Jedro

Razlogi za uporabo instituta exeptio illegalis ter ugotovljeno neskladnost ureditve kvotnega sistema v uredbi glede na zakonsko ureditev, ki izhaja iz 62. člena ZZRZI, v obravnavanem primeru temeljijo na konkretnih in s številčnimi podatki podkrepljenih trditvah tožeče stranke o neustreznosti določitve kvote po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti zgolj po prvem nivoju, to je glede na področje dejavnosti in ob upoštevanju dejstva, da je sprejeta ureditev določitve kvot zgolj posledica „prevedbe“ dejavnosti uvrščenih na podlagi Standardne klasifikacije dejavnosti veljavne do 1. 1. 2007 v dejavnosti na podlagi SKD veljavne od 1. 1. 2007 dalje.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS, št. ODL-5680727-2011-200/3 NN z dne 6. 5. 2014 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 4.352,30 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) v ponovljenem postopku (na podlagi sodbe Upravnega sodišča opr. št. II U 411/2013-22 z dne 5. 3. 2014) odločil, da mora tožeča stranka, zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od vključno marca 2008 do vključno novembra 2010, v sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov in sicer glavnico v višini 50.391,00 EUR ter skupni znesek zamudnih obresti do vključno 15. 3. 2011 v višini 6.350,63 EUR, torej skupni dolg v višini 56.741,63 EUR; da je bil dne 15. 3. 2011 znesek v višini 56.741,61 EUR plačan, in da je s tem dolg po tej odločbi v celoti poravnan.

Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da tožeča stranka kot delodajalka svoje obveznosti iz 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) ni izpolnila v posameznih mesecih od marca 2008 do vključno novembra 2010, kar je razvidno iz tabele na strani 1 in 2 izpodbijane odločbe. Podatek o dejavnosti tožeče stranke je pridobljen od AJPES, število vseh zaposlenih in zaposlenih invalidov za vsak mesec pa od ZZZS. Datum izplačila plač je posredovala Davčna uprava Republike Slovenije (DURS). Na podlagi teh podatkov in predpisov je prvostopenjski organ za vsak mesec posebej izračunal število invalidov, ki bi jih tožeča stranka morala zaposlovati, da bi glede na število vseh zaposlenih dosegla predpisano kvoto 6 %. Na podlagi razlike med dejansko zaposlenimi invalidi in invalidi, ki bi jih bila dolžna zaposliti, je bil ob upoštevanju višine 70 % minimalne plače izračunan mesečni prispevek, ki bi ga bila tožeča stranka na podlagi 65. člena ZZRZI dolžna plačati. Pojasnjuje tudi, da je Upravno sodišče s sodbo opr. št. II U 411/2013-22 z dne 5. 3. 2014, v kateri je odločilo, da bi moral v ponovnem postopku prvostopenjski organ upoštevati 2 % kvoto, prekoračilo pooblastila in zlorabilo prosti preudarek, zato organ prve stopnje ne more slediti odločitvi sodišča, saj ni mogoče razbrati, da je upravno sodišče pri sprejeti odločitvi uporabilo vse premisleke za takšno odločitev oziroma v poštev prihajajočih javnih in zasebnih interesov. Čeprav je upravni organ v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, je v obravnavani zadevi odločil v nasprotju s tem pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, saj je zato imel utemeljene razloge, ki jih je v obrazložitvi te odločbe tudi posebej pojasnil. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil z odločbo št. 14104-16/2012/46 z dne 17. 7. 2014. