Jedro

Odmera odškodnine zaradi nihajne poškodbe vratne hrbtenice in udarnine kolena in rame.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodni dogodek 6. avgusta 2003, ko se je tožnik kot sopotnik poškodoval v prometni nesreči. Tožniku je prisodilo 731.800 SIT (sedaj 3.053,75 EUR) zadoščenja (od tega 400.000 SIT – sedaj 1.669,17 EUR - za telesne bolečine, 600.000 SIT – sedaj 2.503,76 EUR - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 100.000 SIT – sedaj 417,29 EUR za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2003 dalje do plačila, upoštevaje valorizirano toženkino plačilo 368.200 SIT – sedaj 1.536,47 EUR. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (tožnik je zahteval skupaj 2.200.000 SIT – sedaj 9.180,44 EUR zadoščenja) je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je toženkini pritožbi delno ugodilo glede odškodnine za strah in odločilo, da tožniku zadoščenje za to obliko škode ne pripada. V ostalem delu glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo je pritožbi tožnika in toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njegovih višjih zahtevkov za plačilo odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine za strah. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišči sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker obstaja nasprotje med razlogi sodbe v zvezi s strahom in med izvedenskim mnenjem ter tožnikovo izpovedjo. Odškodnina je prenizka. Sodišči pri odmeri nista upoštevali časa čakanja na odškodnino. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zviša prisojeno odškodnino za 1.200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njegove pravdne stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Ker je revizija namenjena predvsem poenotenju procesnega in materialnega prava, je v tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007) izrecno prepovedana vložitev revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje zato ni dovoljena, čeprav tožnik v reviziji trdi, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko gre namreč le za poskus v preobleki procesne kršitve izpodbiti dejansko stanje.

Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča (ki je prestala pritožbeni preizkus) je, da je tožnik utrpel lažjo poškodbo, in sicer udarnino kolena in rame ter nihajno poškodbo vratne hrbtenice. Tožnik je ob nezgodi po mnenju izvedenca trpel strah srednje intenzivnosti, ki pa je bil kratkotrajen (trajal je do pregleda pri kirurgu, kamor so tožnika pripeljali po 10 minutah). Tudi po oceni revizijskega sodišča niti intenzivnost niti trajanje strahu ne dajeta podlage za prisojo denarne odškodnine za strah. Zahtevek za plačilo odškodnine za strah je po ustaljeni sodni praksi utemeljen samo, če je bil strah intenziven in je trajal dalj časa. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje, ta pogoj pa v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Glede na okoliščine konkretnega primera, ko je zdravljenje zelo lahke poškodbe (I. st. po Fischerju) potekalo brez zapletov in časovno kratko, ni mogoče prisoditi odškodnine niti za strah zaradi izida zdravljenja in je pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da tožniku odškodnina za strah ne pripada. Takšen strah ni pravno priznana škoda v smislu odškodninskega prava (179. čl. Obligacijskega zakonika - OZ, Uradni list RS št. 83/2001).

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 179. in 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnik po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 400.000 SIT – sedaj 1.669,17 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000 SIT – sedaj 2.503,76 EUR pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupni znesek zadoščenja 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR), ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 5,5 takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Sodišči sta pri odmeri upoštevali čas čakanja na odškodnino na način, da sta odškodnino odmerili po cenah ob izdaji sodne odločbe, za čas od 3.11.2003 dalje pa sta tožniku prisodili zakonske zamudne obresti. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Glede na navedeno uveljavljana revizijska razloga nista podana. Revizijsko sodišče je zato zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene stroške.