Jedro

Pravnemu standardu velike nehvaležnosti kot razlogu za preklic izročitve premoženja iz prvega odstavka 115. člena Zakona o dedovanju (ZD), sta nižji sodišči dali pravo vsebino. Za ta pravni standard je mogoče uporabiti kot merilo določneje opredeljene vzroke za razdedinjenje dediča iz 1. in 2. točke prvega odstavka 42. člena ZD. Če namreč oporočitelj lahko iz tam naštetih razlogov razdedini dediča glede pričakovane dediščine, ni videti razloga, da to ne bi veljalo za preklic izročitve premoženja za izročiteljevega življenja. Po navedenih določbah lahko oporočitelj dediča razdedini, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom ali če je naklepoma storil zoper njega kakšno hujše kaznivo dejanje. Za slednje tožeča stranka niti ne trdi, da bi šlo. Za dejanje svojega moža, ki je vsekakor obsojanja vredno, pa toženka ne odgovarja in ji ga ni mogoče pripisati kot razlog za preklic izročitve. Kar zadeva kršitev moralnih dolžnosti, pa spet ni mogoče toženkinega dejanja, ko ni posegla v prepir med tožnico in svojim možem, ki se je sprevrgel v surov obračun slednjega s tožnico, presoditi kot kršitve moralne dolžnosti, kakršno opredeljuje zakon. Zopet je namreč mogoče trditi, da je takratna nedejavnost toženke in potem še, ko materi ni ponudila pomoči, obsojanja vredna. Vendar zakon terja, da gre za hujšo kršitev moralne obveznosti, ki pa je ni mogoče opredeliti kot takšne ob obravnavanem enkratnem dogodku, ob očitnem takratnem razburjenju vseh udeležencev, ob dejstvu, da se ni nič podobnega ponovilo. Ko zakon nekako izenačuje kršitev moralnih dolžnosti in storitev kaznivega dejanja zoper oporočitelja oziroma izročevalca, pri tem pa terja hujše naklepno kaznivo dejanje, je očitno, da mora biti tudi kršitev moralne obveznosti tako hude oblike, da je možna primerjava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo izročilne pogodbe z dne 31.5.1989, sklenjene med pravdnima strankama, za izbris lastninske pravice toženke do polovice na nepremičninah vl. št. 20 k.o... in vl. št. 48 k.o... v. in za izročitev le-teh tožnici. Ugotovilo je, da toženka proti tožnici ni zagrešila velike nehvaležnosti, dolžnost toženke za preživljanje tožnice pa še ni nastopila. Res ni več dogovorjenega skupnega življenja in gospodarjenja. Stranki bi morali za dobro kmetije kot gospodarske enote in za dobro svojega nadaljnjega življenja in dela z novim dogovorom urediti medsebojna razmerja ter vrste in obseg obveznosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi zavrnilo. Pri tem je zavzelo stališče, da zgolj verbalne razžalitve ne ustrezajo pravnemu standardu velike nehvaležnosti. Zatrjevana opustitev pomoči, tudi če bi bila dokazana, po razloženem ne bi bila upoštevna. K neizpolnjevanju obveznosti, kar zadeva skupno življenje in gospodarjenje, je prispevala tudi tožnica. Pravdni stranki sta že sami delno preuredili pogodbo. Ne gre za spremenjene razmere, kar zadeva razmerje med tožnico in njenim zetom, saj je ta prišel živet na kmetijo že dve leti pred sklenitvijo izročilne pogodbe. Ni videti, da bi šlo za neznosnost skupnega življenja.

Tožeča stranka je vložila "predlog revizije", ki ga je potrebno šteti kot revizijo. Kot razlog zanjo navaja, da nižji sodišči nista poklonili zadostne teže dejstvu, da se pogodba ni izpolnjevala v skladu z njeno voljo in da skupno življenje strank praktično ni mogoče, kar je posledica tega, da je bila tožnica grobo pretepena (v ta namen prilaga zdravniško spričevalo). Od takrat stranki tudi ne gospodarita več skupaj na posestvu. Toženka brez tožničinega soglasja seka les v skupnem gozdu, samostojno gospodari in tožnici ne dovoljuje ničesar. Toženka je tožnici grozila s smrtjo. Vse breme kmetijske dejavnosti je na tožnici. Ni okoliščin, da bi bilo skupno življenje mogoče. Od ugotovljenih dejstev je odvisna veljavnost pogodbe. Zato predlaga, naj vrhovno sodišče sporni sodbi tako spremeni, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa ju, če dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, razveljavi in zadevo preda v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo ugotavlja, da ta ne navaja ničesar, kar ne bi bilo kot nesporno ugotovljeno med postopkom, morala pa bi navesti določila materialnega prava, ki so bila po njenih zatrjevanjih zmotno uporabljena.

