Jedro

Sodišče lahko odredi prisilno privedbo priče samo, če je bila ta v redu vabljena. Vabljenje priče preko pravdne stranke, ker ta ni navedla prebivališča priče, se ne šteje za v redu povabljeno pričo, zato se prisilne privedbe priče ne more odrediti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. 1. v zadnji alineji (glede pravdnih stroškov) spremeni tako, da se znesek 5.286,41 nadomesti z zneskom 2.649,04 (dvatisočšeststoodevetinštirideset 04/100) EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh 32.949,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki izvršilne stroške v višini 484,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške v višini 5.286,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper točko pod I. in II.1. izreka sodbe in sklepa se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; v nadaljevanju ZPP) in Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga , da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi glede stroškov ni upoštevalo zavrnjenega zahtevka za plačilo 200 % povečane glavnice, zato je sodišče glede stroškov zmotno odločilo. Tudi sicer je sodišče zmotno uporabilo določila ZPP in odvetniško tarifo. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, v kakšni višini je sodišče priznalo stroške kilometrine ter materialnih izdatkov za stranko. Glede predlaganih prič s strani tožene stranke, ki bi vedele povedati o neizvedbi nekaterih prireditev, ki jih je tožeča stranka terjala po izvršbi, sodišče zmotno ugotavlja, da tožena stranka ni navedla naslova. Tožena stranka je za priči L. T. in V. Č. sporočila naslov, sodišče pa je ugotovilo, da so se vabila vrnila z oznako "ni dvignil". Sodišče spregleda, da je tožena stranka vztrajala, da se priči vabi in njuna prisotnost zagotovi tudi s prisilnimi sredstvi.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 31.3.2008 spremenila tožbo, čemur je tožena stranka sicer nasprotovala, a je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 1. odst. 185. člena ZPP, saj je dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja. Pritožnik se neobrazloženo pritožuje tudi zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe (točka I. izreka odločbe). Sodišče druge stopnje je ta del pritožbe zavrnilo in sklep potrdilo, ker v zvezi s tem delom odločitve ni ugotovilo nepravilnosti.

Niso točne pritožbene navedbe, da je tožena stranka sporočila prebivališče prič L. T. in V. Č.. Navedeni dokazni predlog je bil namreč nepopoln, saj mora predlagatelj v skladu z 236. členom ZPP navesti prebivališče priče, česar pa tožena stranka ni storila. V konkretni zadevi je tožena stranka sprva navedla, da bo naslov sporočila kasneje, v nadaljevanju pa je navedla, da naj se priči vabita preko tožene stranke. Sodišče je temu predlogu sledilo, a kot je v sodbi pojasnjeno (str. 5), tožena stranka ni dvigovala pošiljk z vabili pričam. Iz spisa tako ne izhaja, da bi bili priči pravilno vabljeni na zaslišanje. Tako je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prič kljub predlogu tožene stranke ni prisilno privedlo. Pogoj za odreditev prisilne privedbe priče, ki ne pride, je pravilno vabljenje (1. odst. 241. člen ZPP), česar pa v konkretni zadevi zaradi pomanjkljivega dokaznega predloga ni bilo. Vabljenje priče preko pravdne stranke, ker ta ni navedla prebivališča priče, se namreč ne šteje za v redu povabljeno pričo v smislu 241. člena ZPP, zato se prisilna privedba priče ne more odrediti.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede prisojenih stroškov pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 15. člen Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03 s spremembami; v nadaljevanju OT), ko je štelo, da vrednost točke znaša 1,00 EUR namesto 0,459 EUR. Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov glede obsega stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato ponovno opravilo izračun. Tožeči stranki gre 4090 točk za storitve, in 50,9 točk materialnih stroškov, kar znese 1.900,67 EUR, in 56,20 EUR kilometrine ter 20 % DDV, torej skupaj 2.348,24 EUR. Dodati je treba še 518,41 EUR stroškov taks, kar skupno znese 2.866,65 EUR. Z upoštevanjem 95 % uspeha tožeče stranke to pomeni, da je tožeča stranka upravičena do 2.723,32 EUR. Ob medsebojnem pobotanju je tožeča stranka upravičena do 2.649,04 EUR in ne v prvi sodbi odmerjenih 5.286,41 EUR. Sodišče druge stopnje je zato spremenilo stroškovni del sodbe in znižalo priznane pravdne stroške. Pri ugotavljanju uspeha v pravdi pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo zavrnjenega dela za 200 % povečanje glavnice, ker posebni stroški in izguba časa pri odločanju glede ugovora zastaranja niso nastali.

Odločitev o delni spremembi sodbe temelji na 358. členu ZPP. V preostalem delu je, glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka ali napačne uporabe materialnega prava, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Pritožnik je bil s pritožbo uspešen s sorazmerno majhnim delom (deloma v stroškovnem delu), zato je sodišče druge stopnje na podlagi 152. člena ZPP odločilo, da sam krije stroške pritožbenega postopka.