Jedro

Revident neutemeljeno napada lastno tožbo v njenem ugotovitvenem delu, ker predmet sklenjene sodne poravnave (res judicialiter transacta) ni istoveten s predmetom tožbe. Tako ne pride v poštev določba 323. člena ZPP in tudi ni bila storjena kršitev po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Res lahko toženec vloži do konca glavne obravnave pri istem sodišču nasprotno tožbo med drugim, če je zahtevek le-te v zvezi s tožbenim zahtevkom ali če se zahteva z njo ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 189. člena ZPP). Vendar pa mora biti njegov zahtevek takšen, da se mu v nobenem primeru ne more zadostiti oziroma se mu ne more ustreči s tem, da bi se le zavrnil tožbeni zahtevek iz tožbe. Kadar lahko toženec doseže zavrnitev tožbenega zahtevka le s svojimi obrambnimi dejanji, ugovori, nasprotna tožba ni dovoljena. Tožba in nasprotna tožba v takšnem primeru trčita ob prepoved odločanja o zahtevku, o katerem že teče pravda (litispendenca) in ob prepoved odločanja o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno (res iudicata), za kar oboje gre v tej zadevi. Če tožnik zahteva, naj se ugotovi obstoj nekega pravnega razmerja (skupno premoženje na sporni nepremičnini), ne more toženec postaviti zahtevka, da to razmerje ne obstaja. In zlasti v tem primeru, ko je bilo s sodbo P 51/79 pravnomočno ugotovljeno, da je sporna nepremičnina skupno premoženje, ne more toženka postaviti zahtevka, naj se ugotovi, da ta ni skupno premoženje. Če bi sodišče dovolilo takšno nasprotno tožbo bi to pomenilo kršitev po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob tretjem sojenju v tej pravdni zadevi zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je skupno premoženje pravdnih strank stanovanjska hiša s pravicami na zemljišču v I., na parceli št. 4744/143, vl. št. 4101 k.o. I., in da je tožnikov delež na tem premoženju 3/10 ter da mu mora toženka izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis njegovega solastninskega deleža. Nasprotno tožbo tožene stranke, naj se ugotovi, da obravnavana nepremičnina ne sodi v skupno premoženje, pa je zavrglo. Ugotovilo je namreč, da tožnikov delež na skupnem premoženju pravdnih strank - nekdanjih zakoncev ni večji kot 1/5, kot je bilo že ugotovljeno s sodbo v tej pravdni zadevi P 51/79. Na podlagi poravnave v zadevi P 208/78 pa tožnik tudi ne more nič zahtevati, ker ta poravnava, sklenjena v smislu 1089. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) sicer ni neveljavna, ker pa tožnik svoje obveznosti iz nje ni izpolnil, tudi ne more terjati izpolnitve obveznosti druge pogodbene stranke.

Pritožbi obeh strank proti takšni odločbi je sodišče druge stopnje zavrnilo, in sicer tožnikovo zato, ker je tožnik svoj zahtevek uveljavljal na stvarnopravni podlagi, zahtevka, ki bi temeljil na sklenjeni poravnavi pa v tem postopku ni postavil, saj je z njo kvečjemu dokazoval le svoj višji delež. Dejanskih ugotovitev ni izpodbijal, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče materialno pravo pravilno uporabilo. Toženkino pa zato, ker sicer sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo razlogov za zavrženje tožbe, se da pa iz drugih razlogov ugotoviti pravilnost te odločitve. S sodbo P 51/79 je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da sodi obravnavana nepremičnina v skupno premoženje in da je tožnikov delež do 1/5. Proti sodbi višjega sodišča je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo spremeni tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na izstavitev listine, v ostalem pa razveljavitev sodb obeh stopenj, kolikor se nanašata na ugotovitev solastništva, in zavrženje tožbe v tem obsegu oziroma razveljavitev obeh sodb in predložitev zadeve v obravnavo drugemu sodišču. Sodišču prve stopnje očita, da ni ocenilo poravnave z dne 7.7.1978, sodiščema obeh stopenj pa, da sta kršili določbo 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je šlo za čisto sodno poravnavo (kolikor se nanaša na ugotovitveni del tožbenega zahtevka), kar izhaja iz zapisnika. Ker je s to poravnavo revident pridobil lastninsko upravičenje do polovice parc. št. 4744/143 k.o. I. in stavbe na njej, tožba ni dopustna v delu, kolikor se nanaša na lastninsko upravičenje. Ker poravnava nima določbe, da je to že listina za vpis v zemljiško knjigo, je potrebna tožba za izstavitev listine. Obveznost iz poravnave za plačilo je zastarala v 10 letih, medtem ko zahteva za izstavitev listine ne more zastarati. Če revizijsko sodišče ne bo moglo ugotoviti, da gre za sodno poravnavo, predlaga razveljavitev sodbe, ker je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Proti sodbi - sklepu višjega sodišča pa je vložila revizijo tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj revizijsko sodišče sklep razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Graja ravnanje sodišča druge stopnje, ki je sicer ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje glede zavrženja nasprotne tožbe nima razlogov, potem pa je to bistveno kršitev samo konvalidiralo, ko je navedlo razloge za zavrženje. Sicer pa trdi, da obravnavano nepremično premoženje ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank kot tudi ni spadalo v takšnem obsegu v zadevi P 51/79, saj je bila toženka lastnica le do polovice, ostale pa sin in zato je bila tudi sklenjena poravnava, ki pa je po odločbi sodišča nehala veljati, ker tožnik ni izpolnil prevzetih obveznosti, jih je pa potem izpolnila sama. Sodba P 31/79 tako v reviziji ni ovira za ugotovitev, da nepremičnina kot celota ne spada v skupno premoženje. Sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, odločitev pa je v nasprotju z zemljiškoknjižnjim stanjem.

Na vročeni reviziji nasprotni stranki nista odgovorili, Republiško javno tožilstvo RS pa se o njiju ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Tožnik je v tej pravdi uveljavljal z različnimi spremembami zahtevek, naj se ugotovi, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank, in sicer po skrčitvi zahtevkov, le še nepremičnina, omenjena v uvodu te odločbe, in ugotovi njegov delež. To je utemeljeval s pridobitvijo premoženja z delom obeh strank v času njunega skupnega zunajzakonskega in pozneje zakonskega življenja, torej v duhu drugega odstavka 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/76, 1/89, 13/94 in 82/94). Uveljavljal je torej pridobitev lastninske pravice po samem zakonu (prvi odstavek 20. člena in 21. člen zdaj veljavnega zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90). S poravnavo v razvezni pravdi pravdnih strank P 208/78, sklenjeno 7.7.1978 (tožbo v tu obravnavani zadevi je tožnik vložil 11.10.1978) sta stranki uredili medsebojno premoženjsko razmerje glede tu obravnavane nepremičnine tako, da je tožnik (v poravnavi toženec) s toženko soprevzel toženkino (tožničino) obveznost izplačila njenemu sinu iz poravnave P 50/78-8 z dne 20.4.1978, toženka pa se je zavezala tožniku po omenjenem izplačilu sinu priznati solastninsko pravico do polovice. Torej ne na podlagi skupnega premoženja, marveč na podlagi pogodbe - prevzema dolga oziroma izpolnitve (446. oziroma 453. člen takrat že izdanega zakona o obligacijskih razmerjih oziroma pravna pravila paragrafov 1404 do 1409 ODZ). Ne gre torej za objektivno identiteto obeh razmerij oziroma tu obravnavanega spora in s poravnavo urejenega razmerja, dasiravno sta skoraj identični zahtevek in besedilo poravnave, kar zadeva priznanje solastninske pravice in obveznosti izstavitve zemljiškoknjižne listine (mimogrede povedano, revidentovo mnenje, da poravnavi manjka dostavek, da nadomešča takšno listino, ni pravilno, saj zemljiškoknjižno listino "nadomešča" sklep o izvršbi, 234. in 235. člen zakona o izvršilnem postopku). Revident torej neutemeljeno napada lastno tožbo v njenem ugotovitvenem delu, ker predmet sklenjene sodne poravnave (res judicialiter transacta) ni istoveten s predmetom tožbe. Tako ne pride v poštev določba 323. člena ZPP in tudi ni bila storjena kršitev po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Iz povedanega tudi izhaja, da tožnik ne more graditi svojega stvarnopravnega, na skupnem premoženju temelječega, zahtevka na sklenjeni sodni poravnavi, kot je pravilno ugotovilo pritožbeno sodišče. Sodišče je zaradi dolžnosti, ki mu jo nalaga 386. člen ZPP, preizkusilo po uradni dolžnosti še, ali je bilo materialno pravo ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabljeno, ko sta nižji sodišči zavrnili zahtevek nad že prisojenim deležem na skupnem premoženju 20/100, in dobilo pri tem pozitiven odgovor.

Tudi tožničini reviziji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje res ni posebej obrazložilo svoje odločitve o zavrženju nasprotne tožbe, je pa bilo mogoče iz celotnega konteksta o tem sklepati. In ko je instančno sodišče potem posebej obrazložilo utemeljenost zavrženja, ni šlo za nikakršno nasprotje, zaradi katerega izpodbijane odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti (torej ne gre za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP), zlasti še spričo zakonske možnosti, da sodišče druge stopnje samo prvič zavrže tožbo bodisi zaradi razsojene stvari bodisi zato, ker je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (drugi odstavek 369. člena ZPP). Sicer pa je sama odločitev o zavrženju nasprotne tožbe pravilna. Res lahko toženec vloži do konca glavne obravnave pri istem sodišču nasprotno tožbo med drugim, če je zahtevek le-te v zvezi s tožbenim zahtevkom ali če se zahteva z njo ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 189. člena ZPP). Vendar pa mora biti njegov zahtevek takšen, da se mu v nobenem primeru ne more zadostiti oziroma se mu ne more ustreči s tem, da bi se le zavrnil tožbeni zahtevek iz tožbe. Kadar lahko toženec doseže zavrnitev tožbenega zahtevka le s svojimi obrambnimi dejanji, ugovori, nasprotna tožba ni dovoljena. Tožba in nasprotna tožba v takšnem primeru trčita ob prepoved odločanja o zahtevku, o katerem že teče pravda (litispendenca) in ob prepoved odločanja o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno (res iudicata), za kar oboje gre v tej zadevi. Če tožnik zahteva, naj se ugotovi obstoj nekega pravnega razmerja (skupno premoženje na sporni nepremičnini), ne more toženec postaviti zahtevka, da to razmerje ne obstaja. In zlasti v tem primeru, ko je bilo s sodbo P 51/79 pravnomočno ugotovljeno, da je sporna nepremičnina skupno premoženje, ne more toženka postaviti zahtevka, naj se ugotovi, da ta ni skupno premoženje. Če bi sodišče dovolilo takšno nasprotno tožbo bi to pomenilo kršitev po 11. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Ko je sodišče pravilno zavrglo nasprotno tožbo (drugi odstavek 333. člena ZPP), seveda ni bilo dolžno zasliševati prič, ki jih je predlagala toženka, kakor meni ob koncu ta revizija.

V obeh revizijah uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani, uradni preizkus glede uporabe materialnega prava in procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa tudi ni odkril kakšne kršitve, zaradi česar ju je sodišče zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen in četrti odstavek 400. člena ZPP).

Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).