Jedro

Z izpodbijano odločbo je organ druge stopnje tožniku zaračunal tudi komunalni prispevek za vodovodno omrežje, čeprav je bil komunalni prispevek za to konkretno komunalno opremo tožniku že odmerjen z odločbo z dne 5. 10. 2010 v višini 0,00 EUR. To pa pomeni, da za ponovno odmero komunalnega prispevka v obsegu, ki se nanaša na komunalni prispevek za vodovodno omrežje za zidanico ni zakonite podlage oziroma organ druge stopnje ni upošteval 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

V šestem odstavku 79. člena ZPNačrt je sicer res določeno, da kadar se komunalni prispevek odmerja za potrebe gradnje, ga odmeri pristojni organ občinske uprave z odločbo na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, pri čemer je rok za izdajo odločbe 15 dni. Vendar je ta rok instrukcijske narave, ker velja za organ, zato njegova prekoračitev ne more imeti za posledico, da tožniku ne bi bilo treba plačati komunalnega prispevka, ki je predpisan kot javna dajatev. To smiselno velja tudi glede rokov za izdajo odločbe iz 222. in 256. člena ZUP. Zakon določa le, da če o odmeri komunalnega prispevka ni odločeno v navedenem 15-dnevnem roku, plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (deveti odstavek 79. člena ZPNačrt). Niti to pa ne more pomeniti, da je z izdajo konkretnega gradbenega dovoljenja ugasnila obveznost plačila komunalnega prispevka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Župana Mestne občine Novo mesto št. 35112-139/2015 (404) z dne 8. 8. 2016, popravljena s sklepom istega organa o popravi pomote št. 35112-139/2015 (404) z dne 9. 9. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Organ druge stopnje je z odločbo, kot je bila popravljena s sklepom o popravi pomote št. 35112-139/2015 (404) z dne 9. 9. 2016, ugodil pritožbi tožnika in odpravil odločbo organa prve stopnje št. 35112-139/2015/3 (618) z dne 26. 1. 2016 (1. točka izreka), odmeril komunalni prispevek v znesku 6.611,26 EUR za legalizacijo zidanice in kmečke lope na zemljiščih parc. št. 2730/1 in 2730/2, k. o. ..., ki ga mora tožnik plačati v 30-ih dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), ter še odločil, da posebni stroški v upravnem postopku niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je tožnik podal vlogo za odmero komunalnega prispevka dne 13. 4. 2015, kateri je priložil projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. V vlogi je zaprosil za odmero v petih obrokih. Ugotovil je, da je bil tožniku komunalni prispevek na prvi stopnji odmerjen na podlagi Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (v nadaljevanju Odlok) ter Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje opremljanja "Vodovod Grčevje" (v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja). V 10. členu Odloka je določen način izračuna komunalnega prispevka, ki ga je organ prve stopnje upošteval, je pa uporabil nekatere napačne podatke. Ob uporabi enačbe za izračun komunalnega prispevka za določeno vrsto komunalne opreme na posameznem obračunskem območju, upoštevaje predpisane obračunske stroške opremljanja, je organ druge stopnje izračunal višino komunalnega prispevka za komunalno opremo "prometno omrežje" in "objekti ravnanja z odpadki" za zidanico in kmečko lopo. Nato je pojasnil, da je bilo zgrajeno novo vodovodno omrežje, na katerega bo priključen investitorjev objekt. Osnova za odmero komunalnega prispevka za novo zgrajeno vodovodno omrežje je Odlok o programu opremljanja. Po tam predpisani enačbi je izračunal višino komunalnega prispevka za vodovod. Pri tem je upošteval, da je tožnik kot investitor na podlagi Pogodbe o sofinanciranju gradnje vodovoda Grčevje (v nadaljevanju Pogodba o sofinanciranju) finančno sodeloval pri izgradnji tega vodovoda, in sicer je za ta namen v letu 2009 plačal 1.200,00 EUR. Organ druge stopnje je zato odmeril in upošteval razliko med obračunanim komunalnim prispevkom za vodovod in plačilom po Pogodbi o sofinanciranju. Pojasnil je, da ker so bila pri sedanji odmeri upoštevana tožnikova vlaganja v letu 2009, ni bilo mogoče upoštevati odločbe o odmeri komunalnega prispevka št. 35112-293/2010-7 (2015) z dne 5. 10. 2010, kjer iz obrazložitve izhaja, da so bila upoštevana enaka vlaganja. Dvakrat ni mogoče upoštevati vlaganj, vendar je za tožnika ugodneje, če je izračun narejen tako, da se odločba iz leta 2010 ne upošteva. V zvezi z zaprosilom za obročno plačilo komunalnega prispevka pa je organ druge stopnje pojasnil, da Odlok, ki je veljal v času izdaje odločbe, ne omogoča plačila na obroke, razen če se tak način plačila zavaruje s sklenitvijo ustrezne pogodbe med zavezancem in občino ter z zastavno pravico na nepremičnini zavezanca, kot določa peti odstavek 16. člena Odloka. Ker tožnik take pogodbe ni sklenil, njegovi prošnji za obročno plačilo ni mogel ugoditi.

2. Tožnik se s tem ne strinja in v tožbi navaja, da je 26. 1. 2016 toženka izdala odločbo o odmeri komunalnega prispevka št. 35112-139/2015/3 (618) z dne 26. 1. 2016, na katero se je pritožil. Dne 8. 8. 2016 pa je organ druge stopnje izdal odločbo št. 35112-139/2015 (404), na katero ni pritožbe, in s katero je bila odpravljena prejšnja odločba z dne 26. 1. 2016. Pri tem mu je bila kratena pravica do pritožbe, saj še vedno niso odpravljene napake iz njegove prejšnje zahteve. Napake so v kvadraturi in v neupoštevanju predhodno izdane odločbe. Tudi v primeru upoštevanja že plačanega komunalnega prispevka pa bi morali upoštevati vsaj obresti od plačila v letu 2010. Poleg tega je v drugostopenjski odločbi navedena njegova pritožba z dne 24. 2. 2016, kot odpravljena prvostopenjska odločba pa je navedena odločba z dne 8. 3. 2016. V odločbi je navedena tudi opr. št., ki mu ni znana. Prepričan je bil, da je z odločbo o odmeri komunalnega prispevka, izdano 5. 10. 2010, ta že bil plačan v celoti, saj je bila uradna vloga za odmero komunalnega prispevka za legalizacijo in izdajo gradbenega dovoljenja posredovana 7. 4. 2015 in je bilo gradbeno dovoljenje izdano 4. 6. 2015. Odločbo o odmeri komunalnega prispevka pa je prejel 12. 2. 2016. Prvostopenjska in drugostopenjska odločba sta bili izdani po preteku 2-mesečnega roka, določenega v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prepričan je bil, da mu komunalnega prispevka ne bo treba plačati, saj ni pričakoval, da nekdo potrebuje skoraj 10 mesecev za izračun. Dodaja, da se mu zdi absurdno, da drugostopenjski organ predstavlja "sosednja pisarna" prvostopenjskega organa in se v postopku pritožbe "dogovarjajo". Sodišče prosi, da "odpravi napake v upravnih postopkih in uredi zahteve v skladu z zakonodajo", torej smiselno predlaga, naj sodišče odloči v sporu zoper odločitev o plačilu komunalnega prispevka v odmerjeni višini.

3. Toženka je poslala sodišču spis zadeve in odgovorila, da vztraja pri vseh trditvah, ki so podane v izpodbijani drugostopenjski odločbi.

4. Tožba je utemeljena.

5. V predmetnem upravnem sporu je izpodbijana odločba organa druge stopnje, s katero je bila po pritožbi tožnika odpravljena prvostopenjska odločba in odmerjen komunalni prispevek za legalizacijo objekta na podlagi vloge tožnika kot investitorja.

6. Drugostopenjska odločba v konkretnem primeru predstavlja upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Tožnik sicer kljub pozivu sodišča svoje laične tožbe ni popravil tako, da bi izrecno navedel, da izpodbija odločbo organa druge stopnje, vendar sodišče tako šteje na podlagi vsebine tožbenih navedb in ker drugostopenjska odločba vsebuje napačen pouk o pravnem sredstvu (napačno je navedeno, da je upravni spor mogoče sprožiti zoper prvostopenjsko odločbo), kar tožniku (zlasti kot pravnemu laiku) po presoji sodišča v okoliščinah konkretnega primera ne more biti v škodo.

7. Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec (80. člen ZPNačrt) plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

8. Tožnik ugovarja, da mu je bil komunalni prispevek odmerjen že z odločbo, izdano 5. 10. 2010. Na to odločbo se sklicuje tudi organ druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in sicer gre za odločbo o odmeri komunalnega prispevka 35112-293/2010-7 (2015) z dne 5. 10. 2010 (v nadaljevanju odločba z dne 5. 10. 2010). V obrazložitvi odločbe z dne 5. 10. 2010 je navedeno, da je bil tožniku na podlagi njegove vloge, vložene 28. 6. 2010 (s kasnejšima dopolnitvama 16. 7. 2010 in 24. 9. 2010) za odmero komunalnega prispevka v zvezi s priključitvijo zidanice na parc. št. 2730/2, k. o. ... na vodovodno omrežje, z njo (že) odmerjen komunalni prispevek za priključitev zidanice na vodovodno omrežje v znesku 0,00 EUR, ker je tožnik za gradnjo vodovoda Grčevje prispeval denarna sredstva v skupni višini 1.200,00 EUR na podlagi Pogodbe o sofinanciranju. Odločba se med drugim sklicuje na 14. člen Odloka o programu opremljanja, ki določa znižanje komunalnega prispevka zaradi vlaganj investitorja, in sicer, da se zavezancem ob predložitvi pogodbe in dokazila o plačilu, plačani znesek prizna kot plačilo komunalnega prispevka do višine vložka.

9. Izpodbijana odločba temelji na novi vlogi tožnika za odmero komunalnega prispevka z dne 7. 4. 2015, za legalizacijo objekta (zidanice in, kot je razvidno iz spisne dokumentacije, tudi kmečke lope) na parc. št. 2730/2 in 2730/1, k. o...., iz katere izhaja, da se ne nanaša samo na komunalni prispevek za vodovodno omrežje. To potrjuje izpodbijana odločba, s katero je bil tožniku odmerjen komunalni prispevek še za komunalno opremo "prometno omrežje" in "objekti ravnanja z odpadki".

10. Glede na to, da je bil z izpodbijano odločbo komunalni prispevek odmerjen še za drugo komunalno opremo, ne zgolj za vodovodno omrežje, sicer ni mogoče v celoti pritrditi tožniku, češ da je komunalni prispevek že poravnal v celoti. Vendar pa je ugotoviti, da je z izpodbijano odločbo organ druge stopnje tožniku zaračunal tudi komunalni prispevek za vodovodno omrežje, čeprav je bil komunalni prispevek za to konkretno komunalno opremo, za zidanico na parc. št. 2730/2 k. o. ..., tožniku že odmerjen z odločbo z dne 5. 10. 2010 v višini 0,00 EUR. To pa pomeni, da za ponovno odmero komunalnega prispevka v obsegu, ki se nanaša na komunalni prispevek za vodovodno omrežje za zidanico na parc. št. 2730/2 k. o. ..., ni zakonite podlage oziroma organ druge stopnje ni upošteval 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo zavrže (brez vsebinskega odločanja), če je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Organ druge stopnje pri odmeri komunalnega prispevka torej v tem smislu ni upošteval svoje prejšnje odločitve iz odločbe z dne 5. 10. 2010, s katero je tožniku komunalni prispevek za priključitev zidanice na vodovodno omrežje že odmeril, kar je posledično vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove odločitve; dvakrat namreč organ ne more odmeriti istega komunalnega prispevka (za isto komunalno opremo). Bistvene kršitve pravil postopka pa so v smislu 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

11. Organ druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer navaja, da je za tožnika ugodneje, če je izračun komunalnega prispevka narejen tako, da se odločba z dne 5. 10. 2010 ne upošteva, in da so zdaj upoštevana tožnikova vlaganja v vodovodno omrežje v letu 2009 (po Pogodbi o sofinanciranju). Vendar organ druge stopnje po oceni sodišča tega konkretno ne pojasni in utemelji, kar pa bi moral storiti še posebej iz razloga, ker višina že odmerjenega komunalnega prispevka za zidanico za vodovodno omrežje po odločbi z dne 5. 10. 2010 znaša 0,00 EUR, medtem ko izračunani komunalni prispevek za vodovodno omrežje po izpodbijani odločbi znaša 2.029,94 EUR (brez upoštevanih vlaganj). Ker organ druge stopnje okoliščin v zvezi z že odmerjenim komunalnim prispevkom po odločbi z dne 5. 10. 2010 oziroma okoliščin v zvezi z upoštevanjem tožnikovih vlaganj, v nasprotju z zakonsko predpisanim obsegom obrazložitve odločbe (prvi odstavek 214. člena ZUP) jasno in določno ne navede, to glede na tožbene navedbe onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe v tem delu. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in torej naslednji razlog v smislu 2. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 za odpravo izpodbijane odločbe.

