Jedro

Tožnik lahko spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo za prepoved nadaljevanja dejanja v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, saj to ne posega v pravno varovani položaj drugih strank upravnega spora.

Sodišče prve stopnje je dolžno pozvati stranko, da odpravi formalne pomanjkljivosti tožbe (nepopolnost, nejasnost). Ni pa dolžno pozivati strank na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka.

Sodno varstvo v upravnem sporu ni namenjeno varstvu pred bodočimi ravnanji nosilcev oblasti, ki bi morda šele lahko posegla v posameznikov pravni položaj, ampak je v skladu z ustavo in zakonom mogoče uveljavljati sodno varstvo le zoper kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastvenega delovanja že povzročili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, (1) naj sodišče toženkama prepove pogojevanje vstopa v šolo, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževanja z izpolnjevanjem pogoja PCT, naloži, da dopustita obiskovanje šole, zagotovita izobraževanje po določbah Zakona o osnovni šoli (ZOsn) in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja tega pogoja ter (2) da se jima v bodoče prepove pogojevati obiskovanje pouka, šolanje in izobraževanje z izpolnjevanjem pogoja PCT in da sta dolžni v primeru kršitve tožniku za vsako posamezno kršitev plačati 4.000 EUR. Zaradi zavrženja tožbe je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in odločilo o stroških postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, saj je bil 19. 2. 2022 v Uradnem listu RS, št. 22/2022, objavljen Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok 22/2022), ki je začel veljati 21. 2. 2022 in v katerem je določeno, da z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljavnost Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 št. 174/21 (v nadaljevanju Odlok 174/21), ki je določal obveznost samotestiranja učencev oziroma pogoj PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa. Odlok 22/2022 navedene obveznosti ne določa (več), kar pomeni, da je tožniku od 21. 2. 2022 dalje dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja. Kar je tožnik zahteval v tožbi, je bilo torej že doseženo s prenehanjem veljavnosti Odloka 174/21, zato si po presoji sodišča prve stopnje s tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da pred okrajnim sodiščem ni mogel oziroma smel postaviti ugotovitvenega zahtevka, saj je impliciran že v denarnem zahtevku, zato bi moralo sodišče prve stopnje, ki je zadevo prejelo v reševanje pred sprejemom odloka, po spremembi odloka pritožnika pozvati, da sporoči, ali vztraja pri tožbi oziroma ali jo morda razširja. Navaja, da ima interes za postavitev ugotovitvenega zahtevka v tem, da se toženkama v prihodnje prepreči ponavljanje istovrstnega ravnanja, pa tudi v pridobitvi pravnega temelja za uveljavljanje škode. Smiselno trdi, da mu je sodišče prve stopnje z neutemeljenim zavrženjem tožbe kršilo ustavno pravico do sodnega varstva, zatrjuje pa tudi kršitev pravice do izjave in enakega varstva pravic. Meni, da ima pravni interes tudi za zahtevek za prepoved bodočih posegov v ustavne pravice, in sicer ne glede na to, da se testiranje v šoli trenutno ne zahteva. V zvezi s tem izpostavlja, da neposredno dejanje šole ni akt, zaradi česar je glede zahtevka zoper šolo vseeno, ali je odlok prenehal veljati ali ne. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Drugo tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

**K I. točki izreka**

6. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na podlagi drugega odstavka 33. člena ZUS-1 se s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin lahko zahteva odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta (prva alineja), ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika (druga alineja), prepoved nadaljevanja dejanja (tretja alineja) in odprava posledic dejanja (četrta alineja).

