Jedro

Sklicevanje stranke zgolj na objektivne ovire za vrnitev v RS (težave pri pridobivanju dokumentov zaradi vojne) in na skrb za otroke ob neizkazani aktivnosti za vrnitev ne zadošča za izkaz upravičene odsotnosti v smislu prvega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi odločbami je Upravna enota A. (v nadaljevanju upravna enota) zahteve tožnikov, državljanov Republike Srbije, za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje zavrnila (točka 1 izreka), ugotovila pa je tudi, da v postopku posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanih odločb upravna enota pojasnjuje, da sta bila tožnika A.A. in B.B. po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) na dan 25. 6. 1991 državljana druge republike nekdanje SFRJ ter da sta imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, in sicer vse do 26. 2. 1992, ko sta bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 81. člena Zakona o tujcih. Glede na navedeno bi tožnika morala po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD v postopku dokazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živita.

3. Za tožnico C.C., poročeno ..., je bilo prav tako ugotovljeno, da je na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji imela prijavljeno stalno prebivališče, in sicer do 26. 2. 1992, ko je bila, kot tudi prva dva tožnika - njena starša, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, zaradi česar bi morala tudi ona glede na določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD v postopku dokazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji dejansko živi, dokazati pa bi morala še, da je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ.

4. Upravna enota na podlagi zbranih podatkov v postopku ugotavlja, da stranke v postopku niso izkazale pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Tožniki so namreč iz Republike Slovenije odsotni od meseca junija oziroma julija 1992 dalje, ko se je družina preselila v takratno Srbijo. Stranke bi zato morale izkazati, da je bila njihova odsotnost upravičena iz razlogov, ki so našteti v prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku 1č. člena ZUSDDD, ki ne pomenijo prekinitve dejanskega življenja v Republiko Sloveniji.

5. Po mnenju upravne enote so v obravnavani zadevi podani razlogi upravičene odsotnosti strank iz 1. alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, saj so stranke zapustile Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, kar potrjujejo izjave strank, dane na zapisnik, o grožnjah na delovnem mestu tožnika A.A. in v šoli, grožnje o odpovedi delovnega razmerja tožnici B.B. ter grožnje, da bo družina pregnana iz stanovanja. Zaradi skrbi za svojo varnost in zaradi strahu je zato družina zapustila Republiko Slovenijo. Stranke so bile tako po ugotovitvi upravne enote upravičeno odsotne prvih pet let po odhodu iz Republike Slovenije, to je v času do junija oziroma julija 1997, kar pomeni, da do takrat izpolnjujejo pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

6. Za daljšo upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije pa bi morale stranke izkazati še, da so se po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušale vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati s svojim dejanskim življenjem. Tega stranke po ugotovitvi upravne enote v postopku niso uspele dokazati. Glede poskusov vrnitve v tem obdobju so namreč navedle le, da zaradi vojnega stanja v Srbiji in situacije na Kosovu niso mogle pridobiti dokumentov in zato tudi ne potovati. Kot je navedla B.B., Kosova niso mogli zapustiti tudi zaradi otrok, čeprav so si vrnitve želeli. A.A. pa je povedal, da je dne 13. 9. 1993 preko Madžarske odpotoval v Slovenijo, kjer se je s vprašanjem o možnosti vrnitve nazaj v Republiko Slovenijo obrnil na občinske delavce, a je dobil odgovor, da v Republiki Sloveniji nima kaj iskati, zaradi česar se je vrnil nazaj v Srbijo.

7. Po ugotovitvi upravne enote stranke niso navedle nobenih konkretnih ravnanj glede poskusov vračanja v obdobju od junija oziroma julija 1997 do junija oziroma julija 2002 (ampak le v letu 1993), predložile pa tudi niso nobenih dokazil. Status tujca v Republiki Sloveniji so si skušale prvič urediti šele z vložitvijo prošenj za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD dne 24. 7. 2013. 8. Izkazale tudi niso nobenih konkretnih okoliščin o tem, kako naj bi vojne razmere v državah naslednicah nekdanje SFRJ preprečile njihovo vrnitev v Republiko Slovenijo ter tudi ne kakršnihkoli ravnanj, kateri cilj bi bila vrnitev v Republiko Slovenijo. Samo sklicevanje na vojne razmere namreč še ne pomeni, da so se stranke v navedenem obdobju dejansko želele vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem.