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi ter v pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2014 ponavlja pritožbene ugovore, da temelji izpodbijana odločba na določbah Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uredba), ki je neskladna z določbo tretjega odstavka 62. člena ZZRZI in ki je prav tako v nasprotju z Ustavo RS. V nasprotju z ZZRZI 1. člen navedene Uredbe določa, da se kvota določi različno po dejavnostih in sicer glede na področja v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti in s tem spreminja zakonsko določeno osnovno kategorijo za določanje kvot – dejavnost v novo kategorijo za določanje kvot – področja dejavnosti. Uredba sicer sledi zakonu glede upoštevanja dejanske zaposlenosti invalidov po posameznih dejavnostih, vendar glede na osnovno zasnovo kvotnega sistema po ZZRZI, po katerem je potrebno upoštevati različno naravo posameznih dejavnosti, ki ustvarja različne zaposlitvene možnosti invalidov, v nasprotju z zakonom vzpostavlja drugačno podlago za določanje kvot in s tem v nasprotju z Ustavo RS samostojno določa pogoje za obveznosti poslovnih subjektov, ki delujejo na območju RS. Prav spremenjena podlaga pripelje do razvrstitve posameznih dejavnosti v skupino kvot, kamor pa glede na namen zakonodajalca ne sodijo. Na podlagi navedenega bi moralo določanje kvot glede na določila ZZRZI potekati po skupinah dejavnosti kot podnivoju oddelkov dejavnosti, nikakor pa ne po razredih dejavnosti, ki združujejo preveč raznolike dejavnosti. Šele v skupni dejavnosti se namreč doseže zadosten presek vseh opredelilnih znakov posamezne dejavnosti, da je možna primerjava tudi glede možnosti zaposlovanja invalidov. V razred dejavnosti N-druge raznovrstne dejavnosti, so uvrščene dejavnosti, ki med seboj niso sorodne po nobenem kriteriju, zato določanje kvot za to dejavnost ni mogoče na nivoju razreda. Pri poslovnih subjektih, ki opravljajo dejavnost potovalnih agencij in organizatorjev potovanj ter s turizmom povezanih dejavnostih, je zaposlenost invalidov nekaj več kot 1 %. Tožeča stranka presega število zaposlenih invalidov v njeni dejavnosti. Ker znotraj razreda dejavnosti niso sorodne, je razlika med najnižjim in najvišjim odstotkom zaposlenosti invalidov v dejavnosti N, kamor je uvrščena tudi tožeča stranka, 30-kratna. Takšna ureditev pa vnaša nesprejemljivo neenakost pri obravnavanju posameznih zavezancev. Kriterij za razvrščanje posameznih dejavnosti v kvotne razrede je razmerje med številom zaposlenih invalidov in številom vseh zaposlenih v posamezni dejavnosti. Po podatkih Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada iz decembra 2013 je v oddelku dejavnosti N 79 - dejavnost potovalnih agencij, organizatorjev potovanj in s potovanji povezanih dejavnosti od skupno 1.784 zaposlenih le 28 invalidov, kar predstavlja 1,57 %. Ker so razvrščeni v kvoti razred, v katerem naj bi zaposlovali najmanj 6 % invalidov, so subjekti, ki opravljajo tovrstno dejavnost, postavljeni v bistveno drugačen položaj, kot preostali subjekti, ki so uvrščeni v ustrezni kvotni razred. Razloga za različno obravnavo subjektov, ki opravljajo dejavnost potovalnih agencij, organizatorji potovanj in s potovanji povezane dejavnosti, v primerjavi s subjekti, ki opravljajo druge dejavnosti, preprosto ni. Vzpodbujanje zaposlovanja invalidov sicer nedvomno predstavlja ustavno dopusten cilj, zaradi katerega zakonodajalec lahko poseže v pravico do svobodne gospodarske pobude, vendar ne na način, da pri tem določen krog gospodarskih subjektov, med njimi tudi tožečo stranko, brez utemeljenega razloga obravnava povsem drugače, kakor preostale subjekte, ki opravljajo druge dejavnosti. Zaradi navedenega sporno določilo Uredbe in s tem tudi na njegovi podlagi izdana izpodbijana odločba nedopustno posegata ne le v pravico tožeče stranke iz 74. člena Ustave RS, temveč tudi v pravici iz 14. in 22. člena Ustave RS. Poudarja tudi, da Uredba sprejeta v letu 2005 za tožečo stranko ni bila sporna, saj je njena dejavnost tedaj sodila med dejansko sorodne dejavnosti in je tedaj upoštevala tedanjo zaposlenost invalidov v njenih sorodnih dejavnostih. Sporno spremembo Uredbe pa je sprejela Vlada RS brez posvetovanja socialnih partnerjev Ekonomsko socialnega sveta, zato je tudi prišlo na ravni področij dejavnosti do tako nevzdržnih razlik in razmerij.