7. Določba 33. člena ZUS-1 opredeljuje različne tožbene oblike, na tožniku pa je, da jih izbere in uporabi v upravnem sporu skladno s svojo voljo ter glede na učinke, ki jih želi doseči (30. člen ZUS-1). Tožnik lahko tudi ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tako lahko tožnik spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo za prepoved nadaljevanja dejanja v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, saj to ne posega v pravno varovani položaj drugih strank upravnega spora.1 Pritožnik bi torej lahko postavil ugotovitveni zahtevek že v tožbi pred upravnim sodiščem, ki je pristojno za obravnavane zahtevke, in ves čas do odločitve sodišča prve stopnje, vendar tega ni storil. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da je bil Odlok 22/2022 objavljen v Uradnem listu 19. 2. 2022, pritožnik v pritožbi ne trdi, da za objavo Odloka 22/2022 ni vedel, sodišče prve stopnje pa je o tožbi odločilo 14. 3. 2022, kar pomeni, da je imel pritožnik od objave navedenega odloka pa do odločitve o tožbi na voljo dovolj dolgo obdobje, v katerem bi lahko na podlagi spremenjenih okoliščin postavljeni zahtevek spremenil oziroma ga dopolnil. 8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pritožnika po prenehanju veljavnosti Odloka 174/21 pozvati, da sporoči, ali vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja. V skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1 zahteva predsednik senata, če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje je torej po tej določbi ZUS-1 dolžno pozvati stranko, da odpravi formalne pomanjkljivosti tožbe (nepopolnost, nejasnost). Ni pa dolžno pozivati strank na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka. Sodišče tako tožnika ni dolžno pozvati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval.2 Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnikova tožba ni niti nerazumljiva, saj iz njene vsebine izhaja jasna opredelitev spornega predmeta, niti ni nepopolna, saj vsebuje tožbeni predlog in druge obvezne sestavine tožbe po 30. členu ZUS-1. 9. Pritožnik se pri utemeljevanju dolžnosti pozivanja sodišča prve stopnje neutemeljeno sklicuje tudi na 39. člen ZUS-1. Ta v prvem odstavku določa, da če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka pozneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor. V drugem odstavku pa sodišču nalaga, da od tožnika zahteva, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt. Navedeni člen je torej relevanten za primere, v katerih je v upravnem sporu izpodbijan upravni akt (ki je med sodnim postopkom spremenjen ali odpravljen), v obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj je tožnik vložil tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1 zoper dejanje toženk.

10. Ker pritožnik po lastni volji ugotovitvenega zahtevka ni postavil, pa bi ga lahko, sodišče pa ga tudi ni bilo dolžno pozvati, da tak zahtevek postavi, je neutemeljena pritožbena navedba, da mu je sodišče prve stopnje z zavrženjem tožbe kršilo ustavno pravico do sodnega varstva. Očitek pritožnika, da sta mu bili kršeni pravici do izjave in enakega varstva pravic, pa je pavšalen, zato se Vrhovno sodišče do njega ne more opredeliti.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ima pritožnik pravni interes za zahtevek za prepoved bodočih posegov v ustavne pravice ne glede na to, da se testiranje v šoli trenutno ne zahteva (ter da dejanje šole ni akt, zaradi česar prenehanje odloka ni relevantno). Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že pojasnilo, da sodno varstvo v upravnem sporu ni namenjeno varstvu pred bodočimi ravnanji nosilcev oblasti, ki bi morda šele lahko posegla v posameznikov pravni položaj, ampak je v skladu z ustavo in zakonom mogoče uveljavljati sodno varstvo le zoper kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastvenega delovanja že povzročili.3 Glede na navedeno je napačno pritožnikovo razumevanje, da lahko v upravnem sporu doseže prepoved bodočih ravnanj toženk.

12. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilno ugotovilo, da niso podane procesne predpostavke za obravnavo tožbe, ni imelo podlage za odločanje o predlagani začasni odredbi, ki je po določbah drugega in tretjega odstavka 32. člena vezano na odločanje o tožbi. Zato je bila pravilna tudi odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe.

13. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016. 2 Glej sklepe Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 33/2019 z dne 22. 5. 2019, I Up 36/2020 z dne 7. 1. 2020. 3 Glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 320/2015 z dne 5. 7. 2016 in I Up 15/2018 z dne 21. 3. 2018.