Jedro

Na podlagi presoje, da tožnica ne opravlja dela delovnega mesta urednik oddaj, je sodišče prve stopnje njen zahtevek iz naslova razlike v plači do plače višje vrednotenega delovnega mesta utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep delno spremenita v točki 3 izreka sklepa, tako da je dolžna tožeča stranka toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 813,11 EUR (namesto 2.510,95 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 219,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za obračun razlike v plači med plačo 52. in plačo 36. plačnega razreda za čas od 1. 12. 2013 dalje ter za plačilo neto zneskov iz tega naslova z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka sodbe). Sklenilo je, da se tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med pravdnima strankama za nedoločen čas na delovnem mestu Urednik oddaj, in v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Urednik oddaj, uvrščeno v 41. plačni razred, povečan za sedem plačnih razredov iz naslova napredovanj in štirimi plačnimi razredi iz naslova večopravilnosti, zavrže (točki 1 in 2 izreka sklepa). Tožnici je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 2.510,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka 3. izreka sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je pri toženki zaposlena na delovnem mestu Redaktor VII/2, opravlja pa delo delovnega mesta Urednik oddaj. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, kar vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, saj ni upoštevalo, da je toženka le pavšalno prerekala navedbe tožnice o tem, delo katerega delovnega mesta opravlja, konkretnih nalog, ki jih tožnica opravlja, pa sploh ni prerekala. Te konkretne naloge je tožnica navedla v prvi pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje bi moralo navedbe tožnice šteti za priznane ter posledično ugoditi njenemu zahtevku. Izpodbijana sodba in sklep imata pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V točki 4 obrazložitve je, ne da bi bila podana ustrezna trditvena podlaga toženke, navedlo, da se za delo redaktorja zahtevajo določene uredniške izkušnje. Svoje navedbe sploh ni pojasnilo, tožnici pa je onemogočilo izjavo, poleg absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za navedbo sodišča prve stopnje, da bi moralo biti v tožničinem delu več novinarskih vsebin, da bi se štelo, da opravlja uredniško delo. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovilo. Nekritično je sledilo izpovedi tožnici nadrejenega delavca, dokazno oceno je naredilo neupoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje izpovedi prič ni primerjalo z vsebino listin v spisu. Dejansko stanje je zmotno ugotovilo. Neutemeljeno ni sledilo izpovedim prič A.A., da je bilo tožničino delo sprva redaktorsko, nato pa doseglo višji nivo, in B.B. ter C.C.. Slednji sta z delom tožnice seznanjeni. Neutemeljeno ni upoštevalo vsebine ocenjevalnih listov, ki jih je predložila tožnica in iz katerih izhaja, da je uredila številne oddaje, da je cilj priprava reportaže za oddajo D., da je nekatere oddaje vodila in opravljala terensko delo. Ni pojasnilo, kakšno delo šteje za tipično uredniško, ni upoštevalo, da uredniki opravljajo različno delo glede na redakcijo, v katero so razporejeni. Neutemeljeno ni upoštevalo mnenja sindikata, ki je podal strokovno in verodostojno oceno o delu, ki ga tožnica opravlja. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem razlogovalo o utemeljenosti zahtevka za plačilo dodatka za večopravilnost, saj je ta povezan s plačilom po dejanskem delu. Tožnica bi bila ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju upravičena do plačila po dejanskem delu, do razlike v plači, ki jo vtožuje, kot tudi do ugotovitve obstoja delovnega razmerja z delovno mesto Urednik oddaj in sklenitve ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni, tako da zahtevku ugodi v celoti, vključno s stroškovno posledico. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo podala navedbe, da tožnica ne opravlja dela na delovnem mestu Urednik oddaj. Da to drži, je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Na tožnici je bilo dokazno breme, da dokaže, da opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta. Tega ni zmogla. Tožnica zmotno meni, da navedba v ocenjevalnem listu, da je "urejala", pomeni, da je opravljala delo delovnega mesta Urednik oddaj. Delavec na tem delovnem mestu oblikuje oddaje na avtorski način. Tožnica tega ni delala, ampak je le priredila oddaje. Pri njenem delu ni bilo avtorskega oziroma uredniškega dela. Sodišče prve stopnje je to pravilno ugotovilo in pravilno presodilo, da zahtevek tožnice po dejanskem delu ni utemeljen. Pri tem je nebistveno, ali tožnica opravlja delo delovnega mesta Redaktor VII/2 ali morda katerega koli drugega delovnega mesta, saj tožnica drugega višjega vrednotenega delovnega mesta ni opredelila. Toženka tožnici ni priznala dodatka iz naslova večopravilnosti, tožnica pa svojih navedb, da bi bila do tega dodatka upravičena, sploh ni konkretizirala; ni navedla, za katero delo in v katerem obdobju bi ji pripadal. Zahtevala ga je le v zvezi s plačo delovnega mesta Urednik oddaj, do katere pa tako ali tako ni upravičena. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Uveljavlja stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je razen pri odločanju o pravdnih stroških pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa dodaja:

6. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti in nasprotij izpodbijana sodba in sklep nimata, pritožbeni preizkus sprejete odločitve je mogoč.

7. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP in s tem zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

8. Tožnica je v tožbi navedla, da opravlja naloge, ki ustrezajo delu na (višje vrednotenem) delovnem mestu Urednik oddaj. Te njene navedbe je toženka v odgovoru na tožbo prerekala (zanikala), pri čemer je navedla, da tožnica ne opravlja nalog, ki ustrezajo temu delovnemu mestu, in da jih v tožbi niti ni konkretizirala. V prvi pripravljalni vlogi je nato tožnica, kot poudarja v pritožbi (in povzame vsebino pripravljalne vloge skoraj v celoti), konkretizirala naloge, ki jih opravlja, z navedbo dela, ki ga je opravila pri posamezni oddaji. Tudi če toženka teh navedb tožnice ni prerekala (in bi se štele za priznane), to ne pomeni, da je tožnica s tem utemeljila svoj zahtevek za plačilo razlike v plači do višje vrednotenega delovnega mesta. Ali dela, ki jih je tožnica pri posamezni oddaji opravila, pomenijo delo delovnega mesta Urednik oddaj m/ž, je presoja, ki jo je bilo dolžno opraviti sodišče (in jo je sodišče prve stopnje tudi opravilo), pri čemer je dejstva ugotavljalo tako iz izpovedi tožnice in prič kot iz predloženih listin.

9. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica uveljavlja z navedbo, da je dejstva ugotavljalo izven trditvene podlage strank (toženke), pri čemer izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve navedlo, da so pri delu na delovnem mestu Redaktor VII/2 občasno potrebne uredniške izkušnje in se zato delo na tem delovnem mestu lahko prepleta (pokriva) z deloma na delovnem mestu Urednik oddaj. V tej točki obrazložitve je sodišče prve stopnje povzemalo naloge delovnega mesta Redaktor VII/2, ki so razvidne iz opisa delovnega mesta, ki ga je predložila sama tožnica. V tem opisu je navedeno tudi (ugotovitev sodišča prve stopnje), da se za delo na delovnem mestu Redaktor VII/2 zahteva občasno uredniške izkušnje, iz tega pa je, tudi ob upoštevanju ocene izpovedi priče E.E., pravilno sklepalo, da je določeno delo, ki ga opravlja delavec tako na delovnem mestu Redaktor VII/2 kot na delovnem mestu Urednik oddaj.

10. Ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kakšna je vsebina dela na delovnem mestu Redaktor VII/2 (ter to pojasnilo v točki 4 obrazložitve, prvi odstavek) ter kakšna je vsebina na delovnem mestu Urednik oddaj (točka 4 obrazložitve, drugi odstavek), kar je moralo, da je lahko presodilo, ali drži trditev tožnice, da opravlja (namesto dela svojega delovnega mesta Redaktor VII/2) delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta Urednik oddaj, ni z ničemer ugotavljalo dejstev izven trditev pravdnih strank, kot neutemeljeno prikazuje tožnica v pritožbi.