Državno tožilstvo RS se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Pravnemu standardu velike nehvaležnosti kot razlogu za preklic izročitve premoženja iz prvega odstavka 115. člena Zakona o dedovanju (ZD), sta nižji sodišči dali pravo vsebino. Za ta pravni standard je mogoče uporabiti kot merilo določneje opredeljene vzroke za razdedinjenje dediča iz 1. in 2. točke prvega odstavka 42. člena ZD. Če namreč oporočitelj lahko iz tam naštetih razlogov razdedini dediča glede pričakovane dediščine, ni videti razloga, da to ne bi veljalo za preklic izročitve premoženja za izročiteljevega življenja. Po navedenih določbah lahko oporočitelj dediča razdedini, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom ali če je naklepoma storil zoper njega kakšno hujše kaznivo dejanje. Za slednje tožeča stranka niti ne trdi, da bi šlo. Za dejanje svojega moža, ki je vsekakor obsojanja vredno, pa toženka ne odgovarja in ji ga ni mogoče pripisati kot razlog za preklic izročitve. Kar zadeva kršitev moralnih dolžnosti, pa spet ni mogoče toženkinega dejanja, ko ni posegla v prepir med tožnico in svojim možem, ki se je sprevrgel v surov obračun slednjega s tožnico, presoditi kot kršitve moralne dolžnosti, kakršno opredeljuje zakon. Zopet je namreč mogoče trditi, da je takratna nedejavnost toženke in potem še, ko materi ni ponudila pomoči, obsojanja vredna. Vendar zakon terja, da gre za hujšo kršitev moralne obveznosti, ki pa je ni mogoče opredeliti kot takšne ob obravnavanem enkratnem dogodku, ob očitnem takratnem razburjenju vseh udeležencev, ob dejstvu, da se ni nič podobnega ponovilo. Ko zakon nekako izenačuje kršitev moralnih dolžnosti in storitev kaznivega dejanja zoper oporočitelja oziroma izročevalca, pri tem pa terja hujše naklepno kaznivo dejanje, je očitno, da mora biti tudi kršitev moralne obveznosti tako hude oblike, da je možna primerjava. S tu obravnavano problematiko povezano revizijsko trditev o grožnjah toženke tožnici s smrtjo pa je potrebno zavrniti kot navajanje novih dejstev, ki v revizijskem postopku ni več dopustno (arg. iz tretjega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V zvezi z drugo skupino revizijskih trditev o tem, da ni več ne skupnega življenja ne gospodarjenja, je potrebno pravilnost odločitve nižjih sodišč pretehtati po določbah tretjega odstavka 115. člena in 120. člena ZD, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Zopet skuša revizija (nedovoljeno) poseči na dejansko področje s splošno trditvijo, da ni več skupnega gospodarjenja, kar je v nasprotju celo s tožničinimi lastnimi trditvami oziroma izpovedbo ("delamo, gospodarimo skupaj... tako tudi v hlevu..."). Ko se to dogaja, zvečine s tihim sporazumevanjem po omenjenem obračunu, pač ni mogoče trditi, da je skupno gospodarjenje zamrlo. Glede sečnje očitno res ni sporazuma, vendar se je ta nesporazum začel, ko je tožnica "brez vprašanja" prva posekala les. Po drugi strani pa je bilo ugotovljeno, da je sečnja vselej odkazana na poziv tožnice gozdarski službi. V nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in tožničino izpovedjo je tudi trditev, da toženka ne dovoljuje tožnici nobenega dela, saj je ta sama opisala, kaj vse dela, kar je v zvezi z gospodarjem na kmetiji. Sama s seboj prihaja revizija v protislovje, ko trdi, da tožnici ni nič dovoljeno delati, hkrati pa je vse breme kmetijske dejavnosti na njenih ramah.

Tudi vrhovno sodišče se je lahko na podlagi ugotovitev nižjih sodišč prepričalo, da gre za skaljene odnose med strankama, vendar pa spet ne v tolikšni meri, da bi ta opravičevala preklic izročitve premoženja. Izročilna pogodba naj praviloma trajno uredi razmerja med izročevalcem in prevzemnikom glede premoženja in praviloma tudi glede stikov in odnosov med njima. To se kot zahteva v tu obravnavanem primeru pojavlja toliko bolj, saj sta mati in hči oziroma tožnica in toženka glede na njuno dosedanje življenje (brez moža oziroma očeta), njuno poklicno usmerjenost (obe kmetici in toženka še z ustrezno izobrazbo), glede na razmeroma veliko posestvo, v katero sta vlagali tako ena kot druga, glede na življenje pod isto streho - tako močno povezani in odvisni druga od druge, da je potrebno tudi pravkar našteto upoštevati skupaj z drugimi okoliščinami pri presoji, ali je utemeljen preklic izročitve ali ne. Prav v nasprotju z revizijsko trditvijo, da sodišče ni pripisalo prave teže ugotovljenim dejstvom, revizijsko sodišče ugotavlja, da ta dejstva ne upravičujejo preklica izročitve. In še, kam meri revizija s pomislekom o veljavnosti izročilne pogodbe, ni mogoče ugotoviti, saj ves čas postopka, tudi potrditvah tožeče stranke, veljavnost pogodbe ni bila vprašljiva.

Čeprav ne izrecno navedeni, toda očitno mišljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po povedanem ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), revizijskih stroškov toženi stranki pa ni mogoče priznati, ker z odgovorom na revizijo k njeni rešitvi ni nič pripomogla in tako teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP).