Jedro

Iz enotne in ustaljene sodne prakse izhaja, da je ravnanje toženke, ki je pri obračunu komunalnega prispevka avtomatično upoštevala celotno površino zemljiške parcele, v nasprotju z določbami ZPNačrt.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Brezovica št. 351-38/2013 z dne 18. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek za novogradnjo stanovanjske hiše na parceli št. 933/8 k.o. ... v znesku 11.885,52 EUR, določila pogoje plačila in ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da izračun komunalnega prispevka temelji na površini parcele 873 m2 in neto tlorisni površini objekta 157,22 m2, ki sta povzeti iz priložene projektne dokumentacije.

Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja njegovo stališče, da se v skladu s Pravilnikom o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) komunalni prispevek obračuna za del parcele, ki spada med stavbna zemljišča. Sklicuje se na opredelitev gradbene parcele „v zakonodaji“ in meni, da gradbena parcela ne more biti le del zemljiške parcele, če je ta v celoti stavbna parcela. Morda je opredelitev gradbene parcele v občinskih aktih dvoumna, vendar je ob razlagi nujno upoštevati zakonodajo na ravni države. V praksi se za parcelo obračunava celotno zemljiško parcelo, če je ta v celoti stavbna. Pri sprejemanju Odloka o komunalnem prispevku (v nadaljevanju Odlok) je bil zaradi „malo večjih parcel“ sprejet predlog, da je del komunalnega prispevka, ki se nanaša na velikost parcele, najmanjši, ki je po zakonodaji možen, to je 30 %, s čimer občina vsaj delno vzpodbuja gradnjo manjših stavb na večjih parcelah.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka v Odloku določila matematično formulo za izračun komunalnega prispevka, v kateri je eden od parametrov površina parcele v m2. Tožnik meni, da bi toženka kot to površino morala upoštevati površino gradbene parcele, kot je ob upoštevanju veljavnih prostorskih aktov določena v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD). Pri tem se sklicuje na določbe Pravilnika, po katerih se za parcelo šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov (tretji odstavek 2. člena), v primerih, ko parcela objekta ni določena, pa se za velikost stavbnega zemljišča šteje stavbišče x 1,5. Če bi bil namen Pravilnika upoštevanje površine celotne zemljiške parcele, bi bile te določbe brez smisla. Določba prostorskega akta, po kateri je velikost gradbene parcele določena s projektno dokumentacijo, ni v nobenem pogledu dvoumna. Tako po Pravilniku kot po Odloku je treba pri odmeri komunalnega prispevka za parcelo šteti bodisi celotno zemljiško parcelo, bodisi del zemljiške parcele, na kateri je zgrajen oziroma je možno graditi objekt. Stvarnopravni pojem zemljiške parcele je torej zgolj sredstvo, ki pristojnemu organu omogoča določitev parcele, saj je parcela prostorski in ne lastninski pojem, kar je dodaten razlog proti neutemeljenemu enačenju gradbene parcele z zemljiško. Stališče toženke temelji zgolj na dvoumnosti njenih lastnih (občinskih) aktov, je neprimerno in ga ni mogoče preizkusiti. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na določbe Pravilnika in Uredbe o vsebini Programa opremljanja stavnih zemljišč (v nadaljevanju Uredba), po katerih se za parcelo šteje zemljiška parcela ali njen del, na kateri je mogoče zgraditi objekt oziroma je objekt že zgrajen. Glede na določbe Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) meni, da je treba za parcelo šteti celotno zemljiško parcelo oziroma tisti njen del, na katerem je mogoče graditi v skladu s prostorskimi akti. Zemljiška parcela je lahko namreč v delu zazidljiva, v delu pa ne, zato se pri odmeri komunalnega prispevka upošteva le tisti del, ki je zazidljiv, torej ima status stavbnega zemljišča. V obravnavani zadevi je zazidljiva celotna parcela, zato je treba pri obračunu komunalnega prispevka upoštevati njeno celotno površino. Pravilnik sicer res določa, da se za parcelo šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov, vendar je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (ZGO-1B) črtal določbo Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki opredeljuje pojem gradbene parcele in določil, da se z dnem uveljavitve tega zakona preneha z določanjem gradbenih parcel po 216. členu ZGO-1. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe in posebej poudarja, da 36. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko enoto V 10 Brezovica, Vnanje Gorice, Notranje Gorice, jasno opredeljuje pojem gradbene parcele, s čimer je toženka izrazila svojo voljo in bi se tega morala tudi držati.

Tožba je utemeljena.

Med strankama je sporno izključno to, katero površino je treba šteti za površino „parcele“ oziroma „gradbene parcele“, ki se upošteva pri odmeri komunalnega prispevka – celotno površino zemljiške parcele, na kateri naj bi stala predvidena gradnja, oziroma celotno površino tistega njenega dela, ki po prostorskem aktu predstavlja zazidljivo zemljišče, ali zgolj površino gradbene parcele, kot je določena v projektni dokumentaciji (PGD).

To sodišče je o tem vprašanju že večkrat odločalo, iz enotne in ustaljene sodne prakse pa izhaja, da je ravnanje toženke, ki je pri obračunu komunalnega prispevka avtomatično upoštevala celotno površino zemljiške parcele, v nasprotju z določbami ZPNačrt in Pravilnika (prim. npr. sodbe I U 190/2013, I U 1731/2011, U 1607/2008 in U 2853/2005).

Po 24. točki prvega odstavka 2. člena ZPNačrt je stavbno zemljišče zemljiška parcela oziroma več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oziroma zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Enako določa Pravilnik v 2. členu, po katerem je parcela zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen (prvi odstavek), oziroma se za parcelo po tem Pravilniku šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov (drugi odstavek). Glede na navedeno se kot površina stavbnega zemljišča v skladu z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika pri izračunu komunalnega prispevka upošteva velikost parcele, če parcela objekta ni določena pa stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5. Ta določba torej govori o tako imenovani parceli objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri stoji objekt, in določena površina ob njem.

Iz navedenih opredelitev je razvidno, da so pojmi „stavbno zemljišče“ (ZPNačrt) oziroma „parcela“ (Pravilnik) in „gradbena parcela“ (ZGO-1) v kontekstu Pravilnika med seboj primerljivi. Po določbi petega odstavka 127. člena ZGO-1B je namreč gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu.

To pomeni, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo tem objektu. Le tako površino je torej v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Ta površina sicer lahko predstavlja tudi celotno (zazidljivo) površino zemljiške parcele, vendar pa iz navedenih razlogov ni podlage za stališče, da je tako vedno in v vseh primerih.

Sodišče dodaja še, da na navedeno v ničemer ne vplivajo določbe 127. člena ZGO-1B, na katere se sklicuje toženka. Te določbe namreč pojma gradbene parcele ne ukinjajo, temveč ga opredeljujejo na način, ki izhaja iz zgornje obrazložitve, prenehanja določanja gradbenih parcel po 216. členu ZGO-1 pa se nanaša izključno na postopek za določitev gradbenih parcel obstoječim objektom.

Navedeno pomeni, da je toženka zmotno uporabila materialni predpis, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek.

Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo zahtevani stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), pri čemer se prizna tudi zahtevani 22 % DDV v višini 22,70 EUR. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299.člena Obligacijskega zakonika).