Invalidnost I. kategorije ne more biti pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, UPB-2, Ur. l. RS, št. 20/04) kot pravico opredeljuje le pravico do invalidske pokojnine. Šele če bi sodišče pravilno priznalo pravico do invalidske pokojnine, bi lahko le to tožena stranka tudi odmerila. Ker pa o pravici ni bilo odločeno, sodba ni izvršljiva.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče soglaša, da je socialni spor praviloma spor polne jurisdikcije (81. člen ZDSS-1). Vendar izpodbijana sodba pravilno poudarja, da pomeni 82. člen ZDSS-1 izjemo od tega pravila, ko določa, da lahko sodišče ob ugoditvi tožbenemu zahtevku izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta (1. alinea), ali izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka (2. alinea), vse ob pogoju, da dejansko stanje v dotedanjem postopku ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, njegovo ugotavljanje pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi stroški.

Tožena stranka pri odločanju o pravicah iz naslova invalidnosti v izreku svoje odločbe praviloma posebej odloči o razvrstitvi zavarovanca v določeno kategorijo invalidnosti. Podlaga za takšno odločitev je v 4. in 5. točki 261. člena ZPIZ-1 pa tudi v določbah 1. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB, Ur. l. RS, št. 22/05), upoštevaje, da ZPIZ-1 v 60. členu na ugotovitev invalidnosti in razvrstitev v posamezno kategorijo invalidnosti veže več pravnih koristi. Glede na to pomeni uvrstitev v kategorijo invalidnosti podlago oziroma vsaj eno od samostojnih podlag za priznanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja. Res pa so pri tem za priznanje pravice do invalidske pokojnine pomembne še druge dejanske podlage (npr. minimalna pokojninska doba).

ZDSS-1 v 1. in 2. alinei 82. člena ob odpravi upravnega akta dopušča ali naložitev toženi stranki izdajo novega upravnega akta, ali odločitev sodišča o podlagi tožbenega zahtevka in naložitev toženi stranki izdajo novega upravnega akta le glede višine zahtevka.

Z uvrstitvijo tožnika v I. kategorijo invalidnosti in naložitvijo toženi stranki, da izda nov upravni akt o pravici do invalidske pokojnine in odmeri višine le te, sodišče ni ravnalo v skladu z gornjimi določbami ZDSS-1, saj ni v celoti odločilo o podlagi tožbenega zahtevka za priznanje invalidske pokojnine. To bi lahko pomenilo kršitev določb postopka, vendar tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja. Zato sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati. Ne pomeni pa takšno postopanje sodišča zmotne uporabe materialnega prava.

Izvršljivost izpodbijane sodbe ne more biti vprašljiva, saj 2. odstavek 82. člena ZDSS-1 izrecno določa, da mora ob takšni odločitvi sodišča tožena stranka izdati nov upravni akt najkasneje v 30-dneh od pravnomočnosti sodbe, če drugačnega roka ne določi sodišče. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.