11. Pri ugotavljanju, kakšno delo je tožnica opravljala, sodišče prve stopnje ni zgolj (nekritično in brez trditvene podlage toženke) sledilo izpovedim prič - tožnici nadrejenih delavcev E.E., odgovornega urednika, F.F. in A.A. ter njihovi oceni, da tožnica ne opravlja "uredniškega" dela oziroma dela delovnega mesta Urednik oddaj, kot neresnično prikazuje tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tako izpovedi prič E.E., F.F. in A.A. kot tožnice ter ostalih zaslišanih prič B.B. in C.C. ocenilo vsako zase (točka 5 obrazložitve) ter vse skupaj, ocenilo jih je skupaj s predloženimi listinami, vključno z oceno sindikata, ki je razvidna iz elektronske pošte, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi (točka 6 obrazložitve), torej tako, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi tega člena ZPP oziroma bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ni podana. Po vsebini tožnica s tem očitkom uveljavlja drug pritožbeni razlog, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je prav tako neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je vsa za odločitev bistvena dejstva ugotovilo pravilno.

12. Tožnica v pritožbi po nepotrebnem izpostavlja vsebino ocenjevalnih listov za leta 2016 do 2018. Te ocenjevalne liste je predložila s pripravljalno vlogo, v kateri je konkretizirala naloge, ki jih opravlja, z navedbo dela, ki ga je opravila pri posamezni oddaji. Pri tem ni podala navedb (ki jih podaja v pritožbi), katere naloge, ki jih opravlja, so omenjene v posameznem ocenjevalnem listu oziroma kako vsebina ocenjevalnih listov dokazuje, katere naloge je opravljala in te naloge ustrezajo opravljanju dela na delovnem mestu Urednik oddaj, kar pa niti ni bistveno. Bistveno je, da navedbe, da je tožnica "uredila cel niz oddaj, dokumentarcev in rubrik iz prevzete produkcije", da je cilj priprava reportaže za oddajo D., da je uredila prevzete oddaje, da je nekatere oddaje vodila in opravljala terensko delo, o čemer je v pretežni meri tožnica tudi izpovedala, sicer potrjujejo njene navedbe, kakšno delo je opravljala, ne pa tudi presoje, da je opravljala delo delovnega mesta Urednik oddaj.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ocene tožničine izpovedi ugotovilo, da se njeno delo (pretežno) nanaša na privzete oddaje iz tujine; tožnica poskrbi, da se oddaje, ki so v ... (ali drugem) jeziku, pregleda, priredi in pripravi za predvajanje pri toženki. To delo pa je, kot je presodilo sodišče prve stopnje in pri tem upoštevalo oceno skladnih izpovedi prič E.E., F.F. ter A.A., pretežno redaktorsko delo, ne pa delo delovnega mesta Urednik oddaj. Za delo na delovnem mestu Urednik oddaj bi se zahtevalo več novinarskih (avtorskih) vsebin (pri iz tujine privzetih oddajah se ne sme nič spreminjati, saj bi se s tem poseglo v avtorsko delo), delavec na tem delovnem mestu ureja, pripravlja in vodi lastne oddaje (gre za, kot je razbrati iz obrazložitve sodišča prve stopnje, "tipično" uredniško delo; da je to delo delovnega mesta Urednik oddaj, je razbrati iz opisa delovnega mesta, kot ga je povzelo). To delo, dodaja pritožbeno sodišče, mora biti delo, ki ga delavec pretežno opravlja (zato tožnica po nepotrebnem poudarja dva sklopa oddaj, ki ju je sama uredila in vodila). Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju vsebine dela na delovnem mestu Urednik oddaj izhajalo iz opisa tega delovnega mesta, drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Prav tako neutemeljeno se tožnica zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je delo, ki ga opravlja, delo delovnega mesta Redaktor VII, oziroma bi moralo na podlagi ugotovitve, da njeno delo v določenem segmentu presega delo na delovnem mestu Redaktor VII, zahtevku ugoditi. To ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo in presojalo, v okviru navedb tožnice in njenega zahtevka, ali drži, da je opravljala delo (višje vrednotenega) delovnega mesta Urednik oddaj.

14. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da nima razlogov, zakaj ni verjelo pričama B.B. in C.C., ki kot sodelavki njeno delo najboljše poznata, in da nima razlogov o tem, katero delo je tožnica opravljala in za delo katerega delovnega mesta gre. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh teh dejstvih, kolikor so za odločitev bistvena, in sicer je izpovedbama prič B.B. in C.C. utemeljeno odreklo večjo težo, ker poznata le segment tožničinega dela (v vsakem primeru pa je odgovornost za usklajevanje opredeljena pri obeh delovnih mestih, tako pri delovnem mestu Redaktor VII kot delovnem mestu Urednik oddaj, tako da izpoved prič o tem, da tožnica koordinira delo sodelavcev, tako ali tako ni namenjena ugotavljanju za odločitev bistvenega dejstva). Tudi o tem, katero delo tožnica opravlja, ima obrazložitev sodišča prve stopnje vse razloge, sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da delo, ki se (pretežno) nanaša na privzete oddaje iz tujine, ni delo delovnega mesta Urednik oddaj, svojo presojo je izčrpno pojasnilo, predvsem v točki 6 obrazložitve, in ji pritožbeno sodišče pritrjuje.

15. Tožnica tudi neutemeljeno oporeka dokazno vrednost izpovedim prič, češ da se nanašajo na delo, kot ga je opravljala pred letom 2012. To ne drži, saj je delo, o katerem so izpovedale priče E.E., F.F. in A.A., pretežno enako kot delo, kot ga je opredelila tožnica sama v svoji izpovedi (delo, ki se nanaša na privzete oddaje iz tujine).

16. Na podlagi presoje, da tožnica ne opravlja dela delovnega mesta Urednik oddaj, je sodišče prve stopnje njen zahtevek iz naslova razlike v plači do plače višje vrednotenega delovnega mesta utemeljeno zavrnilo. Po nepotrebnem je po vsebini presojalo upravičenost tožnice do dodatka za večopravilnost, saj je ta, kot poudarja v pritožbi, povezan z ostalimi tožničinimi zahtevki. Enako velja za zahtevke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu Urednik oddaj in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, glede katerih je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. Ali je zavrženje tožbe (predvsem v delu, v katerem se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Urednik oddaj, uvrščeno v 41. plačni razred, povečan za sedem plačnih razredov iz naslova napredovanj in štirimi plačnimi razredi iz naslova večopravilnosti), pravilna (ali pa bi bilo pravilno, tudi glede na razloge sodišča prve stopnje, zahtevek zavrniti), glede na siceršnjo odločitev o neutemeljenosti tožničinih zahtevkov ni bistveno.

17. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pravdnih stroških oziroma o tem, kateri za pravdo potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP) se priznajo toženki, ki je v pravdi uspela, izhajalo iz zmotne vrednosti spornega predmeta ter posledično zmotnih določb Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.). Presojani spor glede na opisni zahtevek, kot ga je postavila tožnica, ni spor, v katerem bi bila odločilna vrednost spornega predmeta, kot je navedena, ampak gre za spor v neocenljivi zadevi. Za takšne spore pa je v OT, tarifna številka 15, točka 1b, 3. alineja (spori o premoženjskih ali drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, v sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in v sporih s področja socialne varnosti), določeno, da znaša nagrada za tožbo in odgovor nanjo 300 točk. Toženki je tako priznati 300 točk za sestavo odgovora na tožbo (ne pa 1.200), enako za pristop na prvi narok za glavno obravnavo (točka 3a), 150 točk za drugi narok (točka 3b), 150 točk za urnino, kot je pravilno priznalo sodišče prve stopnje, in 80 točk za odsotnost iz pisarne, kot je tudi pravilno priznalo sodišče prve stopnje. Skupaj z 2 % materialnih stroškov, davkom na dodano vrednost in potnimi stroški pooblaščenca bi znašali pravilno odmerjeni stroški 813,11 EUR in ne 2.510,95 EUR, kot jih je odmerilo in toženki priznalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi in sklepu, kot je razvidno iz izreka.

18. Ker v ostalem niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice sicer zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker sta stranki delno uspeli v pritožbenem postopku, sta upravičeni do plačila sorazmernega dela stroškov (drugi odstavek 154. členom ZPP), pri čemer je pritožbeno sodišče glede na dejstvo, da je tožnica uspela delno glede odločitve o pravdnih stroških, njen uspeh s pritožbo ocenilo na 10 %, uspeh toženke z odgovorom na pritožbo pa na 90 %. Tožnici je kot potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) in po OT priznalo 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR. Toženki je v okviru priglašenih stroškov priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 274,50 EUR. Upoštevaje deleža 10 % oziroma 90 % je po pobotu tožnica dolžna toženki plačati 219,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.