V nadaljevanju pojasnjuje, da je v zvezi z obveznostjo tožeče stranke glede zaposlovanja invalidov v obravnavanem obdobju, pred naslovnim sodiščem sprožila že več upravnih sporov (II U 154/2012 – tožba zaradi molka; II U 21/2013 in II U 411/2013). V sodbi opr. št. II U 21/2013 je sodišče pritrdilo trditvam tožeče stranke o nezakonitosti in neustavnosti Uredbe in zavzelo pravno mnenje, da ta Uredba očitno ne sledi namenu zakonodajalca, da se kvota invalidov določi ob upoštevanju razmerja med številom zaposlenih invalidov in številom vseh delavcev glede na konkretno dejavnost, saj prihaja na ravni področij dejavnosti, označenih z enomestno črkovno oznako, do povsem nevzdržnih odstopanj že med oddelki znotraj posameznih dejavnosti. Sodišče je tako ugotovilo kršitev legalitetnega načela Ustave RS in zavrnilo uporabo 3. člena te Uredbe. Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu izkazala, da niti ob uveljavitvi ZZRZI niti ob uveljavitvi sporne Uredbe delodajalci v RS s področja oddelka N 79 niso zaposlovali več kot 2 % invalidov, je sodišče sklenilo, da je pri odločanju potrebno upoštevati 2 % kvoto. To odločanje je prepustilo prvostopnemu organu, ker ni bilo razjasnjeno, ali je tožeča stranka v obdobju od julija do decembra 2009 zaposlovala 2 invalida, kot je sama zatrjevala in dokazovala ali le enega, kot je izhajalo iz napadene prvostopne odločbe. Prvostopni organ je v ponovljenem postopku z odločbo opr. št. 5680727-2011-200/3 z dne 5. 7. 2013, ponovno odmeril tožeči stranki plačilo prispevka v izpodbijani višini, kar je tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu opr. št. II U 411/2013 izpodbijala in sodišče je s sodbo opr. št. II U 411/2013 z dne 5. 3. 2014 tožbi ugodilo ter odločbo upravnega organa prve stopnje odpravilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje, pri čemer je v tej sodbi izrecno poudarilo, da je tožečo stranko mogoče bremeniti le z 2 % kvoto.

Poudarja tudi, da je v svoji prvi pritožbi grajala napačno ugotovljeno število njenih zaposlenih invalidov v času od julija do decembra 2009. Zatrjevala je, da je zaposlovala 2 invalida in sicer A.A. in B.B., da ju je pravilno prijavila v zavarovanje kot invalida in jima izplačala plačo ter zanju plačala tudi vse prispevke za socialno varnost, zato za čas od julija do novembra 2009, ko bi bilo mogoče odločanje na podlagi Uredbe, število invalidov, ki manjkajo za doseganje kvote ne bi bili 4 invalidi temveč le 3 invalidi, v decembru 2009 pa ne 5 temveč le 4 invalidi. Vso potrebno dokazno gradivo je tožeča stranka pravočasno predložila, vendar je prvostopni organ v napadeni odločbi zgolj povzel tisto, kar je zapisal že njegov pravni prednik v odločbi z dne 23. 1. 2011. Tudi drugostopni organ v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da prvostopni organ od ZZZS mesečno pridobiva podatke o številu zaposlenih in številu zaposlenih invalidov pri zavezancu in da so ti podatki podlaga za odločanje. Vsak delodajalec naj bi bi imel možnost tem podatkom oporekati in dokazovati, da niso točni, vendar drugostopni organ dodaja, da naj bi prvostopni organ ugotovil, da delavec tožeče stranke B.B. od julija 2009 do decembra 2009 ni bil prijavljen kot invalid in posledično ni bil upoštevan v kvoti. Da je bil ta delavec pravilno prijavljen kot invalid tudi za to obdobje izhaja iz listin, ki jih je tožeča stranka na poziv prvostopnega organa predložila 25. 3. 2011. Ker pa za prvostopni organ tudi to očitno ni zadoščalo, je dne 25. 9. 2013 pridobila izpise ZZZS, da je v času od vključno julija do vključno decembra 2009 zaposlovala 2 invalida, na ta potrdila pa se je sklicevala tudi v tožbi z dne 4. 10. 