Jedro

Tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava, natančneje določbe drugega odstavka 17. člena ZUPJS, v delu, ko je ugotovila, da znaša presežek primerne velikosti stanovanja 15 m2. Tožena stranka je namreč k tej površini prištela še pomožne prostore, garažo, klet in balkon v izmeri 30 m2. V obravnavani zadevi je uporabna površina stanovanjske stavbe, v kateri prebivajo tožeča stranka in njegovi družinski člani 115m2 in torej ne presega 130 m2, kot je to napačno ugotovila tožena stranka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 840/2021 z dne 9. 8. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 385,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči, na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker premoženje tožnika in njegove družine presega vrednost 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar znaša 19.304,64 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je žena tožeče stranke A. A. lastnica nepremičnine, v kateri prebiva družina, in sicer dela stavbe št. 1566-1 k.o. ..., katere vrednost je ob uporabi posplošene tržne vrednosti izračunane po metodologiji množičnega vrednotenja 124.882,14 EUR in parcele št. 1250 k.o. ..., katere vrednost je ob uporabi posplošene tržne vrednosti izračunane po metodologiji množičnega vrednotenja 12.460,72 EUR. Pri tem se kot premoženje ne upošteva stanovanje (oziroma stanovanjska hiša v kateri dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja (1. točko 18. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev - v nadaljevanju ZUPJS). Ne glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS se kot premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR (5. členom ZSVarPre).

3. Ugotovljeno je, da je uporabna površina stanovanjske stavbe, v kateri prebivajo tožnik in njegovi družinski člani 115 m2. K tej površini je treba prišteti še pomožne prostore, garažo, klet in balkon, pri čemer je na podlagi določila 2. člena Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb ob uporabi korekcijskih faktorjev upoštevalo za pomožne prostore površine v izmeri 30 m2, kar pomeni, da se upošteva površina v izmeri 145 m2. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da znaša presežek primerne velikosti stanovanja ob upoštevanju dvakratnika največje površine, določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pri kateri ni plačila lastne udeležbe ali varščine (glede na tožnika in njegove družinske člane znaša ta 130 m2) 15 m2, kar pomeni, da ima tožnik oziroma njegovi družinski člani premoženje, ki se v skladu z določilom prvega odstavka 27. člena ZSVarPre upošteva pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer v višini 12.918,87 EUR. K temu je prišteti še vrednost parcele v višini 12.460,72 EUR. Vrednost premoženja, ki se upošteva pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega pogoja znaša skupaj 25.379,59 EUR, kar utemeljuje zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri tem je Organ za brezplačno pravno pomoč dodal, da na navedenih nepremičninah ne obstaja nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevalo lastninsko pravico v smislu razpolaganja z nepremičnino v pravnem prometu in na ta način zmanjševalo ali celo izničilo ugotovljeno vrednost navedene nepremičnine. Tožnik tudi ni navedel nikakršnih upravičenih razlogov, zaradi katerih bi bilo razpolaganje z nepremičnino omejeno in jih ni zakrivil po lastni volji.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato je vložila tožbo v upravnem sporu, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Tožeča stranka navaja, da je Organ za brezplačno pravno pomoč zmotno uporabil materialno pravo, saj je uporabil določilo 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS in drugi odstavek 17. člena ZUPJS, moral pa bi uporabiti določilo 5. člena ZSVarPre, ki nadomešča citirani določbi ZUPJS. Tožniku ni jasno zakaj je tožena stranka potem, ko je v 4. in 6. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno ugotovila dejansko stanje in navedla pravilno podlago (5. člen ZSVarPre) napačno uporabila določbe ZUPJS in ugotovila dejansko stanje na podlagi določb ZUPJS. Tako meni, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, zato se izpodbijana odločba ne da preizkusiti. Premoženje tožnika in njegove družine, ki se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do brezplačne pomoči, torej predstavlja zgolj presežek nad 120.000,00 EUR (nepremičnina v kateri biva tožnik s svojo družino, ki znaša 124.882,41 EUR) in ob upoštevanju vrednosti parcele št. 1250 k.o. ... 12.460,72 EUR, kar znaša skupaj 17.343,13 EUR. Izključitveni razlog po prvem odstavku 27. člena ZSVarPre torej ni podan. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku vrne stroške postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in pojasnjuje, da je za ugotovitev vrednosti premoženja upoštevala določbe 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS v povezavi s 5. členom ZSVarPre o tem, do kakšne vrednosti in pod kakšnimi pogoji se kot premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba prebiva. Glede na to, da vrednost stanovanjske hiše, v kateri prebiva tožnik, presega višino 120.000,00 EUR, kar med strankama ni sporno, je tožena stranka uporabila določilo drugega odstavka 17. člena ZUPJS, ki določa, da se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja iz 1. točke prejšnjega odstavka upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo. Primerna velikost stanovanja je dvakratnik največje površine, določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pri kateri ni plačila lastne udeležbe in varščine. Če je uporabna površina stanovanja večja od uporabne površine primernega stanovanja se kot premoženje upošteva razlika med posplošeno tržno vrednostjo tega stanovanja izračunano po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin in vrednostjo primernega stanovanja. Vrednost primernega stanovanja se izračuna tako, da se velikost primernega stanovanja pomnoži z vrednostjo kvadratnega metra stanovanja glede na posplošeno tržno vrednost stanovanja. Po mnenju tožene stranke je naziranje tožnika da premoženje tožnika in njegove družine, ki se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči predstavlja zgolj presežek na 120.000,00 EUR, napačno.

