Jedro

Izpodbijana odločba je bila izdana, preden je bil tožnici vročen zapisnik z dne 11. 10. 2017 o DIN, izdan na podlagi 140. člena ZDavP-2. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je bila z nevročitvijo zapisnika tožnici odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Takšna kršitev pa mora vedno pripeljati do odprave odločbe, ker se vselej domneva, da je vplivala na pravilno odločitev v zadevi. Navedeno velja tudi v primeru, če drugostopenjski upravni organ, po pooblastilu iz prvega odstavka 251. člena ZUP, sam odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka. Na podlagi dejstev, ugotovljenih po odpravi pomanjkljivosti postopka, drugostopenjski organ odpravi odločbo in sam reši stvar, ali pa s svojo odločbo odpravi odločbo prve stopnje in vrne zadevo organu prve stopnje, da po njegovih pripombah odpravi pomanjkljivosti in izda novo odločbo v upravni zadevi (251. člen ZUP). Ne more pa drugostopenjski organ ravnati, kot je ravnal v obravnavanem primeru, da prvostopenjsko odločbo ob ugotovitvi, da so bila ob njeni izdaji absolutno kršena pravila postopka, obdrži v veljavi. Za kaj takega ZUP nima podlage. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da tudi, če je drugostopenjski organ na podlagi dopolnjenega postopka ugotovil, da je izpodbijana odločba vsebinsko pravilna, bi jo moral, ker je bila izdana v postopku, v katerem so bila bistveno kršena pravila postopka, odpraviti in izdati novo, ki bi učinkovala z dnevom njene izdaje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-2581/2014-47 (12-510-06) z dne 21. 12. 2017 in 2. točko izreka odločbe Ministrstva za finance št. DT-499-16-14/2018-4 z dne 28. 3. 2018 odpravita in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano I. točko izreka izpodbijane odločbe je Finančna uprava Republike Slovenije tožnici (v nadaljevanju prvostopenjski organ) v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 24.070,54 EUR, obračunan po stopnji 20% za november in december 2007 ter maj, junij, avgust in oktober 2008 in obresti, obračunane od prvega dne zamude, do plačila, v skupnem znesku 4.431,72 EUR. Z II. točko izreka je ugotovila, da je tožnica do 11. 3. 2011 plačala obveznosti, in sicer DDV v višini 24.070,54 EUR, obračunane medbančne obresti v višini 1.970,38 EUR ter pripadajoče zamudne obresti v višini 668,02 EUR. Tako mora tožnica plačati še DDV v višini 1.793,22 EUR ter pripadajoče zamudne obresti, obračunane od 12. 13. 2011 (pravilno 12. 3. 2011, op. sodišča), do dneva izdaje te odločbe, v višini 851,85 EUR, na tam navedeni vplačilni naslov. S III. točko izreka je odločila, da je tožnica upravičena do vračila DDV za junij, julij, september in oktober 2007 v skupnem znesku 33.909,40 EUR in medbančnih obresti v skupnem znesku 4.979,00 EUR ter plačanih zamudnih obresti v znesku 2.647,00 EUR. Obračunajo pa se ji tudi pozitivne obresti od dneva plačila davka in obresti od dneva vračila, po 0,0274 odstotni obrestni meri (96. člen ZDavP-2). Odločila je še, da bo o priglašenih stroških postopka izdan poseben sklep, stroški organa pa bremenijo slednjega ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (IV. in V. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pojasnjen potek postopka. Razvidno je, da je bilo s prvo odločbo z dne 30. 4. 2010 tožnici naloženo plačilo DDV v višini 117.027,58 EUR in obresti v višini 13.845,47 EUR. Pritožbeni organ je z odločbo z dne 11. 6. 2012 tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil, prav tako pa je tožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo tudi Upravno sodišče RS s sodbo I U 1397/2010 z dne 18. 10. 2011. Po vloženi reviziji je Vrhovno sodišče RS s sklepom X Ips 453/2011 z dne 8. 11. 2012 navedeno sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo sojenje, to pa je s sodbo I U 1776/2012 z dne 27. 3. 2013 tožničino tožbo ponovno zavrnilo. Navedeno sodbo je Vrhovno sodišče RS s sklepom X Ips 211/2013 z dne 10. 4. 2014 razveljavilo in zadevo ponovno vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem je Upravno sodišče RS s sodbo I U 700/2014 z dne 27. 5. 2014 odločbo z dne 30. 4. 2010 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1712/2015 z dne 8. 11. 2016 tudi odločbo prvostopenjskega organa z dne 26. 3. 2015, izdano v ponovljenem postopku, v I. točki izreka in zavrnilnem delu II. točke izreka odpravilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek. V novem postopku je prvostopenjski organ izdal odločbo z dne 14. 6. 2017, ki jo je drugostopenjski organ z odločbo z dne 29. 8. 2017 odpravil in mu vrnil zadevo v ponovno odločanje. Ta je nato izdal odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu.

