Jedro

Vsi ugovori, ki jih v zahtevi navaja zagovornik obsojenca, da gre v kazenskem materialnopravnem pomenu za dejanje majhnega pomena, ker je bil popravljeni potni list predložen zgolj zaradi identifikacije obsojenca obmejnim organom Republike Slovenije v delu, na katerega se izbrisani zaznamek obmejnih organov tretje države sploh ne nanaša, so neupoštevni. Predrugačenje potne listine, izdane na zakonit način, pa tudi uporaba tako predrugačene potne listine, ni mogoče oceniti kot dejanje majhnega pomena, zato kršitev 14.čl. KZ ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni D.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi z 1. odstavkom 256. člena KZ. Na osnovi 1. odstavka 50. člena in 1. odstavka 51. člena KZ je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 3. odstavku 256. člena KZ določena kazen 2 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 leta ne stori novega kaznivega dejanja. Obsojencu je bil po 69. členu KZ izrečen odvzem potne listine. V plačilo so mu bili naloženi tudi stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 24.12.1996 vložil na Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da se sodba sodišča prve stopnje in sodba sodišča druge stopnje spremenita tako, da se obdolženca - obsojenca obtožbe oprosti. Zagovornik uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona, in sicer 14. člena KZ, glede na to, da gre za dejanje neznatne družbene nevarnosti oziroma dejanje majhnega pomena. Sicer pa zagovornik uveljavlja še razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka glede na to, da naj bi sodbi ne imeli razlogov o obstoju subjektivnega elementa kaznivega dejanja.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Z.C. navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti v nobeni uveljavljani smeri ni utemeljena. Izpodbijani sodbi sta pač drugače ocenili nevarnost obravnavanega dejanja, kot jo ocenjuje v zahtevi obsojenec. Zlasti drugostopna sodba ima v tem pogledu izčrpne razloge, ki so tehtni in utemeljeni, zato očitek o kršitvi 14. člena KZ ni sprejemljiv. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Res je sicer prvostopna sodba glede obstoja subjektivnega elementa kaznivega dejanja nekoliko skopa, vendar pa drugostopna sodba vsebuje prepričljive razloge o obstoju krivde obsojenca, utemeljene z utemeljenimi dejanskimi okoliščinami. Zato predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme po 1. odstavku 420. člena ZKP vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so ti vplivali na zakonitost sodne odločbe. Prvi odstavek 424. člena ZKP pa določa, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Vrhovno sodišče je odločalo o utemeljenosti od upravičene osebe - zagovornika - pravočasno vložene zahteve za varstvo zakonitosti v prej navedenem zakonitem okviru. Ugotovilo je, da sta oba očitka, češ da v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje, ker bi bila na mestu uporaba inštituta neznatne družbene nevarnosti iz 14. člena KZ in dalje, da napadeni sodbi nimata razlogov o subjektivnem elementu - krivdi obsojenca, torej razlog iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, nista podana. Dejanje majhnega pomena je opredeljeno v 14. členu KZ, in sicer ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, je pa majhnega pomena. Dejanje je majhnega pomena, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. V obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da je potni list javna listina, ne glede na to, katera država ga izda in tudi ni dvoma, kot je razvidno iz same zahteve za varstvo zakonitosti, da je obsojenec predložil potni list državnim organom mejne kontrole zaradi identifikacije in tudi ni dvoma, da se je v tem potnem listu nahajal zaznamek, ki je bil na mehanski način izbrisan, je pa izhajal iz delovanja tretje države, zato so vsi ugovori, ki jih v zahtevi navaja zagovornik obsojenca, da gre v kazenskem materialnopravnem pomenu za dejanje majhnega pomena, ker je bil opravljeni potni list predložen zgolj zaradi identifikacije obsojenca obmejnim organom Republike Slovenije v delu, na katerega se izbrisani zaznamek obmejnih organov tretje države sploh ne nanaša, neupoštevni. Predrugačenje potne listine, izdane na zakonit način, pa tudi uporaba tako predrugačene potne listine, ni mogoče oceniti kot dejanje majhnega pomena, zato kršitev 14. člena KZ v obeh napadenih sodbah ni podana. Vrhovno sodišče namreč v celoti sprejema pravno opredelitev, vključno z ugotovljeno stopnjo družbene nevarnosti v obeh napadenih sodbah, zato v tej smeri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče ugoditi.

Prav tako ni podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obe napadeni sodbi imata razloge o subjektivnih elementih obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Glede prištevnosti tako ni bilo nobenega dvoma, glede krivde pa imata obe napadeni sodbi zadostne razloge o tem, da je obsojenec vedel, da uporablja ponarejeno potno listino - predrugačeno pravo potno listino z mehansko odstranitvijo zaznamka pristojnih državnih organov očitno Republike Italije, kot sledi iz podatkov spisa v zvezi z odločanjem o bivanju obsojenca v navedeni državi. Iz obsojenčevega zagovora, da so mu državni organi Republike Italije dvakrat v potni list vnesli neke zaznamke, prvostopno sodišče sklepa, da je glede na odstranitev navedenih zaznamkov obsojenec z uporabo takega potnega lista predrugačeno javno listino uporabil kot pravo. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče pa je pritožbeni ugovor v tej smeri zavrnila z obsežnimi razlogi, ki izhajajo iz ugotovitev v samem kazenskem postopku, kako je prišlo do odkritja kaznivega dejanja. K tem razlogom ni potrebno v zvezi s subjektivnimi elementi obsojencu očitanega kaznivega dejanja po oceni Vrhovnega sodišča ničesar dodati in tako tudi ta uveljavljena kršitev kazenskega postopka ni podana.

Skladno s 425. členom ZKP je bilo zaradi zgoraj povedanega zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno glede na to, da nobena od uveljavljenih kršitev zakona ni podana.