6. V predmetni zadevi je sodišče odločalo po sodniku posamezniku na podlagi sprejete odločitve Upravnega sodišča RS s sklepom, opr. št. II U 271/2021 z dne 20. 10. 2021. 7. Sodišče je v skladu z določili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 22. ter 23. členom Ustave RS izvedlo glavno obravnavo, do katere ima tožeča stranka pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je zato v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi ( prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

8. Tožeča stranka je na glavni obravnavi vztrajala pri tožbi in navedla, da dejansko stanje ni sporno, sporno je le po kakšnih pravilih se pri ugotavljanju premoženjskega stanja upošteva vrednost nepremičnine v kateri živi tožeča stranka in njegovi družinski člani. Navaja, da bi lahko prišlo do kršitve načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in kršitve pravice do sodnega varstva iz 22. člena Ustave RS, v kolikor bi se v primerih, ko bi vrednost nepremičnine presegala 120.00,00 EUR ugotavljala vrednost premoženja na način za katerega se zavzema tožena stranka. Tako bi npr. bile samske osebe z vrednostjo stanovanja do 120.000,00 EUR upravičene do brezplačne pravne pomoči, posamezniki iz družin npr. s 4 družinskimi člani s stanovanjem v vrednosti zgolj 1 EUR več, pa ne bi bili upravičeni, če bi se ugotovilo, da vrednost presežene površine primernega stanovanja na družinskega člana presega 48-kratnik osnovnega zneska minimalnega zneska. Samski bi tako bili v bistveni prednosti pred družinami, za kar pa ni nobenega utemeljenega razloga, moralo bi biti prav nasprotno. Skladna razlaga 5. člena ZSVarPre bi bila, da se za družine uporabi tisti način, ki je za posameznike iz veččlanskih družin ugodnejši. 9. Tožena stranka navaja kot v odgovoru na tožbo in vztraja, da je treba v primeru, ko vrednost stanovanja oziroma hiše presega višino 120.000,00 EUR, določilo drugega odstavka 17. člena ZUPJS, ki še vedno velja.

10. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnih spisih.

K točki I. izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila, ker tožeča stranka ne izpolnjuje materialnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 13. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena subjektivni oziroma materialni pogoj (13. člen ZBPP), izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine, ter objektivni pogoj (24. člen ZBPP), izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 14. Namen brezplačne pravne pomoči je namreč v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Zato je preverjanje finančnega položaja posameznika namenjeno ugotavljanju, ali prosilec za udejanjanje pravice do sodnega varstva res potrebuje pomoč države v obliki odobritve brezplačne pravne pomoči, za katero je zaprosil, oziroma ali je morda v takem premoženjskem položaju, v katerem obstaja možnost, da si z razpolaganjem s svojim premoženjem zagotovi sredstva za uresničevanje te pravice.

15. Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP).

16. Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se brezplačne pravne pomoči ne odobri samski družini oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, v času odločanja je to 19.304,64 EUR.

17. V obravnavani zadevi je sporno po kakšnih pravilih se pri ugotavljanju premoženjskega stanja upošteva vrednost nepremičnine v kateri živi tožeča stranka in njegovi družinski člani.

18. V zadevi med pravdnima strankama ni sporno, da je žena tožeče stranke A. A. lastnica nepremičnine, v kateri prebiva družina, in sicer dela stavbe št. 1566-1 k.o. ..., katere vrednost je ob uporabi posplošene tržne vrednosti izračunane po metodologiji množičnega vrednotenja 124.882,14 EUR in parcele št. 1250 k.o. ..., katere vrednost je ob uporabi posplošene tržne vrednosti izračunane po metodologiji množičnega vrednotenja 12.460,72 EUR.

19. Glede meril, ki se upoštevajo pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči 5. člen ZSVarPre napotuje na ZUPJS. Iz slednjega izhaja, da se za premoženje ne štejejo stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja (1. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS). 5. člen ZSVarPre-E pa določa, da se ne glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči oz. varstvenega dodatka kot premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višino 120.000 EUR.

