Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
1. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je sklenjena zakonito, tudi če je razlog oz. obdobje (izvrševanja dela, ki po svoji naravi traja določen čas) določeno oz. opredeljeno z obdobjem, za katerega je delodajalec sklenil najemno pogodbo za najem poslovnega prostora.
2. 115/1 čl. ZDR ne daje pravnega varstva delavcem, katerim je potekla pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas.
3. Ker je tožena stranka s tožnico sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih neprekinjen čas trajanja ni daljši od treh let, ni postopala v nasprotju z 2. odst. 237. čl. ZDR, saj časovna omejitev iz 2. odst. 53. čl. v prehodnem obdobju še ni veljala.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 27.2.2004 zadržalo do pravnomočnega zaključka tega postopka, pritožba zoper sklep pa naj ne bi zadržala njegove izvršitve. Na podlagi predlagane začasne odredbe naj bi bila tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v vsa zavarovanja, podatek o zaposlitvi tožnice pa vpisati v njeno delovno knjižico in ji po prenehanju pravice do porodniškega nadomestila plačati davke in prispevke od plače ter ji po izteku porodniškega dopusta plačevati plače ter ji povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.
Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oz. da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
V pritožbi navaja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla dejstva in predložila dokaze, s katerimi je izkazala verjetnost obstoja njene terjatve. Tožena stranka je tožnico od
15.3.2001 do 31.12.2004 pod grožnjo izgube zaposlitve primorala v podpis več kot 10 pogodb o zaposlitvi za določen čas, čeprav zakonskim pogojem za sklepanje tovrstnih pogodb ni bilo zadoščeno. Tožnica je verjetnost obstoja terjatve izkazala, po vložitvi tožbe pa je izvedela, da je tožena stranka na njenem delovnem mestu v istem lokalu že zaposlila drugo delavko. Dokazno breme glede dokazovanja obstoja zakonitega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas je na strani tožene stranke.
Tožnica je izkazala tudi verjetnost, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. O tem se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sploh ni izreklo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da le na podlagi dosedaj predloženih dokazov in navedb tožeče stranke še ni mogoče zaključiti, da je tožnica verjetno izkazala svojo terjatev, ki jo vtožuje v okviru tega individualnega delovnega spora. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi bilo možno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas za izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas tudi v primeru, ko je delodajalec sklenil s tretjo osebo najemno pogodbo za najem poslovnega prostora za določeno obdobje.
Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da 115. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ne nudi posebnega pravnega varstva delavcem, katerim preneha veljati pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, z potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnici prenehala pogodba o zaposlitvi z
31.12.2004, torej s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, tožnica nima posebnega pravnega varstva na podlagi 115. čl. ZDR.
Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do določbe 2. odst. 237. čl. ZDR, saj je iz citirane določbe razvidno, da se ta uporablja le za prehodno obdobje, to je od uveljavitve ZDR do roka, ki je določen v 1. odst. 237. čl. ZDR. Po 1. odst. 237. čl. ZDR se začne časovna omejitev iz 2. odst. 53. čl. tega zakona uporabljati od 1.1.2007 dalje oz. za manjše delodajalce od
1.1.2010 dalje. V prehodnem obdobju pa lahko delodajalec sklene eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja znaša največ 3 leta (razen v primerih, ki jih določa zakon ter v primerih iz 4., 5. in 12. alinee 1. odst. 52. čl. ZDR). Ker je tožena stranka s tožnico v prehodnem obdobju sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas, katerih neprekinjen čas trajanja pa ni daljši od treh let, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z že omenjenim 2. odst. 237. čl. ZDR.
Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da tožnica zaenkrat svoje terjatve še ni verjetno izkazala, mu ni bilo potrebno ugotavljati, če so izpolnjeni ostali pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa
272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Glede na to je pritožba tožnice v zvezi z navedenim neutemeljena.
Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.