Jedro

Po določbi prvega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika imajo solastniki pravico skupaj z drugimi solastniki uporabljati stvar sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršili pravice drugih solastnikov. Za zahtevek za plačilo uporabnine je potrebno izkazati, da je prišlo do kršitve pravice solastnika ter do njegovega prikrajšanja in obogatitve na drugi strani (198. člen Obligacijskega zakonika). Ker je prepričljivo ugotovljeno, da se je tožnik prostovoljno odpovedal uporabi stanovanja, zaradi privolitve v neuporabo ne more biti prikrajšan. Zgolj dejstvo, da solastnik nepremičnine ne uporablja, po stališču sodne prakse, ne zadošča za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 193,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženca nerazdelno dolžna plačati 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencema 889,17 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da se je zaradi nevzdržnih razmer moral izseliti iz stanovanjske hiše, ki je namenjena samo eni družini. Vse nesporazumi v družini so nastali, ker se je pri njih naselil brat prve tožene stranke. Tožnik je imel pravico pričakovati, da bo živel s svojo družino, vendar je žena dala prednost bratu, ki je bil tožniku vsiljen v družino. V dokaznem postopku se je pokazalo, da so bile družinske razmere nevzdržne. Po dolgotrajnih mučnih odnosih je bil tožnik prisiljen, da se izseli iz te hiše. Prva toženka je za nakup stanovanjske hiše prispevala le kredit 7.510,00 EUR, drugi toženec k nakupu hiše ni prispeval ničesar. Tožnik ima stroške z najetim stanovanjem ter odplačilom kredita. Toženi stranki pa še vedno nemoteno in brezplačno uporabljata stanovanjsko hišo, katere solastnik je tožnik do ene polovice. Zato sta na škodo tožnika neupravičeno obogatena, saj brezplačno uporabljata stanovanjsko hišo, v katero je investiral tožnik. Stališče prvostopnega sodišča, da jima ni treba plačati ničesar, je nevzdržno. Toženca nimata pravice uporabljati tujo stvar v svojo korist in mu morata nadomestiti korist, ki jo imata zaradi uporabe njegovega solastninskega deleža na nepremičnini. Tožnik tam več ne more živeti in nima več kje, glede na odnos tožencev do njega. Zato je vsekakor upravičen do uporabnine.

3. Toženca sta odgovorila na pritožbo, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in dovolj celovito ugotovljeno, prav tako je pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Tožnik zahteva od prve toženke (žene) in drugega toženca (njenega brata) plačilo uporabnine za uporabo svojega polovičnega solastninskega deleža na stanovanjski hiši ... V tožbi je navedel, da je bil že v letu 2014 zaradi nevzdržnih razmer, globokih nesporazumov in neprimernega odnosa do njega, prisiljen zapustiti hišo in se odseliti v garsonjero, za katero mora plačevati najemnino. Pritožba ima sicer prav, da je dokazni postopek pokazal nevzdržne razmere za skupno bivanje v tej stanovanjski hiši, preden se je tožnik odselil (poleg tožnika in prve toženke ter njunih štirih otrok je v njej že dalj časa bival brat toženke – drugi toženec). Vendar takšnih razmer nista povzročila toženca, pač pa tožnik, zaradi psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga je izvajal nad družinskimi člani. Zaradi nasilnega obnašanja tožnika so po ugotovitvah sodbe posredovali policisti, zadeve pa so skušali umiriti tudi pri pristojnem Centru za socialno delo X, vendar neuspešno. Odločilna je nadaljnja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik po nekajdnevnem zbiranju svojih stvari stanovanjsko hišo prostovoljno zapustil. Nihče ga ni prisilil k temu, obdržal je ključ stanovanjske hiše, toženca nista zamenjala ključavnice in mu nikdar nista preprečevala njene ponovne souporabe. Četudi se je res izselil zato, ker se je v stanovanjski hiši slabo počutil zaradi sporov z družinskimi člani, je na podlagi ugotovljenih dejstev prepričljiv zaključek sodbe, da se je prostovoljno odpovedal uporabi svojega solastnega dela nepremičnine, zato uporabnine ne more terjati.

7. Po določbi prvega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika imajo solastniki pravico skupaj z drugimi solastniki uporabljati stvar sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršili pravice drugih solastnikov. Za zahtevek za plačilo uporabnine je potrebno izkazati, da je prišlo do kršitve pravice solastnika ter do njegovega prikrajšanja in obogatitve na drugi strani (198. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Ker je prepričljivo ugotovljeno, da se je tožnik prostovoljno odpovedal uporabi stanovanja, zaradi privolitve v neuporabo ne more biti prikrajšan. Zgolj dejstvo, da solastnik nepremičnine ne uporablja, po stališču sodne prakse, ne zadošča za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine. Prav tako v tej zadevi ni pomembno, kateri od zakoncev je prispeval večji znesek gotovine oziroma kredita pri nakupu stanovanjske hiše. Glede na pritožbene trditve, da se je tožnik moral izseliti zaradi nevzdržnih razmer, ki naj bi jih sprožal drugi toženec, pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da je dokazni postopek pokazal ravno nasprotno, namreč tožnikovo neprimerno obnašanje do ostalih družinskih članov ter prostovoljno zapustitev solastne stanovanjske hiše. Brez podlage je tudi pritožbeno stališče, da je tožnik vsekakor upravičen do uporabnine kot solastnik, ker bi sicer nasprotno pomenilo, da lahko vsakdo brezplačno uporablja tujo lastnino. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. O stroških postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik mora sam trpeti svoje stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženi stranki pa mora povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP) in sicer 375 točk po tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife, skupaj z dodatkom za zastopanje druge stranke in materialnimi stroški 421,50 točk oziroma 193,50 EUR. Priznane stroške mora tožnik plačati v 15-ih dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).