20. Neutemeljen je ugovor tožeče stranke v delu, ki se nanaša na zatrjevanje tožeče stranke, da je organ za brezplačno pravno pomoč napačno uporabil določilo 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS in drugi odstavek 17. člena ZUPJS, moral pa bi uporabiti določilo 5. člena ZSVarPre-E, ki nadomešča citirani določbi ZUPJS, ter je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, zato se izpodbijana odločba ne da preizkusiti. Saj kot izhaja iz tožbenih navedb in navedb iz glavne obravnave tožeča stranka meni, da premoženje tožnika in njegove družine, ki se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do brezplačne pomoči, predstavlja zgolj presežek nad 120.000,00 EUR, torej 4.882,41 EUR, in ob upoštevanju vrednosti parcele št. 1250 k.o. ...12.460,72 EUR, kar znaša skupaj 17.343,13 EUR. Zato meni, da izključitveni razlog po prvem odstavku 27. člena ZSVarPre torej ni podan. V zvezi z navedenim ugovorom tožeče stranke sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da ni podlage v zakonu na podlagi katere bi lahko upoštevali pri ugotavljanju premoženja tožeče stranke in njegove družine (z namenom ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pomoči) zgolj presežek nad 120.000,00 EUR, da takšna metodologija izračuna ne temelji na zakonu, saj za to ni materialno pravne podlage.

21. Sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita v delu, ki se nanaša na ugotovitev vrednosti premoženja in je treba upoštevati določbe 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS v povezavi s 5. členom ZSVarPre o tem, do kakšne vrednosti in pod kakšnimi pogoji se kot premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v kateri oseba prebiva. Glede na to, da vrednost stanovanjske hiše, v kateri prebiva tožeča stranka in njegova družina, presega višino 120.000,00 EUR (kar med strankama ni sporno) je torej pravilno, da je treba uporabiti določilo drugega odstavka 17. člena ZUPJS, ki določa, da se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja iz 1. točke prejšnjega odstavka upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo.

22. Primerna velikost stanovanja je 2-kratnik največje površine, določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pri kateri ni plačila lastne udeležbe in varščine (drugi odstavek 17. člena ZUPJS). Po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem je za tožečo stranko in njegove družinske člane (tj. štiri člansko gospodinjstvo) primerno stanovanje med 55 in 65 m2 (14. člen Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem). Upoštevaje drugi odstavek 17. člena ZUPJS je primerna velikost 2-kratnik največje površine, v obravnavanem primeru torej 130 m2. 23. Ugotovljeno in nesporno je, da je uporabna površina stanovanjske stavbe, v kateri prebivajo tožnik in njegovi družinski člani 115 m2. Sodišče je pri preizkusu zadeve ugotovilo, da tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava, natančneje določbe drugega odstavka 17. člena ZUPJS, v delu, ko je ugotovila, da znaša presežek primerne velikosti stanovanja 15 m2. Tožena stranka je namreč k tej površini prištela še pomožne prostore, garažo, klet in balkon v izmeri 30 m2. Drugi odstavek 17. člena ZUPJS določa, da v kolikor je uporabna površina stanovanja večja od uporabne površine primernega stanovanja se kot premoženje upošteva razlika med posplošeno tržno vrednostjo tega stanovanja izračunano po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin in vrednostjo primernega stanovanja. V obravnavani zadevi je uporabna površina stanovanjske stavbe, v kateri prebivajo tožeča stranka in njegovi družinski člani 115m2 in torej ne presega 130 m2, kot je to napačno ugotovila tožena stranka.

24. Vrednost premoženja, ki se upošteva pri izpolnjevanju materialnega oziroma finančnega pogoja znaša tako 12.460,72 EUR kar predstavlja vrednost parcele št. 1250 k.o. ..., izračunane po metodologiji množičnega vrednotenja 12.460,72 EUR. Ta znesek pa ne dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, v času odločanja je to 19.304,64 EUR

25. Tožeča stranka je predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče v sporu polne jurisdikcije odloči le tedaj, ko je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno (7. člen ZUS-1) . Pogoje za odločanje v sporu polne jurisdikcije določata prvi odstavek 65.člena ZUS-1 in prvi odstavek 7. člena ZUS-1. Sodišče ne bo ugotavljalo ali so izpolnjeni pogoji za odločanje o sami stvari, če tožnik ni oblikoval ustreznega zahtevka, o katerem naj sodišče odloči. Sodišče je namreč pri odločanju v sporu polne jurisdikcije po izrecni določbi drugega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano na tožbeni zahtevek. V obravnavani zadevi pa ta ni bil postavljen na način, da bi sodišče lahko odločalo v sporu polne jurisdikcije. Prav tako pa bi moralo preizkusiti, ali je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno.1

26. Po obrazloženem je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo v ponovni postopek organu, ki je izpodbijan akt izdal. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, upoštevajoč tudi objektivni pogoj oziroma vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

K točki II. izreka:

27. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijan akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu četrtega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 385,00 EUR z 22% DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Kar je tožeča stranka zahtevala več je potrebno v skladi z navedenim pravilnikom zavrniti.

28. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude. Tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).

1 Dobravec Jalen, M., Domjan Pavlin, B., Faganel, M., Golob, P., Kerševan, E., Pirnat, R., Smrekar, N., Steinman, T., Štucin, Z., Žuber, B., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, stran 370.