2013, ki ji je sodišče ugodilo z že navedeno sodbo II U 411/2013 z dne 5. 3. 2014. Glede na predložena potrdila ZZZS je tudi povsem brezpredmetno ali so bile evidence ZZZS v času prve odločbe prvostopnega upravnega organa pravilne ali ne, v času zadnjega odločanja so bile nedvomno pravilne, saj ne morejo izkazovati drugačnega stanja, kot ga potrjujejo javne listine ZZZS, ki jih je tožeča stranka pred izdajo zadnje sporne odločbe predložila in izkazala, da je v spornem obdobju zaposlovala 2 invalida. Očitno je, da prvostopni organ v izpodbijani odločbi ni sledil napotkom Upravnega sodišča iz sodbe II U 411/2013 z dne 5. 3. 2014, da je dolžan raziskati dejansko stanje glede števila zaposlenih invalidov pri tožeči stranki v obdobju od julija do decembra 2009. Glede na navedeno predlaga, da se tožbi ugodi in drugostopna odločba odpravi, izpodbijana odločba pa spremeni tako, da se glasi: tožeča stranka za čas od vključno marca 2008 do vključno novembra 2010 ni zavezanka za plačilo prispevka za vzpodbujanje invalidov. Zahteva tudi vračilo že plačanega zneska 56.741,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2011 do plačila v osmih dneh pod izvršbo ter povračilo stroškov sodnega in upravnega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Povzema pravno podlago, na podlagi katere je definirana kvota oz. odstotek prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-36/06-18 z dne 20. 2. 2009, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 14/09, ki sicer obravnava vprašanje skladnosti 62. člena ZZRZI z Ustavo RS in v kateri je le-to ugotovilo, da je merilo za določitev višine kvote vrsta dejavnosti ter kot očitno neutemeljeno zavrnilo oceno skladnosti tega člena z Ustavo RS. Glede na to, da tudi 3. člen Uredbe temelji na ureditvi 62. člena ZZRZI, je iz enakih razlogov zavrnilo tudi oceno ustavnosti zakonitosti zadevnega 3. člena Uredbe, po katerem so delodajalci glede na dejavnosti, ki jo opravljajo, razvrščeni skladno z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti. Navaja, da zavezanec ni predložil nobenega dokazila oz. potrdila od ZZZS, ki bi dokazovala drugačno stanje, kot ga je prvostopni upravni organ ugotovil na podlagi podatkov iz uradnih evidenc. Zavezanec je k pritožbi zoper odločbo z dne 16. 3. 2011 za zaposlenega invalida B.B. priložil obrazec obrazec M-1/M-2 potrdilo o prijavi-odjavi za obdobje od 30. 6. 2007 do 30. 6. 2009 in obrazec M-1/M-2 za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009, to je za obdobje, ko upravni organ iz uradnih evidenc ni dobil podatka za invalida B.B. Iz predloženega obrazca pa ni razvidno, ali je zavezanec ob prijavi invalida le-tega pravilno prijavil v zavarovanje kot invalida. Dne 21. 3. 2011 je upravni organ zavezanca tudi pozval k dopolnitvi dokumentacije, vendar iz sprejete dokumentacije izhaja, da tožeča stranka ni nikoli dokazala oz. predložila dokazila, iz katerega bi bilo razvidno, da je invalid B.B. v obdobju od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 bil pravilno prijavljen v zavarovanje kot invalid, zato so edini verodostojni podatki, na katere je upravni organ vezan pri odločanju, podatki iz uradnih evidenc ZZZS, na podlagi katerih je bilo tudi dejansko odločeno v zadevi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke oziroma njenega prvostopnega upravnega organa, s katero ji je (v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča opr. št. II U 411/2013-22 z dne 5. 3. 2014) na temelju 3. člena Uredbe naložila plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za čas od vključno marca 2008 do vključno novembra 2010 in z vztrajanjem na stališču, da je v obdobju od julija 2009 do decembra 2009 tožeča stranka zaposlovala le enega invalida (A.A.).