9. Zaradi neizkazanega pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje je upravna enota prošnje tožnikov za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji zavrnila.

10. Glede predloga strank za združitev postopkov pa upravna enota pojasnjuje, da upravni organ zadev - čeprav se zahtevki opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in čeprav je njihova pravna podlaga ista in je za odločanje o vseh zahtevkih stvarno pristojen isti organ - ni dolžan združiti zadev, saj mu zakon daje zgolj možnost, da to stori.

11. Zoper odločbe, izdane na prvi stopnji, so tožniki vložili pritožbe, ki pa so bile z odločbami Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju ministrstvo) kot neutemeljene zavrnjene.

12. Po mnenju ministrstva so odločitve organa prve stopnje pravilne, a obrazložene z napačnimi razlogi, zaradi česar je ministrstvo v obrazložitvah odločb na podlagi tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) navedlo pravilne razloge za odločitev, pritožbe pa je kot neutemeljene zavrnilo.

13. Kot ugotavlja ministrstvo, je namreč napačen zaključek upravne enote, da je družina leta 1992 Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa oziroma zaradi strahu pred grožnjami, ki naj bi jih bila deležna. Pred odhodom iz Republike Slovenije je namreč tožnik A.A. sam podal pisno odpoved delovnega razmerja v B., kjer je bil zaposlen, družina pa je tudi sama zapustila službeno stanovanje, dodeljeno A.A. Pred odhodom iz Republike Slovenije so si člani družine priskrbeli vsa potrebna dokazila, ki so jim po odhodu olajšala bivanje na Kosovem. Tožnici B.B. je delovno razmerje v Republiki Sloveniji prenehalo dne 15. 7. 1992, vendar v postopku po ugotovitvi ministrstva ni bilo mogoče ugotoviti, ali je odpoved podala sama.

14. Ker je družina po mnenju ministrstva Republiko Slovenijo zapustila povsem prostovoljno, odhod strank ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, kot to nepravilno zaključuje upravna enota. Stranke so sicer v postopku navedle, da je družina zapustila Republiko Slovenijo zaradi groženj, ki jih je bila deležna, vendar pa iz izjav prič, danih na zapisnik pred organom prve stopnje, izhaja, da je družina takoj, ko je izbruhnila vojna tudi po ostalem Balkanu, zapustila Republiko Slovenijo, na podlagi česar ministrstvo zaključuje, da se družina ni odselila zaradi izbrisa, temveč zaradi zatrjevanih groženj, ki pa v postopku niso bile izkazane drugače kot le z izjavami strank. Kot še dodaja, pa grožnje po tretjem odstavku 1č. člena ZUSDDD tudi ne predstavljajo enega od upravičenih razlogov odsotnosti. Sam izbris iz registra stalnega prebivalstva namreč ne more predstavljati upravičenega razloga odsotnosti, temveč je treba v postopku ugotoviti tudi posledice, ki jih je izbris povzročil (npr. izguba zaposlitve ali stanovanja oziroma pravic, ki so bile po tedanji ureditvi vezane na prijavo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji) in ki so osebo prisilile k odhodu iz Republike Slovenije.

15. Stranke v obravnavani zadevi po presoji ministrstva posledic izbrisa niso izkazale, saj iz pridobljenih dokazil v postopku ni razvidno, da je družina čutila kakršnekoli posledice izbrisa, kot so to izguba zaposlitve, odvzem službenega stanovanja, odvzem dokumentov ipd.

16. Glede očitka o nezdružitvi postopkov v enotno obravnavo pa se ministrstvo strinja z upravno enoto, da upravni organ ni dolžan slediti predlogu strank za združitev postopkov. Kot ob tem še dodaja, se upravna taksa za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji plača za vsak zahtevek oziroma prošnjo posebej, ne glede na to, ali so bile zadeve združene v enotno obravnavo ali ne.

17. Tožniki so zoper odločbe upravne enote skupaj vložili tožbo v upravnem sporu, v kateri uveljavljajo neustavnost določbe tretjega odstavka 248. člena ZUP in sodišču predlagajo, da prekine postopek odločanja in pri Ustavnem sodišču RS zahteva presojo ustavnosti določbe. Kot pojasnjujejo, je omenjena določba v nasprotju s tako 2. členom kot tudi 22. členom Ustave RS, saj zlasti laične stranke zavaja v napačno ravnanje in jim bistveno otežuje varstvo pravic. V pravnem pouku drugostopne odločbe je namreč zapisano, da zoper odločbo ministrstva ni dovoljen upravni spor, ki je dovoljen le zoper prvostopno odločbo, v kateri pa so navedeni drugačni (po mnenju ministrstva napačni) razlogi za odločitev. V kolikor bi laična stranka sledila takšnemu pravnemu pouku in bi v tožbi uveljavljala le tožbene ugovore zoper razloge prvostopne odločbe, bi se utegnilo zgoditi, da bo sodišče tožbo zavrnilo. Tretji odstavek 248. člena ZUP pa je po mnenju tožnikov tudi v nasprotju s prvim odstavkom 248. člena ZUP, saj bi moral upravni organ, če meni, da je odločba obrazložena z napačnimi razlogi, pritožbi ugoditi in zadevo vrniti v ponovno odločanje ali pa bi moral sam odločitev spremeniti. Šele s takšnim postopanjem bi bilo namreč tudi laični stranki jasno, razloge katere odločbe mora v upravnem sporu izpodbijati.

18. V nadaljevanju tožbe tožniki podrobneje pojasnjujejo, zakaj menijo, da so določbe ZUSDDD, ki urejajo pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, nejasne in nesmiselne, pa tudi protiustavne ter absurdne, ker od strank zahtevajo, da bi morale v času odsotnosti iz Republike Slovenije vlagati prošnje, za katere v času pred novelo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Slovenije (v nadaljevanju ZUSDDD-B) ni bilo zakonske podlage. Teh določb ZUSDDD upravni organi po mnenju tožnikov ne bi smeli razlagati dobesedno, ampak bi jih morali interpretirati na razumen način. Kot poudarjajo, se je namreč za izbrisane prva možnost zakonite vrnitve v Republiko Slovenijo pojavila šele z novelo ZUSDDD-B, ki velja od 24. 7. 2010 dalje. Zato je zakonska zahteva po dokazovanju poskusov vračanja v Republiko Slovenijo pred tem datumom po mnenju tožnikov popolni absurd, še hujši absurd pa je omejitev tega dokazovanja zgolj na drugih pet let odsotnosti. Tožniki zato menijo, da je določba četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD, ki se nanaša na izkaz poskusov vračanja neustavna, zaradi česar sodišču predlagajo, da pri Ustavnem sodišču RS sproži postopek za oceno njene ustavnosti.

19. Napačna pa je po mnenju tožnikov tudi razlaga ministrstva, da grožnje, zaradi katerih so tožniki zapustili državo, po ZUSDDD ne predstavljajo upravičene odsotnosti. Kot navajajo, je namreč splošno znano, da so bile grožnje tistim izbrisanim, ki Republike Slovenije niso zapustili, lahko izjemno hude.

20. Po mnenju tožnikov bi moral pritožbeni organ prvostopno odločbo zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja odpraviti in jo bodisi sam spremeniti ali pa dopolniti ugotovitveni postopek. Ker organ tega ni storil, je po mnenju tožnikov podana kršitev pravil postopka.

21. Tožniki ponovno poudarjajo, da bi morala upravna organa postopke strank združiti v enotno obravnavo, ker se ti opirajo na enako dejansko stanje in na enako pravno podlago. Združitev bi bila v interesu tako ekonomičnosti postopka kot tudi v interesu strank, saj lahko takse zaradi nesmiselnega plačevanja večkratnih taks v primeru spora več družinskih članov enormno narastejo. Upravni organ bi moral zato utemeljiti, zakaj kljub izpolnjenim pogojem, zadev ni združil. Ker tega ni storil, je njegova odločitev arbitrarna.

22. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

23. Tožba ni utemeljena.

24. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru so odločbe upravne enote, s katerimi so bile prošnje tožnikov, državljanov Republike Srbije, za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje po ZUSDDD zavrnjene zaradi neizpolnjenega pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

25. Pogoje za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje tujcem, državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, določa prvi odstavek 1. člena ZUSDDD, po katerem se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v ZUSDDD.

26. Kdaj se šteje, da tujec izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, določa 1č. člen ZUSDDD. Po prvem odstavku omenjenega člena dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.

27. ZUSDDD v nadaljevanju 1č. člena določa, kdaj se kljub odsotnosti osebe iz Republike Slovenije šteje, da oseba pogoj dejanskega življenja izpolnjuje. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je tako izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti (drugi odstavek 1č. člena ZUSDDD).

28. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pa je izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov, naštetih taksativno v tretjem odstavku 1č. člena ZUSDDD: če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (1. alineja); če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji (druga alineja); če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen (tretja alineja); če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov (četrta alineja); če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 I in nasl.) ali 50. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09-UPB), razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja (peta alineja); če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo (razen v primeru, če ji je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi določenih razlogov iz Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 I in nasl.) ali Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl.) ali iz razlogov iz točke d ali e prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja; šesta alineja).

29. Če je odsotnost iz navedenih razlogov iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD (razen v primeru razloga iz druge alineje) trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji (četrti odstavek 1č. člena ZUSDDD).

30. V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da so imeli tožniki na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da so bili dne 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni sporno, da od junija oziroma julija 1992, ko so se preselili na Kosovo (tožnica C.C. je bila tedaj še otrok), tožniki v Republiki Sloveniji niso več dejansko živeli.

31. Ker je torej njihova odsotnost trajala več kot leto dni, so morali tožniki v postopku za prvih pet let odsotnosti dokazati, da so bili v tem času (torej v času od junija oziroma julija 1992 do junija oziroma julija 1997) iz Republike Slovenije odsotni zaradi katerega od upravičenih razlogov iz tretjega odstavka 1č. člena.

32. Tožniki so na zaslišanju na zastavljeno vprašanje o razlogih svoje odsotnosti v tem času pojasnili, da so Republiko Slovenijo zapustili po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, in sicer zaradi groženj, ki so jih bili deležni kot srbski državljani in zaradi strahu, ki so ga zaradi tega trpeli. Na podlagi izjav strank, ki predstavljajo eno od dokaznih sredstev v upravnem postopku (drugi odstavek 164. člena ZUP), je upravna enota tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da je odhod tožnikov povezan z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Odvzem statusa stalnega prebivalca Republike Slovenije je namreč po takratni zakonodaji pomenil izgubo ekonomskih, zdravstvenih in socialnih pravic - in četudi morda v posameznem primeru do izgube teh pravic še ni prišlo, ker so izbrisane osebe pred tem zaradi groženj in s tem povezanega občutka nezaželenosti in strahu zapustile Republiko Slovenijo, to še ne pomeni, da zato tem izbrisanim zgolj zaradi njihovega odhoda pred izgubo pravic, ki bi zaradi izbrisa sledile, ni mogoče priznati petletne upravičene odsotnosti v smislu prve alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD. Splošno znano je namreč, da so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, v tistem času zaradi splošne družbene klime pogosto tarča groženj in pritiskov okolice. Sodišče zato ne dvomi v resničnost navedb strank o grožnjah, ki so bile po njihovem zatrjevanju razlog za odhod iz Republike Slovenije.

33. Zaradi petletne upravičene odsotnosti bi morali tožniki v skladu z določbo četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD dokazati obstoj upravičene odsotnosti tudi za nadaljnjih pet let svoje odsotnosti, kar pomeni, da bi morali v tem obdobju izkazati obstoj konkretnih ravnanj, katerih namen je bil poskus vrnitve v Republiko Slovenijo in nadaljevanje dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Pojem ravnanj, ki kažejo na poskuse vračanja in nadaljevanja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, predstavlja nedoločen pravni pojem, ki se po upravnosodni praksi ne sme razlagati (pre)ozko (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1649/2015 z dne 16. 11. 2016). Med ravnanja, ki kažejo na poskus vrnitve, sodijo navzven izkazane želje oziroma izkazana aktivnost, katere namen je vrnitev osebe nazaj v Republiko Slovenijo, npr. pridobitev ali poskus pridobitve vizuma, poskus ureditve statusa z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, poskus vstopa v državo, iskanje zaposlitve ali stanovanja v Republiki Sloveniji in podobno (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1930/2012 z dne 19. 6. 2013 in sodba opr. št. I U 919/2014 z dne 10. 12. 2014). Ker slovenski zakonodajalec ravnanj zaradi poskusov vrnitve ni omejil le na sprožitev določenih pravnih postopkov, je treba ravnanja iz četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD presojati tako iz vidika izkazanih aktivnosti posameznika za vrnitev v Republiko Slovenijo kot tudi z vidika objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja posameznika (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1649/2015 z dne 16. 11. 2016).

