Jedro

Polnoletni otrok, ki se redno šola lahko iz pomembnih razlogov zahteva, da mu starša plačujeta preživnino v denarju, vsak v sorazmerju z možnostmi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede zneskov preživnine, ki jo je toženec dolžan plačevati tožnici, kolikor presegajo višino 15.000,00 SIT mesečno za čas od 1.9.1993 dalje razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi prva sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice. Odločilo je, da mora toženec plačevati tožnici preživnino v višini 26.000,00 SIT mesečno, od 1.9.1993 dalje.

Mnenja je bilo, da je tožnica zaradi narave njenega študija v Ljubljani ter nevzdržnih razmer doma, upravičena do preživnine v denarju, kar vse ji je dolžan dajati oče (toženec), ker ji mati ne zmore ničesar prispevati v gotovini.

Omenjeno sodbo izpodbija toženec, ki uveljavlja, kot smiselno izhaja iz njegove vloge, vse pritožbene razloge. Zlasti napada toženec prvo sodbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Nepopolno in zmotno so bile ugotovljene, v nasprotju s trditvami toženca, tako potrebe tožnice kot tudi gmotne možnosti njenih staršev. V obsežni vlogi toženec podrobneje ponavlja kako njegova žena, tožničina mati, dejansko uživa vse dohodke njegove kmetije iz česar krije tudi vse potrebe tožnice. Tožba je bila vložena le iz šikanoznih razlogov. Sodišče vsega tega ni prav upoštevalo in je s pristranskim obravnavanjem zadeve kršilo postopek. Na podlagi tako razjasnjenega dejanskega stanja pa je odločitev prvega sodišča tudi materialnopravno napačna.

Tožnica v odgovoru na pritožbo sporoča sodišču, da je toženec nakazal dne 23.12.1993 na njeno hranilno knjižico znesek 60.000,00 SIT, kar je v času njenega študija prvi njegov prispevek. Sicer pa nasprotuje navedbam pritožbe.

Pritožba je le delno utemeljena.

Dejansko stanje je bilo dovolj popolno in tudi prepričljivo razjasnjeno, glede vprašanja, ali sta starša dolžna preživljati tožnico po njeni polnoletnosti. Dejstva, da se tožnica po doseženi polnoletnosti redno šola v Ljubljani, toženec ne zanika, temveč le trdi, da ta študij ni več tako uspešen kakor preje, odkar se tožnica pretežno zadržuje v Ljubljani. Za vprašanje obveznosti staršev oz.

toženca, da preživljata tožnico, je kot kaže vsebina pritožbenih navedb pomembnejše, ali ima tožnica res, tako kot to navaja toženec, doma vse pogoje za redno šolanje na fakulteti v Ljubljani, ker zaradi ugodnih prometnih zvez Š. z Ljubljano niti ni potrebno zaradi študija, da začasno stanuje v Ljubljani. Na podlagi do sedaj izvedenih dokazov se s takim presplošnim stališčem toženca o možnosti zadovoljevanja potreb tožnice, na domu staršev ni mogoče strinjati in je sprejemljivo to kar zlasti na podlagi prepričljivih izpovedb tožnice o naravi njenega študija zaključuje prvo sodišče. Nobenih pomislekov zato ni, da je potrebno kriti vsaj pomembnejši del izdatkov tožnice, dokler se redno šola v Ljubljani s prispevkom v denarju in je iz teh razlogov odločitev prvega sodišča tudi materialnopravno pravilna (drugi odstavek 131. člena ZZZDR).

Nepopolno razjasnjeno je še vedno ostalo predvsem vprašanje višine preživnine, ki jo je toženec dolžan dajati vsak mesec tožnici v denarju. Preživnina se določi po potrebi upravičenca (tožnice) ter možnostih zavezanca, ki sta v tem primeru oba tožničina starša. Višino prispevka za preživljanje otrok se namreč določi v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. S stališčem prvega sodišča, da mora nositi celotno breme preživljanja tožnice le njen oče (toženec), se zato ni mogoče strinjati brez pridržkov. Nepopolno je bilo razjasnjeno, po mnenju instančnega sodišča, zlasti vprašanje gmotnih možnosti tožničine matere, da tudi ona prispeva v denarju za preživljanje tožnice. Zaslišanje matere V. Z. kot priče je bilo nepopolno zlasti glede dohodkov kmetije in njenega deleža na teh dohodkih, kakor jih vztrajno zatrjuje toženec.

Priči bi moralo sodišče predočiti vsaj te trditve toženca (npr. o količini prodanega mleka, jajc in drugega, o vsako leto prodanem številu pitancev in podobno - na l.št. 6 in l.št. 16), preden je nekritično verjelo, da so njeni dohodki od dela na posestvu tožnika le malenkostni. Sodišče mora s postavljanjem vprašanj pričam in pravdnim strankam poskrbeti, da se njihove izpovedbe preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo in jih tudi soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev (člena 244 in 271 ZPP). O dohodkih kmetije pa bo nedvomno mogoče pridobiti tudi objektivnejše podatke.

Na podlagi takih podatkov o osebnih dohodkih toženca je mogoče le sklepati, da je dolžan dajati tožnici v denarju, za njeno preživljanje, od vložitve tožbe dalje po 15.000,00 SIT mesečno. Iz poročila K. Stična, kjer je toženec v delovnem razmerju, je namreč razvidno, da je znašal njegov netto osebni dohodek v času od 31.8.1993 dalje, od približno 71.500,00 SIT v septembru 1993, do 95.000,00 SIT v novembru 1993, kar že samo po sebi (brez upoštevanja dohodkov kmetije) pomeni, da toženec zmore dajati tožnici najmanj 15.000,00 SIT mesečno, poleg obveznosti, ki jih ima do mladoletne hčerke M. Sporno je zato ostalo, zlasti zaradi nepojasnjenega vprašanja dohodkov kmetije in morebitnih dohodkov tožničine matere, le še vprašanje višje zahtevane preživnine, ki presega znesek 15.000,00 SIT mesečno. V tem obsegu je zato sodišče druge stopnje odločitev prvega sodišča razveljavilo in je vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 370. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP). Instančno sodišče ni ugotovilo nobenih takih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave na katere mora paziti po uradni dolžnosti.