Jedro

Kljub temu da upnik nevarnosti uveljavitve terjatve ni dolžan dokazovati, mora interes oz. podlaga za izdajo začasne odredbe obstajati – začasna odredba mora služiti namenu, zaradi katerega je predvidena – zagotavljati učinkovito sodno varstvo in dejansko izvrševanje človekovih pravic. Tožnik ne zatrjuje, da bi razpolaganje z nepremičnino povzročilo toženčevo plačilno nesposobnost ali znatno otežilo realizacijo njegove terjatve, zato je pravni standard neznatne škode ustrezno vsebinsko napolnjen in uporabljen.

Restriktiven pristop pri dovolitvi začasne odredbe terja tudi dejstvo, da vsebina začasne odredbe ni v neposredni zvezi s tožbenim zahtevkom - tožnik zahteva zavarovanje denarne terjatve, s predlogom za izdajo začasne odredbe pa skuša doseči prepoved odsvojitve in obremenitve solastninskih deležev na nepremičninah.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim tožeča stranka predlaga, da se zaradi zavarovanja njene terjate v višini 36.696,11 € z obrestmi tožencu prepove odtujitev in obremenitev njegovega ½ solastninskega deleža na nepremičninah parc. št. 522/232 in 773, obe k.o. ....

Po svojem pooblaščencu se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tako spremeni, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je zatrjevala zgolj obstoj objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, saj ta zadošča, ker bi toženec z izdajo začasne odredbe pretrpel le neznatno škodo. Sodišču očita, da se ni spustilo v presojo zatrjevanih razlogov, ki govorijo za to, da bi tožencu z izdajo začasne odredbe nastala zgolj neznatna škoda. Eden od njih je ta, da je ena od nepremičnin že obremenjena, drugi pa, da toženec razpolaga z večjim številom nepremičnin. Kot napačno označuje stališče, da vsaka prepoved razpolaganja za lastnika predstavlja večje breme, kot je neznatna škoda. Zatrjuje neobrazloženost stališča, da bi izdaja začasne odredbe lahko zmanjšala premoženje tožene stranke ali preprečila njegovo povečanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila po pooblaščencu, ki za zastopanje tožene stranke ni predložil ustreznega pooblastila. Odgovora na pritožbo zato ni mogoče upoštevati (98/III čl. ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z argumenti, s katerimi je toženec utemeljeval uporabo 3. odstavka 270 čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Oba argumenta, s katerima je tožnik utemeljeval, da bi dolžnik z izdano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo, je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša, da obstoječa prepoved odsvojitve in obremenitve lahko kadarkoli preneha, zato je treba pravni standard neznatne škode ovrednotiti tudi glede nepremičnine, katere razpolaganje je že omejeno. Okoliščina, da je razpolaganje z eno od nepremičnin, ki jih zadeva obravnavani predlog, že prepovedano, sama zase še ne govori v prid presoji, da gre za primer iz 3. odstavka 270. čl. ZIZ. Pritožbeno sodišče sprejema tudi izhodišče, da je pravica razpolaganja z nepremičnino bistveni del lastnikovih upravičenj in je zato poseg vanjo prikrajšanje, ki ga je moč izenačiti s pojmom škode, ki ni neznatna. Zatrjevana okoliščina, da toženec razpolaga z večjim številom nepremičnin, tega izhodišča ne more omajati. Na tožeči stranki je, da upoštevajoč okoliščine konkretnega primera verjetno izkaže, da bi toženec s prepovedjo odsvojitve in obremenitve utrpel le neznatno škodo; ona mora torej navesti dejstva in predlagati dokaze, ki jo osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti. Ker tega ni zmogla, pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni; izpodbijana odločitev je pravilna, zato je odločeno, kakor je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).

Kljub temu, da v primeru 3. odstavka 270. čl. upnik nevarnosti uveljavitve terjatve ni dolžan dokazovati, mora interes oz. podlaga za izdajo začasne odredbe obstajati – začasna odredba mora služiti namenu, zaradi katerega je predvidena – zagotavljati učinkovito sodno varstvo in dejansko izvrševanje človekovih pravic. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da tožnik kot razlog za zavarovanje navaja izključno višino iztoževane terjatve ter ne zatrjuje, da bi razpolaganje z nepremičnino povzročilo toženčevo plačilno nesposobnost ali znatno otežilo realizacijo njegove terjatve, je pravni standard neznatne škode ustrezno vsebinsko napolnjen in uporabljen. Restriktiven pristop pri dovolitvi začasne odredbe terja tudi dejstvo, da vsebina začasne odredbe ni v neposredni zvezi s tožbenim zahtevkom - tožnik zahteva zavarovanje denarne terjatve, s predlogom za izdajo začasne odredbe pa skuša doseči prepoved odsvojitve in obremenitve solastninskih deležev na nepremičninah.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165 čl. ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP ter 15. in 239 čl. ZIZ. Tožnik s predlogom ni uspel, toženčev odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, ker ni upošteven.