34. Tožniki v obravnavani zadevi niso izkazali prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Republiko Slovenijo v drugem petletnem obdobju njihove odsotnosti, to je v času od junija oziroma julija 1997 do junija oziroma julija 2002. Sklicevanje strank zgolj na objektivne ovire za vrnitev v tem obdobju (težave pri pridobivanju dokumentov zaradi vojnega stanja) in na skrb za otroke ob neizkazani aktivnosti strank za vrnitev pa tudi po presoji sodišča ne zadošča za izkaz upravičene odsotnosti v smislu četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD.

35. Člen 1č. ZUSDDD, ki podrobneje ureja pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, je bil v zakon vnesen z novelo ZUSDDD-B, s sprejetjem katere se je zakonodajalec odzval na protiustavnost veljavne ureditve, ki jo je Ustavno sodišče RS ugotovilo z odločbo št. U-I-246/02. Z njo je Ustavno sodišče RS ugotovilo neustavnost ZUSDDD med drugim tudi zato, ker ni za nazaj opredelil pojma dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki bi ga morali državljani drugih republik nekdanje SFRJ izkazati za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, zlasti pa bi zakon moral določiti čas odsotnosti, po katerem pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen. Novela ZUSDDD-B je tako v skladu z napotilom Ustavnega sodišča RS poleg opredelitve pogoja dejanskega življenja določila še čas in razloge, ko je bil posameznik upravičeno odsoten iz Republike Slovenije. Po mnenju Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-II-1/10 z dne 20. 6. 2010 predlagana zakonska rešitev, kasneje povzeta v določbo 1č. člena ZUSDDD, ki določa, da je pogoj dejanskega življenja v primeru, ko je odsotnost posameznika trajala več kot pet let, izpolnjen le, če se je oseba aktivno poskušala vrniti v Republiko Slovenijo, ni nejasna in vsebinsko ohlapna - in na ustavno skladen način odpravlja protiustavnost, ugotovljeno v odločbi št. U-I-246/02. Ustavno sodišče RS je ob tem izrecno zavzelo stališče, da določbi 1č. člena ni mogoče očitati protiustavnosti niti z vidika 2. člena (načelo pravne države), 34. člena (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) niti drugega odstavka 14. člena (enakost pred zakonom) Ustave RS. Upoštevaje navedeno sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnikov za sprožitev postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD zaradi v tožbi zatrjevane nejasnosti, absurdnosti in nesmiselnosti omenjene določbe.

36. Prav tako po presoji sodišča iz razloga, ki ga navajajo tožniki (zgolj zaradi pravnega pouka odločbe, izdane v postopku odločanja o pritožbi), ni v nasprotju z ustavo niti v nasprotju s prvim odstavkom istega člena zakona določba tretjega odstavka 248. člena ZUP, ki pooblašča organ druge stopnje, da v primeru, če ugotovi, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, pritožbo kot neutemeljeno zavrne, v svoji odločbi pa navede pravilne razloge za odločitev.

37. Glede tožbenega očitka, da upravna organa neupravičeno nista združila postopkov v enotno obravnavo, čeprav so bili za to izpolnjeni zakonski pogoji in glede očitka, da svoje odločitve tudi nista obrazložila, pa sodišče pojasnjuje, da je predmet sodnega preizkusa v upravnem sporu lahko po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zgolj odločitev upravne enote o zavrnitvi prošenj tožnikov za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in ne tudi odločitev upravnih organov o (ne)združitvi postopkov, ki se nanaša na sam način izvedbe postopka in ne pomeni odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank v smislu 2. člena ZUS-1 (glej npr. sklep Upravnega sodišča RS opr. št. III U 187/2017 z dne 27. 10. 2017). Kot sta pravilno pojasnila upravna organa, je odločitev o morebitni združitvi postopkov izključno v diskreciji upravnega organa, ki tudi v primeru, če so za združitev izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zadev ni dolžan združiti v en postopek, svoje odločitve pa tudi ni dolžan posebej pojasnjevati. Zaradi odločitve, da se zadeve ne združijo, pa stranke tudi niso bile finančno prikrajšane, saj se po Zakonu o upravnih taksah (v nadaljevanju ZUT) taksa v upravnem postopku plača za vsako vlogo oziroma zahtevek posebej (4. člen ZUT).

38. Ker so torej izpodbijane odločitve pravilne in na zakonu utemeljene, pri odločanju pa tudi ni prišlo do kršitev pravil postopka, je sodišče tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.