Na podlagi prvega odstavka 62. člena ZZRZI so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvote). Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada RS na predlog Ekonomsko socialnega sveta z Uredbo, vendar ne more biti nižja od 2% in ne višja od 6% (tretji odstavek 62. člena ZZRZI). Delodajalci lahko izberejo tudi nadomestno izpolnitev kvote, ki jo ureja 64. člen ZZRZI, oziroma so dolžni v primeru, če kvote ne izpolnijo, plačati prispevek za spodbujanje zaposlovanja invalidov na način urejen v 65. členu ZZRZI. S tretjim odstavkom 3. člena Uredbe so določene dejavnosti, za katere velja 2%, 3% in 6% kvota, dejavnosti pa so določene glede na področja dejavnosti, ki so označena z enomestno črkovno oznako v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (prvi odstavek 3. člena Uredbe). Pri tem Uredba o standardni klasifikaciji dejavnosti v 5. členu določa ravni dejavnosti, ki so: področje (označeno z enomestno črkovno oznako), oddelek (označen z dvomestno številčno oznako), skupina (označeno s trimestno številčno oznako), razred (označen s štirimestno številčno oznako) in podrazred (označen s petmestno številčno oznako).

Po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti sodi dejavnost potovalnih agencij v v področje dejavnosti N - druge raznovrstne poslovne dejavnosti. Tretji odstavek 3. člena Uredbe za dejavnosti tega (N) področja določa 6% kvoto, čemur tožeča stranka nasprotuje, saj meni, da je uvrščena med dejavnosti, ki med seboj niso sorodne po nobenem kriteriju, temveč jih združuje zgolj to, da jih naj ne bi bilo mogoče vsaj po enem opredelilnem elementu uvrstiti v katerega od drugih dejavnosti. Zatrjuje, da po številu zaposlenih invalidov ves čas presega povprečno število zaposlenih invalidov v njeni dejavnosti in je v primeru, ko za njeno dejavnost ne bi bila predpisana višja kvota od 2%, ne bi zadele plačilne posledice iz 65. člena ZZRZI.

Sodišče ugotavlja, da je v zvezi z obveznostjo tožeče stranke glede plačila prispevka za obravnavano obdobje odločalo že trikrat in sicer v upravnih sporih opr. št. II U 154/2012 in opr. št. II U 21/2013 v zvezi z tožbo zaradi molka organa v zvezi s pritožbo tožeče stranke in v sporu opr. št. II U 411/2013. Že v sodbi opr. št. II U 21/2013 z dne 10. 5.2013 je zavzelo pravno stališče glede neskladnosti 3. člena Uredbe z določbo tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Navedlo je, da je dejavnost tisti razlikovalni znak, glede katerega se znotraj razpona, ki ga določa 62. člen ZZRZI, določi kvota za zaposlovanje invalidov. Pri tem je svoje stališče oprlo tako na utemeljitev Ustavnega sodišča RS, ki je v svoji odločbi št. U-I-36/06 navedlo, da je vrsta dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec, okoliščina, ki bistveno vpliva na dejanski položaj subjekta in s tem na različnost položaja subjektov, ki opravljajo različne dejavnosti, ter je tako primerno merilo za določitev višine kvote, kot tudi na podatke tožeče stranke, ki je v tožbi obširno pojasnila razlike med številom zaposlenih invalidov glede na število vseh delavcev v posameznem področju dejavnosti, in po katerih v skupini 79.110, kamor sodi tožeča stranka, odstotek invalidov ne presega 2%. To stališče je sodišče ponovilo tudi v sodbi opr. št. II U 411/2013, ko je tožbi ugodilo in vrnilo zadevo toženi stranki, da upoštevaje navedeno pravno stališče, razčisti tudi dejansko stanje v zvezi z zaposlitvijo invalida B.B. (sporna naj bi bila zaposlitev v obdobju od julija 2009 do decembra 2009).

Iz podatkov predloženih upravni spisov izhaja, da je tožena stranka v zvezi z zaposlitvijo B.B. dopolnjevala dejansko stanje in tožeča stranka je na poziv upravnega organa za imenovanega predložila obrazce M-1/M-2 za sporno obdobje od julija 2009 do decembra 2009, ki so po ugotovitvah tožene stranke izpolnjeni pravilno, tako da se iz njih da razbrati, da gre za prijavo invalida v zavarovanje v skladu z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide, predložila pa je tudi podatke o izplačilu plač za imenovanega za relevantno obdobje ter potrdilo ZZZS z dne 25.9.2013. Vendar je tožena stranka svojo odločitev, da v spornem obdobju tožeča stranka ni zaposlovala dveh invalidov (torej tudi B.B.), temveč le enega invalida (A.A.), utemeljevala na dejstvu, da potrdilo ZZZS, ki ga je prejela ob izdaji prve odločbe v letu 2011 (ki pa ga ni med listinami upravnega spisa), tega dejstva ne dokazuje. V sodbi II U 411/2013 , na podlagi katere je bil v ponovljenem postopku izdan izpodbijani akt, je sodišče toženi stranki naložilo, da v ponovljenem postopku ugotovi ali je bil B.B. v obdobju od julija 2009 do decembra 2009 zaposlen pri tožeči stranki kot invalid. Vendar zaključki tožene stranke glede števila pri tožeči stranki zaposlenih invalidov v navedenem spornem obdobju v izpodbijani odločbi ne temeljijo na dejanskemu stanju, kot ga izkazujejo listine (dopolnjenega) predloženega upravnega spisa, pač pa na dejanskem stanju, kot ga izkazuje uradna evidenca ZZZS iz leta 2011, ko je bila izdana prva prvostopna odločba v zvezi z obveznostjo plačila prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za sporno obdobje. S takšnim ravnanjem pa je tožena stranka po presoji sodišča kršila pravila postopka (214. člen ZUP), navedena kršitev pa je vplivala na zakonitost izpodbijane odločitve. Akt, s katerim je tožena stranka odločila o obveznosti tožeče stranke po ZZRZI je po svoji vsebini odločba, zato ne glede na določila ZZRZI glede postopanja prvostopenjskega organa pri določanju obveznosti delodajalcev glede plačila prispevka po tem zakonu (na katera se sicer sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi) in ne da bi se spuščalo v ugotavljanje razlogov, zaradi katerih je prvotno potrdilo ZZZS za relevantno obdobje izkazovalo drugačno stanje zaposlenih invalidov pri tožeči stranki kot ga izkazuje potrdilo ZZZS z dne 25. 9. 2013 (da citirano potrdilo ne bi bilo pravilno pa tožena stranka ne zatrjuje), izpodbijana odločitev ne more biti oprta na dokaze, ki jih je v dopolnjenem postopku uspelo tožeči stranki ovreči tako z obrazci M-1/M-2 kot s podatki o izplačilu plač za B.B.. Sodišče tako ob dejstvu, da med strankama ni sporna zaposlitev A.A. za obdobje od julija 2009 do decembra 2009, ugotavlja, da je zaključek upravnega organa, da B.B. v spornem obdobju pri toženi stranki ni bil zaposlen kot invalid, napačen.

Upoštevaje pravno stališče glede neskladnosti 3. člena Uredbe z določbo tretjega odstavka 62. člena ZZRZI, ki ga je zavzelo sodišče v zadevi II U 21/2013 in glede na zakonski okvir, po katerem je kvota različna glede na dejavnost delodajalca, vendar ne more biti manjša kot 2 % ter upoštevaje skupno število vseh zaposlenih delavcev, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe na strani 9 in 10, je tožeča stranka v obravnavanem obdobju (od vključno marca 2008 do vključno novembra 2010) z zaposlenimi invalid izpolnila 2 % kvoto in torej prispevka v skladu z določbo 65. člena ZZRZI ne bi bila dolžna plačati.

