Jedro

Izrek je v nasprotju z obrazložitvijo in se zato izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

Glede na določila odloka se taksa za poslovne prostore ne more odmeriti, saj je na tem mestu izrecno našteto, za kaj vse se lahko odmeri občinska taksa. Res je navedeno tudi parkiranje na javnih površinah, vendar bi potem to moralo biti navedeno v izreku odločbe, v obrazložitvi odločbe pa bi moral prvostopenjski organ pojasniti, na podlagi česa je prišel do zaključka, da tožeča stranka sploh uporablja javne površine za parkiranje avtomobilov. Pojasniti bi moral, na podlagi kakšnih ugotovitev oziroma katerih določil odloka je prišel do tega zaključka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Občine Ravne na Koroškem, Urada za operativne in splošne zadeve št. 354-0040/2012 z dne 26. 1. 2016 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odredil, da mora tožeča stranka plačati občinsko takso za leto 2016 za poslovni prostor oziroma za lokal Urad za delo Ravne na Koroškem v znesku 145,94 EUR. V primeru, da stranka navedene taksne obveznosti ne poravna, se ta prisilno izterja z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je med drugim navedeno, da je na podlagi uradne evidence določena taksna obveznost za uporabo javnih površin za parkiranje avtomobilov. Upoštevajoč površino poslovnega prostora, števila točk in vrednosti točke, se odmeri taksa v višini 145,94 EUR.

2. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožeča stranka v tožbi povzema vsebino prvostopenjske in drugostopenjske odločbe in navaja, zakaj vse lahko skladno z določilom prvega odstavka 9. člena Zakona o financiranju občin občina predpiše občinsko takso. Dalje se sklicuje tudi na določila Odloka o občinskih taksah za uporabo javnih površin in javnih mest v Občini Ravne na Koroškem (v nadaljevanju Odlok). Tožeča stranka ni uporabnik javnih površin, saj najemna pogodba z dne 23. 3. 2001 nikjer ne opredeljuje uporabo parkirišč, tožeča stranka pa tudi ni lastnik nobene javne površine v Občini Ravne na Koroškem, zato meni, da taksna obveznost sploh ni nastala. Zaradi tega meni, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je prvostopenjski organ pravilno odmeril tožeči stranki občinsko takso za uporabo javnih površin za parkiranje avtomobilov. Če bi bila parkirišča predmet najemne pogodbe, bi tožeča stranka plačevala najemnino in samo v tem primeru ne bi bila zavezanec za plačilo občinske takse. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in odloči o povrnitvi stroškov toženi stranki.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Prvostopenjski organ je v izreku odločbe navedel, da mora tožeča stranka plačati občinsko takso za leto 2016 za poslovni prostor oziroma lokal Urad za delo Ravne na Koroškem. V obrazložitvi iste odločbe pa je navedeno, da taksa za uporabo javnih površin za parkiranje avtomobilov znaša 145,94 EUR. Torej je v izreku odločbe navedeno, da se mora plačati občinska taksa za poslovni prostor, v obrazložitvi odločbe pa, da za uporabo javnih površin za parkiranje avtomobilov. Sodišče meni, da je v tem primeru izrek v nasprotju z obrazložitvijo in da se zato izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Glede na določila odloka (2. člen) se taksa za poslovne prostore ne more odmeriti, saj je na tem mestu izrecno našteto, za kaj vse se lahko odmeri občinska taksa. Res je navedeno tudi parkiranje na javnih površinah, vendar bi potem to moralo biti navedeno v izreku odločbe, v obrazložitvi odločbe pa bi moral prvostopenjski organ pojasniti, na podlagi česa je prišel do zaključka, da tožeča stranka sploh uporablja javne površine za parkiranje avtomobilov. Pojasniti bi moral, na podlagi kakšnih ugotovitev oziroma katerih določil odloka je prišel do tega zaključka.

7. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka. Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi kršitev pravil postopka, se sodišče do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

8. Ker je tožeča stranka zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožeča stranka pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki bi bil odvetnik.

K točki III izreka:

9. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki, pristojni znesek pa plača toženec.