Jedro

Tožnica je tista, ki zatrjuje višek ur ob koncu zaposlitve pri toženki, in tista, ki je kot dokaz predlagala toženkino evidenco delovnega časa, zato je na tožnici trditveno in dokazno breme pojasnila o neskladju med toženkinimi podrobnimi in skladnimi evidencami delovnega časa na eni strani ter med tožničinimi trditvami in številom ur na tožničini fotografiji elektronskega displeja na drugi strani, ki pa ga tožnica ni zmogla.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da narava tožničinega administrativnega dela (razen inventure) ni zahtevala, da tožnica dela preko polnega delovnega časa, niti ji tega nadrejeni niso odredili. Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijanem delu pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo viška ur.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, 1.005,86 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo s sodbo in sklepom Pdp 2/2022 z dne 1. 3. 2022. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača znesek 22,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 19. 1. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, in sicer, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 288,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 19. 1. 2019 dalje do plačila, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki stroške postopka v višini 1.146,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen zavrnilni del in odločitev o stroških) se pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede stroškov postopka navaja, da je sodišče prve stopnje toženki priznalo 300 točk za odgovor na tožbo in 300 točk za zastopanje na prvem naroku, kljub opozorilu pooblaščenca na naroku, da je treba izhajati iz 200 točk. Glede viška ur pa navaja, da je uveljavljala plačilo 49,22 viška ur, kot je bilo to zabeleženo v sistemu za vodenje evidence prisotnosti. Toženka temu višku ur ni nikoli ugovarjala. Toženka je namreč zatrjevala le, da tožnici nihče ni odredil dela preko polnega delovnega časa. Iz teh navedb posredno izhaja, da se toženka strinja s številom ur, da pa jih ne priznava po pravni plati. Šele v novem sojenju je toženka predložila evidenco prisotnosti na delu, iz katere izhaja, da tožnica ni imela skoraj nobenega viška ur. Toženka pa tudi v novem sojenju ni nikoli rekla, da številka 49,22 ur ne drži. Dejstva, ki niso zanikana, pa se štejejo za priznana. Nadalje navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da narava dela ni zahtevala, da tožnica ostaja na delu preko polnega delovnega časa niti, da ji nadrejeni tega ni odredil. Toženka je trdila, da tožnici ni odredila dela preko polnega delovnega časa in da tožnica ni opravljala inventur ob sobotah. V novem sojenju, ko je toženka predložila evidenco prisotnosti, pa se je izkazalo, da je tožnica delala tudi ob sobotah. Zato ni jasno, zakaj pokloniti vero toženki. Trdi, da evidenca prisotnosti ni pristna, saj manjkajo delovne sobote; višek ur bi moral namreč znašati 49,22 ure. Sprašuje se, kam so izginile manjkajoče ure, ki jih toženka po številu ni nikoli prerekala. Predložena evidenca kaže bistveno manj ur, pa še teh ji sodišče ni priznalo. Pojasnjuje, da je na delu ostajala po 15. uri, da je dokončala delo. Dela v tajništvu so take narave, da jih je treba dokončati, preden odideš.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ni utemeljena pritožbena navedba, da toženka ni nikoli ugovarjala trditvi, da je imela tožnica ob prenehanju delovnega razmerja 49,22 viška ur, katerih plačilo zahteva v tem postopku. Na naroku za glavno obravnavo dne 27. 10. 2022 je namreč toženka izrecno navedla, da je imela tožnica v toženkinih evidencah ob koncu delovnega razmerja manjko ur, in sicer v višini 1,36 ure. Navedeno dejansko izhaja iz toženkine listine "dogodki in saldo" (B13); negativen saldo tožničinih ur pa je razviden tudi iz evidence prisotnosti (B12), ki jo je toženka v spis vložila prav na podlagi dokaznega predloga tožnice. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je imela tožnica po toženkinih evidencah ob prenehanju delovnega razmerja višek ur (a v višini manj kot 10 ur).

7. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze (212. člen ZPP; prim. sklep VSRS VIII Ips 191/2018, točko 13 obrazložitve). Zato je pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožnica tista, ki zatrjuje višek ur ob koncu zaposlitve pri toženki, in tista, ki je kot dokaz predlagala toženkino evidenco delovnega časa, ter da je posledično na tožnici trditveno in dokazno breme pojasnila o neskladju med toženkinimi podrobnimi in skladnimi evidencami delovnega časa na eni strani ter med tožničinimi trditvami in številom ur (49,22) na tožničini fotografiji elektronskega displeja na drugi strani, ki pa ga tožnica ni zmogla.

8. Niso utemeljene pritožbene navedbe o nepristnosti toženkine evidence prisotnosti, ki jo je kot dokaz v tem postopku predlagala prav tožnica. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je ta evidenca podrobna in skladna s toženkino listino "dogodki in saldo", pravilnost vnašanja dogodkov v to evidenco pa utrjuje tudi njena skladnost s tožničinim bolniškim listom. Ne drži pritožbena navedba, da v tej evidenci manjkajo delovne sobote. Tožnica je namreč izpovedala, da je v vtoževanem obdobju (letu dni) delala le eno soboto v mesecu februarju (in sicer inventuro), kar je skladno s toženkinima evidencama.

9. Pravilnost toženkinih evidenc pa potrjujejo tudi pravilni zaključki sodišča prve stopnje o posplošeni tožničini izpovedbi in nenazadnje tudi trditvah o vsebini tožničinih delovnih nalog, zaradi katerih naj bi nastali vtoževani viški ur, saj je konkretizirala zgolj že omenjeno inventuro v trajanju 13 oziroma 15 ur. Tudi v pritožbi tožnica zgolj na splošno navaja, da je treba dela v tajništvu dokončati, preden odideš. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da narava tožničinega administrativnega dela (razen že omenjene inventure) ni zahtevala, da tožnica dela preko polnega delovnega časa, niti ji tega nadrejeni niso odredili. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo viška ur.

10. Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o stroških postopka toženki napačno priznalo 300 točk za sestavo odgovora na tožbo in 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo. Glede na vrednost spora (tožnica je s tožbo zahtevala plačilo 470,85 EUR) in določila Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - v času oprave navedenih storitev veljavni tar. št. 15/1. a v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT; enako tudi po sedaj veljavni tar. št. 16/1. a v zvezi s 1. točko tar. št. 19 OT) je namreč toženka za navedeni odvetniški storitvi upravičena do povračila stroškov v višini 200 odvetniških točk za vsako od njiju. Za ostale odvetniške storitve toženkinega pooblaščenca pa je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz izhodiščnih 200 točk. Upoštevaje 200 točk za sestavo odgovora na tožbo in 200 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo ter pravilno odmerjene oziroma neizpodbijane preostale stroške postopka (ki so natančno navedeni in obrazloženi v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), je tožnica dolžna toženki povrniti stroške v skupnem znesku 1.005,86 EUR (namesto v z izpodbijano sodbo dosojenem znesku 1.146,67 EUR). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi o stroških postopka (v III. točki izreka) spremenilo tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženki, 1.005,86 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

11. Ker je pritožbeno sodišče glede preostalih pritožbenih navedb ugotovilo, da te niso utemeljene, prav tako pa niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela in ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Tožnica pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.