Jedro

Če je sodišče prve stopnje v sodbi zadovoljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih je zaključilo, da je tožnica tožencema posodila denar, pa iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepričljivo zaključiti, da sta toženca prejela od tožnice 30.000 CHF. Tožnica je dokazala, da je od P. G. prejela posojeno 18.000 CHF in da je navedeni znesek posodila tožencema. Prvo sodišče pa se ni opredelilo do navedb tožencev, ki sta zatrjevala, da tožnica ni imela lastnih sredstev, zato tudi ni mogla posoditi denarja v višini 12.000,00 CHF.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka Su 72/2009-14 z dne 19. 3. 2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencema, da sta dolžna solidarno plačati tožnici znesek 18.954,71 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2003 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 2.464,25 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Toženca vlagata pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagata višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica ni uspela dokazati, da je tožencema posodila vtoževani znesek. Toženca nista potrebovala posojila, vsekakor pa ne v takšni višini, saj je drugotoženec samostojni podjetnik, ki posluje z dobičkom, toženca pa sta tudi lastnika dveh stanovanjskih hiš. Toženca sta v spornem obdobju kupila tovorno vozilo znamke TAM, kupnino pa poravnala s kompenzacijo, preostanek pa s prodajo delnic. Predložila sta dokazila, zato so napačne ugotovitve sodišča prve stopnje, da nista predložila nobenih listin, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženca v letih 1998 in 1999 nista imela izdatkov, za katere bi potrebovala posojilo v višini 30.000 CHF. Okoliščina, da sta toženca najela posojilo v banki, ne more pripeljati do zaključka, da sta si izposodila denar pri tožnici, saj v kolikor bi to storila, ne bi najela še kredita. P. G. je izpovedal, da je tožnici dal 18.000 CHF, ki je denar izročila tožencema, vendar tožnica ni priložila dokazila, da je razpolagala z zneskom 12.000 CHF, ki naj bi ga posodila tožencema. Toženca ne verjameta, da je tožnica razpolagala s takšno vsoto denarja. Potrdili od P. G., da je posodil denar ne dokazuje, da je bil denar izročen tožencema. Nobena od zaslišanih prič ni bila prisotna ob izročitvi denarna, prav tako pa posamezne izpovedbe prič ne morejo pripeljati do zaključka, da je bila sklenjena posojilna pogodba, s tem da je prvo sodišče tudi nepravilno povzelo izpoved B. R. Napačen je zaključek prvega sodišča, da toženca nista z ničemer izkazala, da denarja nista prejela, saj neobstoječih dejstev ni mogoče dokazovati, prav tako pa je napačen zaključek prvega sodišča, da bi bilo neverjetno, da bi tožnica tožila za nekaj, kar ni posodila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko se je sklicevalo na določbo 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. in 1062. členom Obligacijskega zakonika, ki določa, da se s posojilno pogodbo posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo v določenem času vrnil enak znesek denarja. Pravilni so tudi zaključki prvega sodišča, da posojilna pogodba pravno veljavna, čeprav ni sklenjena v pismeni obliki, saj zakon ne zahteva obličnosti glede posojilne pogodbe.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih trditev, da izpovedbe prič ni mogoče upoštevati zgolj iz razloga, ker so bližnji sorodniki tožnice. Odločilna je ugotovitev prvega sodišča, da so priče potrdile, da je tožnica posodila denar tožencema, ob tem, da so priče tudi podrobno opisale posamezne dogodke, na podlagi katerih, je prvo sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožnica tožencema posodila denar. Priča B. R. (mati pravdnih strank) je izpovedala, da jo je prvotoženka prosila za posojilo, ker pa denarja ni imela, jo je prvotoženka vprašala, če bi ji denar posodila tožnica. Nekoliko napačen zapis izpovedbe priče B. R. v sodbi, ne more spremeniti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da izpovedbe prič potrjujejo navedbe tožnice, da je tožencema dala posojilo. Tudi posamezni dogodki, ko je prvotoženka ob prisotnosti prič izjavila, da posojila ne bo vrnila, potrjujejo zaključke prvega sodišča, da je tožnica tožencema posodila denar. Pritožba napačno interpretira obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z dokaznimi listinami tožencev, saj sodišče prve stopnje pojasnjuje, da toženca nista predložila nobenih dokazil, s katerimi sredstvi so bili posamezni računi dejansko plačani, ob tem, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju izpovedb prič in listinske dokumentacije pravilno ugotovilo, da sta toženca denar potrebovala ter v ta namen tudi najela posojilo pri banki. Pritožbene navedbe, da toženca ne bi najela kredita, v kolikor bi prejela od tožnice posojilo, so zgolj hipotetična ugibanja, ki jih pritožbeno sodišče ne sprejema.

Če je sodišče prve stopnje v sodbi zadovoljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih je zaključilo, da je tožnica tožencema posodila denar, pa iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepričljivo zaključiti, da sta toženca prejela od tožnice 30.000 CHF. Tožnica je dokazala, da je od P. G. prejela posojeno 18.000 CHF in da je navedeni znesek posodila tožencema. Prvo sodišče pa se ni opredelilo do navedb tožencev, ki sta zatrjevala, da tožnica ni imela lastnih sredstev, zato tudi ni mogla posoditi denarja v višini 12.000,00 CHF. Toženca sta pred sodiščem prve stopnje opozarjala na protislovne navedbe tožnice, ki je zatrjevala v pripravljalni vlogi z dne 3. 8. 2007 (stran 24), da ni imela denarja za posojilo, zato si je denar izposodila od P. G., nato pa je zatrjevala (glej narok z dne 10. 12. 2007 - stran 46), da je tožencema posodila 12.000 CHF iz lastnih prihrankov. Navedene neskladne navedbe bi moralo prvo sodišče razčistiti v okviru materialno procesnega vodstva (285. člena ZPP) in ugotoviti, zakaj je tožnica dala različne navedbe, na kar opozarjata toženca že v pripravljalnih vlogah, kakor tudi v pritožbi. Sodba glede teh okoliščin nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju na naroku pozvati tožnico, da najprej v okviru trditvene podlage pojasni razloge za različne navedbe, potem pa naj sodišče prve stopnje ob ponovnem zaslišanju strank presodi utemeljenost zahtevka tako po temelju, kot po višini. Opredeli naj se tudi glede izpovedb pravdnih strank, kar ni storilo v izpodbijani sodbi.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločitev.