Jedro

Pri presoji, ali tožnik izpolnjuje pogoje po 49. členu ZSVarPre za priznanje pravice do varstvenega dodatka, je bistvena ugotovitev višine tožnikovih dohodkov oziroma premoženja. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vrednostjo nepremičnin, katerih solastnik je tožnik, zato je bila izpodbijana sodba razveljavljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točka izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, ki je bila popravljena s sklepom o popravi sodbe opr. št. Ps 2077/2012 z dne 4. julija 2014 odpravilo odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 9. 2012 v 1. točki izreka in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 4. 4. 2012 v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). V delu, ki se nanaša na priznanje pravice do denarne socialne pomoči, plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati nov upravni akt o upravičenosti tožnika do varstvenega dodatka (III. točka izreka). V IV. točki izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 227,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Zoper sodbo v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče po vpogledu v zemljiško knjigo ugotovilo, da je tožnik lastnik 3/32 (9,38 %) nepremičnine parc. št. ... (v sodbi napačno navedena parc. št. ...), k.o. B. in 3/256 (1,17 %) (v sodbi napačno naveden delež 2/256) nepremičnine parc. št. ... k.o. B., ter da nepremične parc. št. ..., parc. št. ..., parc. št. ... in parc. št. ..., vse k.o. B., niso v lasti tožnika. Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da dejansko stanje pri toženi stranki ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno. Tako stališče pa je napačno. Dejstvo je, da niti prvostopenjska niti drugostopenjska odločba ne temeljita na ugotovitvi, da naj bi bil tožnik lastnik nepremičnin parc. št. ..., vse k.o. B.. Zato tudi ni jasno, zakaj sodišče v sodbi navaja, da te nepremičnine niso v lasti tožnika. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo natančno navedla, da je po ugotovitvah tožene stranke tožnik lastnik dveh nepremičnin in sicer parc. št. ... k.o. B. v deležu do 3/32 in parc. št. ... k.o. B. v deležu do 3/256. V prvostopenjski odločbi so poleg parc. št. ... navedene še številke stavb, ki stojijo na tej parceli in sicer gre za stavbe št. ...,. Vrednost parc. št. ... je tedaj znašala 304.398,00 EUR, tožnikov delež 3/32 pa je znašal 28.530,75 EUR. Vrednost parc. št. ... je bila 561,00 EUR, tožnikov delež 3/256 pa je znašal 6,57 EUR. Skupna vrednost tožnikovega nepremičnega premoženja je tako znašala 28.537,32 EUR. Vse to je tožena stranka tudi pojasnila v odgovoru na tožbo, vendar pa se sodišče do njenih navedb v sodbi ni opredelilo, temveč je navajalo, kakšno je lastništvo parcel, za katere tožena stranka ni nikoli niti zatrjevala, da so v lasti tožnika niti jih ni upoštevala pri ugotavljanju tožnikovega nepremičnega premoženja. Tožena stranka je tudi predložila izpisek iz GURS o vrednosti nepremičnine parc. št. ... k.o. B., iz katerega je razvidno, da na tej parceli stojijo stavbe št. ...,. Po mnenju tožene stranke naj bi sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj si obrazložitvi v točki 7 in v točki 9 razlikujeta, kar pomeni, da sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, da številke ... niso parcelne številke, temveč številke stavb na parc. št. ..., je kršilo tudi pravico do izjave (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka nadalje navaja, da je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka odločbe ZPIZ ne bi smela razveljaviti s 1. 1. 2012, torej za nazaj, zmotno in da je v tem delu izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Tožena stranka se pri tem sklicuje na določbo 68. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami). Ker tožnik pogojev za nadaljnje prejemanje varstvenega dodatka ne izpolnjuje, mu je tako s 1. 1. 2012 pravica do varstvenega dodatka prenehala po samem zakonu. Smiselno enako prehodno določbo vsebuje tudi Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) v 56. členu. Zakonska dikcija drugega odstavka 68. člena ZSVarPre „Center za socialno delo razveljavi odločbo o priznanju pravice do varstvenega dodatka“ ne pomeni izrecno učinkovanja le za naprej od izdaje odločbe, ampak pomeni učinkovanje od 1. 1. 2012. Določbo je namreč potrebno razlagati smiselno skupaj z 71. členom ZSVarPre in 32. členom ZUPJS. Če bi bila v zakonu dikcija „odpravi odločbo“ bi se lahko razumelo, da se odločba odpravi za celotno obdobje, za katero je bila izdana odločba ZPIZ. Sodišče pri sklicevanju na četrti odstavek 68. člena ZSVarPre spregleda določbo petega odstavka istega člena, ki določa, da se sredstva, izplačana na podlagi prejšnjega odstavka, štejejo kot akontacija socialnovarstvenih prejemkov po tem zakonu. Upravičencem, ki so na dan začetka uporabe tega zakona upravičeni do varstvenega dodatka, se varstveni dodatek izplačuje, dokler ni izdana nova odločba o upravičenosti do socialnovarstvenih prejemkov po tem zakonu. V tem obdobju izplačana sredstva štejejo kot akontacija socialnovarstvenih prejemkov. Enako določa tudi Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU/12, Ur. l. RS, št. 110/11). Da besedo „razveljavi“ v drugem odstavku 68. člena ZSVarPre ni mogoče razumeti le kot razveljavitev za naprej, torej od izdaje same odločbe, kaže tudi določba 45. člena ZSVarPre. Namen prehodnih določb 68. člena ZSVarPre in 56. člena ZUPJS je ravno v tem, da se spremembe uveljavijo z dnem 1. 1. 2012 - z dnem začetka uporabe teh dveh zakonov, ne glede na to, kdaj je dejansko izdana odločba po novem zakonu. Rok za izdajo odločb je instrukcijski rok in v sporni zadevi je bila odločba izdana 4. 4. 2012, vendar pa prekoračitev tega roka nima za posledico drugačne vsebine odločbe. Še vedno je potrebno odločiti o pravicah do socialnovarstvenih prejemkov z dnem 1. 1. 2012. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere opozarja tožena stranka. Je pa sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 9. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 4. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločbo ZPIZ št. ... razveljavil s 1. 1. 2012. Nadalje je odločil, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči niti do varstvenega dodatka ter tudi ne do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Tožena stranka je navedeno odločbo izdala po uradni dolžnosti na podlagi določb 66. in 68. člena ZSVarPre. V 66. členu je določeno, da Centri za socialno delo v roku treh mesecev od začetka uporabe tega zakona po uradni dolžnosti ugotovijo, ali upravičenci, ki so ob začetku uporabe tega zakona upravičeni do denarne socialne pomoči po ZSVarPre, izpolnjujejo pogoje za dodelitev socialnovarstvenih prejemkov po tem zakonu in o tem izdajo ustrezne odločbe. Center za socialno delo v teh primerih izda odločbo, s katero v celoti ali delno razveljavi odločbo, s katero je bila upravičencu priznana pravica iz prejšnjega odstavka in določi njeno drugo višino ali določi drugo obdobje prejemanja socialnovarstvenih prejemkov po tem zakonu.

Iz dokumentacije v spisu (priloga B/1) izhaja, da je imel tožnik na podlagi odločbe ZPIZ OE A. št. ... z dne 6. 8. 1999 pravico do varstvenega dodatka priznanega k starostni pokojnini. V zadevi je glede ugotovitve, ali tožnik izpolnjuje pogoje po 49. členu ZSVarPre za priznanje pravice do varstvenega dodatka bistvena ugotovitev višine tožnikovih dohodkov oziroma premoženja. V zvezi s tem pa tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik ni solastnik nepremičnin parc. št. ..., vse k.o. B.. Navedeno pa za odločitev sploh ni odločilno, saj tožena stranka ni nikjer zatrjevala oziroma ne izhaja iz izpodbijanih odločb, da bi bil tožnik solastnik navedenih nepremičnin. Sodišče je namreč očitno zmotno štelo, da gre za parcelne številke, dejansko pa gre za številke stavb, ki stojijo na parc. št. ... (ne pa na parc. št. ..., kot to navaja sodišče prve stopnje). Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja posledično tudi ni bilo nobene podlage za odpravo odločb tožene stranke ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno pravno odločanje oziroma je odločitev sodišča preuranjena. Sodišče mora namreč v okviru dokaznega postopka razčistiti dejansko stanje, kar v predmetni zadevi pomeni, da bo v novem sojenju razčistilo višino tožnikovega dohodka ter s tem v zvezi najprej ugotovilo vrednost solastnega deleža na nepremičninah parc. št. ... , obe k.o. B.. Glede na ugotovljeno vrednost, torej glede na ugotovljen dohodek, bo sodišče presodilo, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do varstvenega dodatka in o zadevi ponovno razsodilo.

Odločitev o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do varstvenega dodatka, pa vpliva tudi na odločitev o nadaljnjem prejemanju varstvenega dodatka. Pritožbeno sodišče pri tem soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ZSVarPre sicer v drugem odstavku 66. člena določa, da Center za socialno delo izda odločbo, s katero v celoti ali delno razveljavi odločbo, s katero je bilo upravičencu priznana pravica, vendar je pri tem bistveno, da zakon v omenjenem odstavku izrecno določa, da pristojni organ določi njeno drugo višino ali določi drugo obdobje prejemanja socialnovarstvenih prejemkov po tem zakonu. Če pa pogoji niso izpolnjeni, pa je potrebno upoštevati določbo četrtega odstavka 68. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da upravičencem, ki so na dan začetka uporabe tega zakona upravičeni do državne pokojnine ali do varstvenega dodatka, se te pravice izplačujejo do zadnjega dne v mesecu, v katerem je izdana nova odločba o upravičnosti ali neupravičnosti do socialnovarstvenih prejemkov po tem zakonu. V sporni zadevi je bila odločba tožene stranke izdana 4. 4. 2012, kar pomeni, da v primeru, da tožnik ne bi bil več upravičen do varstvenega dodatka, je bil kljub temu upravičen do izplačila varstvenega dodatka do konca meseca aprila 2012. Do tega vprašanje je pritožbeno sodišče zavzelo stališče že v drugi zadevi opr. št. Psp 291/2013 z dne 12. 12. 2013. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., III. in IV. točka izreka) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.