Jedro

Upoštevaje dejstvo, da je v obravnavanem primeru tožnica utrpela predvsem udarnino glave, ki je rezultirala tudi v zmanjšanju življenjske aktivnosti, in zvin desnega skočnega sklepa, je njeno nepremoženjsko škodo po pregledu sodne prakse in upoštevaje preostale konkretne okoliščine tega primera treba smiselno povezati z odmerami odškodnin v okvirno podobnih zadevah (npr. z zadevami VS RS II Ips 688/2009 (6 PNP za telesne bolečine in strah), II Ips 210/2007 (5 PNP za telesne bolečine in strah), II DoR 151/2010 (6,51 PNP za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti), II Ips 8/2006 (7 PNP za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti), II Ips 665/2007 (8 PNP za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti) in podobnimi).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 279,62 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka (toženka) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (tožnici) 8.529,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2017 dalje do plačila, (II.) da se v preostalem delu za plačilo odškodnine v višini 2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2017 dalje do plačila tožbeni zahtevek zavrne, (III.) da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh plačati 2.410,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, (IV.) da je tožnica dolžna toženki v 15 dneh plačati 745,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in (V.) da je toženka dolžna v 15 dneh plačati na račun BPP 492,20 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Ugodilni del izpodbijane sodbe (točka I. izreka sodbe) se nanaša na prisojeno odškodnino s pripadki za tožnici nastalo premoženjsko (229,40 EUR) in nepremoženjsko škodo iz naslovov pretrpljenih telesnih bolečin (6.000,00 EUR), strahu (800,00 EUR) in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (1.500,00 EUR).

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper del ugodilnega dela sodbe (zoper prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin v višini 2.100,00 EUR s pripadki in zoper celotno prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.500,00 EUR s pripadki oziroma podredno zoper njen del v višini prisojenih 1.000,00 EUR s pripadki) in posledično še zoper odločitev o pravdnih stroških (izpodbijani del sodbe) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov1 in s predlogom, naj ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na seji ali z opravo glavne obravnave tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi se sklicuje na izvedensko mnenje in povzetek zdravstvene dokumentacije, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo, glede tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti ter meni, da ni utemeljena odmera odškodnine iz tega naslova v višini 6.000,00 EUR in da bi bil primeren znesek za to postavko v višini 3.900,00 EUR. Izpostavlja še, da je izvedenec zapisal, da je zdravljenje pri tožnici trajalo do 2.1.2017 in ne do 11.1.2017 kot je zapisalo sodišče. V nadaljevanju pritožbe izpostavlja izvedenčevo pisno ekspertizo in njeno ustno dopolnitev glede tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz obojega izhaja, da bodo tožničini glavoboli izzveneli in se ne morejo smatrati kot trajna posledica. Objektivno se glavoboli ne morejo določiti in gre za subjektivna navajanja tožnice, kar se ne more upoštevati kot realen prikaz stanja. Zahtevek za to postavko odškodnine primarno ni utemeljen. Podredno pa je odškodnina iz tega naslova odmerjena previsoko in bi bilo primernih največ 500,00 EUR.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je pritožba pavšalna, saj toženka ne konkretizira okoliščin, ki naj bi bile nepravilno upoštevane pri odmeri odškodnine, in se ne sklicuje na relevantno sodno prakso. Glede popoškodbenih glavobolov je bil dosežen zadosten dokazni standard, sodišče pa je tudi upoštevalo, da je prognoza nemogoča oziroma negotova, zato je tožnici tudi odmerilo relativno nizko odškodnino iz tega naslova.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni niti pojasnjen niti utemeljen, saj pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi tudi samo ni našlo pomanjkljivosti, zaradi katerih le-te ne bi bilo mogoče preizkusiti.

6. V zvezi s pritožbenim očitkom, ki se nanaša na potek zdravljenja, in gre očitno za očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitek neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v 10 točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo tožničine tožbene trditve v zvezi s prestanimi telesnimi bolečinami in neugodnostmi v času zdravljenja (ta je navajala, da je bila zaradi poškodbe odsotna od dela do 11.1.2017 in da je do takrat trajalo njeno zdravljenje), medtem ko je pri odmeri odškodnine iz tega naslova tudi v celoti sledilo izvedenski ekspertizi, pri čemer drži pritožbeno zavzemanje, da je izvedenec v pisni ekspertizi ugotovil, da je bilo tožničino aktivno zdravljenje (s fizioterapijo) zaključeno 2.1.2017. Povedano drugače, v izpodbijani sodbi ni najti opore za zaključek, da se je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova oprlo le na zatrjevanja tožnice, in niti ne za zaključek, da je bilo 2. 1. 2017 zdravljenje zaključeno. Takrat je bilo namreč zaključeno le aktivno zdravljenje. Tudi sicer pa okoliščina, da je bilo pri tožnici morebiti zdravljenje zaključeno že 2.1.2017, ni takšna, da bi lahko upoštevno vplivala na odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so obširno opisane v izpodbijani sodbi. Pritožba se tudi neutemeljeno zavzema, da pri tožnici niso ostali popoškodbeni glavoboli kot trajna posledica v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na podlagi tožničinega zaslišanja in izvedenske ekspertize je sodišče prve stopnje v tej smeri pravilno ugotovilo dejansko stanje. Zavzemanje pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti (″subjektivni″) izpovedbi tožnice in da bi moralo upoštevati le (″objektivno″) mnenje izvedenca je zmotno. Tožnica je namreč izpovedala o še vedno prisotnih glavobolih, medtem ko je izvedenec dopuščal možnost, da so pri njej ostali kot trajna posledica poškodbe, in je, kar je bistveno, le-te tudi ocenil kot trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Standard zadostne verjetnosti je bil torej v tej smeri spoštovan in sodišče prve stopnje je imelo tudi upoštevaje zaključke izvedenca podlago za sklep, da gre za trajno posledico. Izvedenec je nato sicer ocenil, da je realno (praviloma) pričakovati, da bodo glavoboli postajali redkejši in da bodo sčasoma povsem izzveneli, vendar v tej smeri kakšnih bolj otipljivih stališč ni podal. Dodal je namreč še, da bodo lahko povsem izginili, da bodo najverjetneje povsem izginili, da je možno, da bodo povsem izginili, vendar prognoze, kdaj se bo to zgodilo in ali bodo trajali stalno ne more podati. Upoštevaje takšno dejansko podlago je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo, da omenjeni popoškodbeni glavoboli dosegajo standard zadostne trajnosti, da jih je še mogoče pravno kvalificirati kot trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Gre namreč za škodno posledico, ki je pri tožnici ugotovljena in ki bo, čeprav v izzvenevanju, pričakovano trajala še v pravno relevantni prihodnosti, medtem ko ni izkazano, če bo ta posledica sploh kadarkoli povsem prenehala. Povedano sklepno, očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v izpostavljenih smereh ni podan, medtem ko pritožbeno sodišče, kot je pojasnjeno še v nadaljevanju te obrazložitve, ugotavlja, da sodišče prve stopnje tudi materialnega prava ni zmotno uporabilo.

7. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o višini tožničine premoženjske in nepremoženjske škode oziroma je pravilno odmerilo sporni obliki nepremoženjske škode. Pri tem je upoštevalo temeljni načeli za odmero odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, vsebovani v 179. členu Obligacijskega zakonika. Gre za načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in stopnje ter trajanja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanju). Drugo načelo terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni različno).

8. Podroben dejanski obseg obeh oblik tožničine nepremoženjske škode (telesnih bolečin in nevšečnosti ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) je razviden iz 8., 10. in 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. Natančne in izčrpne ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne dajejo podlage za znižanje odškodnine, zato pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Odmerjenih 6.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti ter 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pomeni skupaj, upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe, cca. 6,8 takratne povprečne neto plače (PNP). Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sama zneska odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevata razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Upoštevaje dejstvo, da je v obravnavanem primeru tožnica utrpela predvsem udarnino glave, ki je rezultirala tudi v zmanjšanju življenjske aktivnosti, in zvin desnega skočnega sklepa, je njeno nepremoženjsko škodo po pregledu sodne prakse in upoštevaje preostale konkretne okoliščine tega primera treba smiselno povezati z odmerami odškodnin v okvirno podobnih zadevah (npr. z zadevami VS RS II Ips 688/2009 (6 PNP za telesne bolečine in strah), II Ips 210/2007 (5 PNP za telesne bolečine in strah), II DoR 151/2010 (6,51 PNP za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti), II Ips 8/2006 (7 PNP za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti), II Ips 665/2007 (8 PNP za telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti) in podobnimi). Odmerjena odškodnina je po pregledu okvirno podobnih primerov, pri čemer pritožba ni izpostavila morebitne drugačne sodne prakse v podobnih zadevah, po presoji pritožbenega sodišča primerna in tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava ter se pritožba zato neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene odškodnine.

9. Po ugotovitvi, da v toženkini pritožbi niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 375 točk za odgovor na pritožbo, 7 točk materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,62 EUR.

1 V zvezi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.