Sodišče se zaveda, da je s pravnim stališčem, ki ga je zavzelo v zadevi II U 21/2013 in z odločitvijo, ki jo je sprejelo v tem upravnem sporu, odločilo v nasprotju z dosedanjo sodno prakso v tovrstnih sporih (npr. sodbe I U 1204/2013, 1076/2013, 1167/2013). Takšna odločitev je dopustna, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. In razlogi za uporabo instituta exeptio illegalis ter ugotovljeno neskladnost ureditve kvotnega sistema v Uredbi glede na zakonsko ureditev, ki izhaja iz 62. člena ZZRZI, po presoji sodišča v obravnavanem primeru temeljijo na zelo konkretnih in s številčnimi podatki podkrepljenih trditvah tožeče stranke o neustreznosti določitve kvote po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti zgolj po prvem nivoju, to je glede na področje dejavnosti in ob upoštevanju dejstva, da je sprejeta ureditev določitve kvot zgolj posledica „prevedbe“ dejavnosti uvrščenih na podlagi Standardne klasifikacije dejavnosti (SKD) veljavne do 1. 1. 2007 v dejavnosti na podlagi SKD veljavne od 1. 1. 2007 dalje. Posredovanim številčnim podatkom tožena stranka ni ugovarjala, zakonitost ureditve kvotnega sistema z določitvijo dejavnosti po veljavni SKD zgolj na podlagi prvega nivoja, torej glede na področje dejavnosti, pa je utemeljevala s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-36/06, ki je sicer presojalo skladnost prvega odstavka 62. člena ZZRZI z ustavo in zakonom. Po mnenju sodišča pa iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS o ustavnosti prvega odstavka 62. člena ZZRZI ni mogoče sprejeti zaključek, da je tudi 3. člen Uredbe v skladu z navedeno zakonsko določbo.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo ob smiselni uporabi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ne da bi zadevo vračalo toženi stranki v ponoven postopek.

Čeprav med strankami ni sporno, da je tožeča stranka odmerjeni prispevek že poravnala, sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da toženi stranki s sodbo naloži vračilo že plačanega zneska prispevka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Po osmem odstavku 65. člena ZZRZI se namreč v primeru, če je delodajalec plačal prispevek v višjem znesku, kakor ga je dolgoval, preveč plačan znesek vrne skladno z določbami zakona, ki ureja davčni postopek. Navedeno torej pomeni, da bo že plačani znesek prispevka tožeča stranka lahko terjala od tožene stranke na podlagi Zakona o davčnem postopku ( ZDavP-2).

Tožena stranka je dolžna na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožeči stranki povrniti tožeči stranki stroške tega upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, glede na to, da je o zadevi odločilo sodišče na seji in da je tožečo stranko zastopal odvetnik. Prav tako je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega postopka, ki temeljijo na drugem odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi je treba tožeči stranki glede na vrednost spornega predmeta (56.741,63 EUR) priznati 1.840,00 EUR nagrade za zastopanje v upravnem postopku (Tarifna št. 2200, količnik 2,5 po tabeli iz 12. člena tega zakona), 1.914,00 EUR nagrade za prvo in drugo pravno sredstvo (Tarifna št. 2201, količnik 1,3 po tabeli iz 12. člena tega zakona, 2 krat 957,00 EUR), 220,80 EUR nagrade za končno poročilo stranki v upravnem postopku (Tarifna številka 2202, količnik 0,3 po tabeli iz 12. člena tega zakona), 32,50 EUR za izdatke za tiskanje in fotokopiranje (Tarifna št. 6000), pavšalni znesek 60,00 EUR za plačilo poštnih storitev (Tarifna št. 6002, 3 krat 20,00 EUR), vse povečano za DDV. Tožena stranka je tako dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti 4.352,30 EUR stroškov z DDV.