3. Izpodbijana odločba je torej izdana v ponovljenem postopku, v katerem je moral prvostopenjski organ skladno z napotki Upravnega sodišča RS v sodbi I U 1712/2015 z dne 8. 11. 2016 dopolniti postopek, pri čemer je Upravno sodišče RS sledilo napotkom iz navedenih sklepov Vrhovnega sodišča RS. Upravno sodišče RS je v navedeni sodbi navedlo, da je v obravnavanem primeru splošen opis na računih lahko le ena od okoliščin, s katero se lahko, ob izpolnjevanju drugih objektivnih okoliščin, utemeljuje tožničino vedenje o goljufivosti transakcij in ne kot samostojni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV, pri čemer pa toženka še vedno ni ugotovila odločilne okoliščine, in sicer, od kdaj družba A. d. o. o. sploh deluje kot »missing trader« družba, kdaj in zakaj ji je prenehala ID številka za DDV, niso pa tudi znane okoliščine, ugotovljene v DIN glede njenega poslovanja. Kot bistveno kršitev določb postopka pa je sodišče v navedeni sodbi izpostavilo tudi neopredelitev toženke do tožničinih dokaznih predlogov, ki bi po presoji sodišča lahko vplivali na ugotavljanje tožničinega subjektivnega elementa, predvsem glede zaslišanja A.A., ki je z družbo A. d. o. o. sodeloval več let pri istih projektih. Manjka pa tudi pojasnilo glede različnega obravnavanja B.B. s. p. in tožnika.

4. Ker je že Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 211/2013 z dne 10. 4. 2014 posebej poudarilo, da vedenja davčnega zavezanca o goljufiji v zvezi s plačilom DDV ni mogoče utemeljiti s kakršnokoli neskrbnostjo prejemnika računa, temveč z njegovo neskrbnostjo v povezavi s plačevanjem DDV s strani izdajatelja računa, je morala toženka v ponovnem postopku ugotoviti pravo dejansko stanje, pri čemer je morala med drugim upoštevati, da bi bila pravica do odbitka vstopnega DDV tožnici utemeljeno zavrnjena, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedela ali bi morala vedeti, da so transakcije, na podlagi katerih je odbijala vstopni DDV, povezane z goljufijo.

5. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja objektivne okoliščine, na podlagi katerih ugotavlja, da je tožnica vedela oziroma morala vedeti, da je sodelovala pri transakcijah, katerih izključni namen je nezakonito uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Sklicuje se na ugotovitve v DIN, ki je bil opravljen v družbi A. d. o. o., in izhajajo iz odločbe z dne 27. 10. 2009. Iz njih izhaja, da je navedena družba v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 10. 2008 izkazovala navidezen promet blaga in storitev in posledično navidezno obračunavala DDV ter je bila v navedenem obdobju »neplačujoči gospodarski subjekt« oz. družba tipa »missing trader«. Nadalje se sklicuje na pomanjkljivosti v Pogodbi o poslovnem sodelovanju med tožnico in družbo A. d. o. o., pomanjkljivosti v prejetih računih, neizpolnjevanju obveznosti vodenja evidenc, opravila pa je tudi analizo računov, ki jih je tožnica prejela s strani B.B. s. p. in s strani družbe A. d. o. o. in ugotovila, da je tožnica za iste storitve navedenemu podjetniku plačevala več kot dvakrat nižjo ceno. Na podlagi navedenih okoliščin zaključuje, da je tožnica že ob sklenitvi pogodbe z družbo A. d. o. o. vedela oziroma bi morala vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih edini namen je utaja DDV. Zaključuje, da tožnica ni uspela dokazati, da so bile na računih zaračunane storitve opravljene s strani družbe A. d. o. o. Zato glede na določila 63. do 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) nima pravice do odbitka vstopnega DDV.

6. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo (I. točka izreka), prav tako pa je tudi zavrnil tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka).

7. V obrazložitvi pritrjuje tožnici, da ji zapisnik z dne 11. 10. 2017, izdan na podlagi 140. člena ZDDV-1, pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil vročen. To kršitev pa je drugostopenjski organ odpravil tako, da je po vročitvi pritožbe, dne 14. 2. 2018 tožnici vročil zapisnik in jo pozval, naj nanj poda pripombe, pripombe tožnice, ki jih je prejel 2. 3. 2018, pa štel kot pravočasne. Sicer pa je bila tožnica z rezultati ugotovitvenega postopka seznanjena že z obvestilom o opravljenem postopku z dne 26. 9. 2017, na katerega je tudi odgovorila.

8. Kot bistvene okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je subjektivni element pri tožnici izkazan, navaja pomanjkljivosti v pogodbi z dne 3. 4. 2005, ki je bila z aneksi podaljšana do leta 2009, ki jo je tožnica sklenila z družbo A. d. o. o. (ni vsebovala bistvenih elementov:predmeta in cene), torej je bila zgolj pavšalna, tožnica ni nadzirala poteka poslov in ni vodila listin in evidenc o tem, kdo je dela sploh opravil ter s kakšnim materialom, v zvezi z opravljenimi posli tožnica z navedeno družbo ni imela nobene poslovne korespondence, računi se niso sklicevali na pogodbo, priložene pa jim tudi niso bile listine, kot sta naročilnica ali dobavnica. Navedeno je po mnenju drugostopenjskega organa še posebej pomembno, ker je bila tožnica za kvaliteto dela odgovorna naročnikoma (družbama B. d. d., C. d. d.), ter se je s pogodbo kot izvajalka del zavezala spoštovati prevzete obveznosti, torej je z navedeno družbo sklenila pogodbo zgolj pavšalno. Na podlagi navedenih objektivnih okoliščin je mogoče tožnici utemeljeno očitati, da je vedela ali bi morala vedeti, da so transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računov. Kljub temu, da računi niso bili skladni s predpisano vsebino iz 6. in 7. točke 82. člena ZDDV-1, jih tožnica ni zavrnila, kar prav tako utemeljuje njeno vedenje o goljufivosti transakcij. Na tožničin ugovor, da ni mogla vedeti, da je bila družba A. d. o. o. »missing trader«, ker ji o tem ni bila vročena odločba, drugostopenjski organ odgovarja, da se sklep, na katerega se sklicuje tožnica, nanaša na obdobje iz leta 2006, za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 10. 2008 pa je bila dne 27. 10. 2009 izdana odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je navedena družba (družba A. d. o. o.) tudi pri poslovanju s tožnico izdajala fiktivne račune, od katerih zaračunani DDV ni bil plačan. Z navedenimi ugotovitvami je bila tožnica seznanjena, sprva preko zapisnika, nato z izpodbijano odločbo. Narejena pa je bila tudi primerjava storitev in cen, ki jih je za tožnico opravila družba A. d. o. o. in A.A. s. p., iz katere izhaja, da je bila povprečna cena posamezne projektne dokumentacije s strani A.A. s. p. več kot dvakrat nižja od povprečne cene družbe A. d. o. o. V zvezi s predlaganim zaslišanjem prič, in sicer tožničinega direktorja B.B., A.A. in C.C. (direktorja družbe A. d. o. o.) odgovarja, da so bile navedene priče v predhodnih postopkih že zaslišane oz. so bile predložene njihove izjave, pri čemer tožnica ne navede, v čem bi lahko navedene priče izpovedale vsebinsko drugače. Poleg tega ti dokazi, tudi če bi bila izvedeni, glede na prepričljivost ostalih dokazov ne bi mogli vplivati na odločitev.

9. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, kršitev tožničinih ustavnih pravic, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Sodišču predlaga, naj odločbo prvostopenjskega organa in 2. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa odpravi ter postopek DIN za obdobje od 1. 2. 2006 do 31. 12. 2008 v celoti ustavi, toženki pa naloži, da ji mora plačati 139.776,72 EUR skupaj s tam navedenimi pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšano za dne 11. 5. 2015 že plačnih 73.884,59 EUR in za dne 27. 7. 2017 že plačanih 21.913,01 EUR oz. podredno naj toženki naloži, da v 15 dneh izda odločbo o vrnitvi DDV, ki ji ga je tožnica plačala po odločbi z dne 30. 4. 2010, tudi za obdobja april 2007 do vključno oktober 2008, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, in o vrnitvi stroškov davčne izvršbe, ki jih je tožnica poravnala toženki v postopku davčne izvršbe, z obrestmi. Toženki naj naloži tudi povrnitev stroškov davčnih in sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Med drugim navaja, da toženka s tem, ko navaja, da naj bi šlo pri računih, ki ji jih je izstavila družba A. d. o. o., za neverodostojne oz. fiktivne listine in da naj bi bilo zaradi očitane pomanjkljivosti poslovne dokumentacije ne bilo izkazano, da so bile storitve opravljene, ignorira stališča in napotila Vrhovnega sodišča RS v tej zadevi, s čimer je kršila 14. in 22. člen Ustave RS.

11. Navaja, da toženka tožnici v prejšnjem postopku ni več očitala neizpolnitve četrtega predpisanega pogoja za dopustnost poračunavanja vstopnega DDV, zato ga tudi ne more očitati zdaj (kršitev prepovedi in peius). Poleg tega se toženka še vedno izmika tožnici vročiti odločbo, s katero je davčno organ družbo A. d. o. o. opredelil kot neplačujoč subjekt. Prav tako se izmika navedbi, od kdaj do kdaj dalje je bil navedeni družbi odvzet „status v sistem DDV vključenega subjekta“. Tožnica namreč zatrjuje, da če je pri navedeni družbi šlo za „missing traderja“, je bila takšna lastnost ugotovljena šele od konca leta 2008 dalje. Tega pa tožnica zaradi nevročitve odločbe ne more preveriti, s čemer je poseženo v njeno pravico do izjave v postopku. Sklicuje se na sklep toženke, s katerim je 29. 12. 2007 ugotovila, da navedena družba ne krši predpisov obračunavanja in plačevanja DDV. Tako že objektivni pogoj za to, da bi se sploh izvajala presoja tožničinega subjektivnega odnosa, ni izpolnjen. Poleg tega tožnici, kot majhni družbi, ki ima tri zaposlene, ni mogoče očitati, da je vedela ali bi morala vedeti, da je družba A. d. o. o. „missing trader“, če tega niti toženka ni vedela, kar izhaja iz sklepa z dne 29. 12. 2007. Poleg tega je tožnica zatrjevala, da je navedena družba davčnemu organu odvedla DDV, ki je bil zaračunan s predmetnimi računi tožnici, česar toženka ni raziskala. Navedeno je tudi v nasprotju z načelom davčne nevtralnosti. Tožnici zato ni mogoče očitati, da je vedela, da je navedena družba neplačujoč subjekt vsaj do konca leta 2007. 12. Še naprej pa je tudi diskriminirana v odnosu do A.A. s. p. Iz vsebine Zapisnika o inšpiciranju A.A. z dne 30. 4. 2014 ne izhaja, da bi organ štel A.A. v odnosu do ne/vednosti o družbi A. d. o. o. za dobrovernega zaradi popolnejše poslovne dokumentacije, v primerjavi s tožnico, kot protispisno navaja toženka, pač pa, da je navedeni pred pričetkom poslovanja preveril finančno stanje in število zaposlenih pri družbi A. d. o. o. in osebno kontaktiral z direktorjem te družbe. Vse to pa je storila tudi tožnica. Pojasnjuje pa tudi, zakaj je nepravilno sklicevanje toženke na nesorazmernost cen storitev, ki jih je tožnici zaračunavala družba A. d. o. o. v primerjavi s cenami, ki jih je za primerljive storitve tožnici zaračunaval A.A. s.p., kot njen podizvajalec. Poleg tega je dogovor o višini cen stvar civilnopravnega razmerja med dvema pravnima subjektoma. Pomanjkljivo pa je bil tudi izveden tudi dokazni postopek, kar podrobneje pojasni. Med drugim navede, da toženka v novem postopku ni zaslišala predlaganih prič ter ni izvedla ostalih predlaganih dokazov. Uradna oseba, ki je vodila zadnjo postopek, prič zato osebno nikoli ni videla niti ni slišala njihove izpovedbe, zato bi morala te dokaze ponovno izvesti. Ne strinja se z oceno toženke, zakaj ni smiselno zaslišanje A.A. in C.C.. Nazadnje poudari še, da sta izpodbijani odločbi nezakoniti tudi zato, ker je bila izpodbijana odločbe izdana, ne da bi bil tožnici pred tem pravilno vročen zapisnik z dne 11. 10. 2017, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Take kršitve naknadna vročitev zapisnika ne more sanirati, zato je izpodbinana odločba nezakonita

13. Tožba je utemeljena.

14. Med strankama ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izdana, preden je bil tožnici vročen zapisnik št. DT 0610-2581/2014-46 (12-510-06) z dne 11. 10. 2017 o DIN, izdan na podlagi 140. člena ZDavP-2. Navedeno pa tudi po presoji sodišča predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je bila z nevročitvijo zapisnika tožnici odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Takšna kršitev pa mora vedno pripeljati do odprave odločbe, ker se vselej domneva, da je vplivala na pravilno odločitev v zadevi1. Navedeno velja tudi v primeru, če drugostopenjski upravni organ, po pooblastilu iz prvega odstavka 251. člena ZUP, sam odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka. Na podlagi dejstev, ugotovljenih po odpravi pomanjkljivosti postopka, drugostopenjski organ odpravi odločbo in sam reši stvar, ali pa s svojo odločbo odpravi odločbo prve stopnje in vrne zadevo organu prve stopnje, da po njegovih pripombah odpravi pomanjkljivosti in izda novo odločbo v upravni zadevi (251. člen ZUP).2 Ne more pa drugostopenjski organ ravnati, kot je ravnal v obravnavanem primeru, da prvostopenjsko odločbo ob ugotovitvi, da so bila ob njeni izdaji absolutno kršena pravila postopka, obdrži v veljavi. Za kaj takega v ZUP nima podlage. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da tudi, če je drugostopenjski organ na podlagi dopolnjenega postopka ugotovil, da je izpodbijana odločba vsebinsko pravilna, bi jo moral, ker je bila izdana v postopku, v katerem so bila bistveno kršena pravila postopka, odpraviti in izdati novo, ki bi učinkovala z dnevom njene izdaje. Navedeno je v obravnavanem primeru še posebej pomembno, ker se pojavlja tudi vprašanje zastaranja posameznih terjatev. Tožnica namreč v tožbi navaja, da bi v takem primeru zastarala tudi zneska DDV za meseca november in december 2007. 15. Izpodbijano odločbo je treba že iz navedenega razloga na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpraviti, ker je bila izdana, ne da bi bil tožnici pred tem pravilno vročen zapisnik št. DT 0610-2581/2014-46 (12-510-06) z dne 11. 10. 2017 o DIN, s tem pa ji je bila odvzeta možnost, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah poda pripombe ter predlaga nova dejstva in dokaze, ki jih upravičeno ni navedla že prej, in s tem uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče zato ostalih tožbenih razlogov niti ni presojalo.

16. Zgolj pavšalno pa pritrjuje tožnici, da je bil predmet ponovljenega postopka zgolj presoja enega od pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za odbitek vstopnega DDV, to je, da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri uveljavljanju pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Sporno je ostalo, ali v obravnavanem primeru obstajajo okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je tožnica vedela ali morala vedeti za goljufijo v zvezi z DDV. Glede ostalih treh pogojev sta se naslovno sodišče in Vrhovno sodišče že izrekla, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni (na primer sodba naslovnega sodišča I U 1766/2012 z dne 27. 3. 2017).

17. Kot je navedlo že naslovno sodišče v sodbi I U 1721/2015 z dne 8. 11. 2016, je Vrhovno sodišče RS že v sklepu X Ips 211/2013 z dne 10. 4. 2014 poudarilo, da naštevanje okoliščin, kot so splošnost pogodbe, splošnost opisov na računih, očitek o opustitvi nadzora del in pomanjkanje druge poslovne dokumentacije same po sebi in kot celota niso takšne narave, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče zaključiti, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti za goljufijo družbe A. d. o. o. v povezavi s plačilom DDV. Pri tem je Vrhovno sodišče RS v navedenem sklepu posebej poudarilo, da vedenja davčnega zavezanca o goljufiji v zvezi s plačilom DDV ni mogoče utemeljiti s kakršnokoli neskrbnostjo prejemnika računa, temveč z njegovo neskrbnostjo v povezavi s plačevanjem DDV s strani izdajatelja računa. Ta pa se lahko ugotavlja šele od tedaj, ko izdajatelj računov deluje kot neplačujoč gospodarski subjekt. Toženka zato ugotovitve, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri uveljavljanju pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi družbe, ne more utemeljiti samo na okoliščinah, za katere sta že naslovno in Vrhovo sodišče RS izrekla, da niso takšne narave, da bi bilo samo na njihovi podlagi mogoče zaključiti, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti za goljufijo družbe A. d. o. o. 18. Navedenega ne spremeni dejstvo, da se je toženka v ponovljenem postopku sklicevala na nepravilnosti v poslovanju družbe A. d. o. o. v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 10. 2008, ugotovljene v DIN, glede katerega ni sporno, da tožnica v njem ni sodelovala, niti se do njega ni imela možnosti opredeliti, saj ji toženka ni vročila odločbe, iz katere naj bi to izhajalo. Pri tem je pomembno tudi, kdaj so bile nepravilnosti pri navedeni družbi ugotovljene in kdaj je za njih lahko izvedela tožnica oz. na podlagi katerih okoliščin toženka sklepa, da je tožnica zanje že vedela oz. bi morala vedeti že ob sklepanju pogodbe. Tega toženka ni ugotavljala.

19. Prav tako tožnica utemeljeno navaja, da se toženka še vedno ni zadostno opredelila do okoliščine, na katero jo je opozorilo tako Vrhovno sodišče RS, kot tudi naslovno sodišče, v čem so okoliščine pri tožnici tako drugačne, kot so bile pri podjetniku A.A. s. p., pri katerem je bil v zvezi s poslovanjem v istem obdobju z družbo A. d. o. o. prav tako izveden DIN, v katerem pa je toženka ugotovila, da mu ni mogoče očitati vedenja za goljufijo navedene družbe. Navedeno je pomembno v smislu enakega obravnavanje subjektov v postopku. Že Vrhovno sodišče RS je v sklepu X Ips 211/2013 z dne 10. 4. 2014 navedlo, da je navedeni podjetnik, tako kot tožnica, z družbo A. d. o. o., v istem časovnem obdobju, pri istih projektih, sodeloval več let, kar bi lahko pomenilo, da je njuno poznavanje navedene družbe v bistvu enako.

20. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem mora izdati nov upravni akt v roku 30 dni od dneva prejema te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Posledično je odpravilo tudi 2. točko izreka drugostopenjskega organa. Glavne obravnave ni opravilo, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem postopku ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). O stvari sami ni odločalo, ker podatki postopka za to niso dali zanesljive podlage.

21. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Tožnici bo plačana sodna taksa v višini 148,00 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Tako Androjna, Kerševan v knjigi Upravno procesno pravo, GV 2017, str. 401. 2 Tako Androjna, Kerševan v knjigi Upravno procesno pravo, GV 2017, str. 403.