12. Sodišče poleg tega še pripominja, da je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da je bilo pritožbi tožnika ugodeno (torej v celoti), kar nasprotuje obrazložitvi odločbe, kjer je navedeno, da je bila pritožba utemeljena (le) delno.

13. Druge tožbene očitke pa sodišče zavrača:

14. Tožnik v tožbi omenja, da naj bi bili pri izračunu višine komunalnega prispevka upoštevani "nepravilni tehnični podatki" in naj bi prišlo do "napak v kvadraturi", vendar sodišče tega ugovora ne more preizkusiti, ker je nekonkretiziran (tožnik npr. ne pojasni, konkretno kateri podatki v izpodbijani odločbi so po njegovem mnenju nepravilni, zakaj tako meni in kakšni naj bi bili pravilni podatki). Tožnik se sicer sklicuje na vsebino svoje pritožbe s prilogami, vendar sodišče tega ne more upoštevati, saj dejstva, ki bi lahko bila relevantna v zvezi s tožnikovim ugovorom, niso navedena v tožbi in torej ne tvorijo njene trditvene podlage, poleg tega pa je organ druge stopnje prvostopenjsko odločbo odpravil in sam odločil v zadevi. Sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Bo pa organ druge stopnje v ponovnem postopku moral upoštevati morebitna drugače ugotovljena dejstva in okoliščine.

15. Neutemeljen je tožbeni ugovor v zvezi s kršitvijo pravice do pritožbe. Tožnik je namreč pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo vložil, torej je pravico do pritožbe izkoristil. S tem, ko je organ druge stopnje po pritožbi tožnika odpravil prvostopenjsko odločbo in sam odločil v zadevi, je zoper to odločitev, torej zoper drugostopenjsko odločbo, možen upravni spor, saj je pravica do pritožbe po prvem odstavku 13. člena ZUP zagotovljena (samo) zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Tožnik je nadaljnjo možnost pravnega varstva po odločitvi organa druge stopnje izkoristil s predmetno tožbo.

16. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, češ da je obveznost plačila komunalnega prispevka prenehala zaradi prekoračenih rokov oziroma ker je bilo že izdano gradbeno dovoljenje za legalizacijo gospodarskega objekta - zidanice in kmečke lope. V šestem odstavku 79. člena ZPNačrt je sicer res določeno, da kadar se komunalni prispevek odmerja za potrebe gradnje, ga odmeri pristojni organ občinske uprave z odločbo na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, pri čemer je rok za izdajo odločbe 15 dni. Vendar je ta rok instrukcijske narave, ker velja za organ, zato njegova prekoračitev ne more imeti za posledico, da tožniku ne bi bilo treba plačati komunalnega prispevka, ki je predpisan kot javna dajatev. To smiselno velja tudi glede rokov za izdajo odločbe iz 222. in 256. člena ZUP. Zakon določa le, da če o odmeri komunalnega prispevka ni odločeno v navedenem 15-dnevnem roku, plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (deveti odstavek 79. člena ZPNačrt). Niti to pa ne more pomeniti, da je z izdajo konkretnega gradbenega dovoljenja ugasnila obveznost plačila komunalnega prispevka; tožnikova stališča v zvezi s tem so brez podlage.

17. Na pripombo tožnika, da se mu zdi absurdno, da drugostopenjski organ predstavlja "sosednja pisarna" prvostopenjskega organa in se v postopku pritožbe "dogovarjajo", sodišče odgovarja, da zakonska ureditev dvostopenjskega upravnega postopka na ravni občine kot taka ni pravno sporna. Namreč, neodvisnost in nepristranskost predstojnika oziroma pooblaščene uradne osebe mora biti zagotovljena v vsakem primeru. Med drugim je temu namenjen institut izločitve uradne osebe iz razlogov, predvidenih v 35. členu ZUP. Tožnik pa niti ne trdi, da bi bil podan kakšen razlog za izločitev (niti tega ni videti iz podatkov zadeve) oziroma da bi izločitev uveljavljal v upravnem postopku.

18. Navedbe tožnika o napakah v izpodbijani odločbi, ki so bile kasneje popravljene s sklepom o popravi pomote, so glede na odločitev sodišča v tem upravnem sporu irelevantne, saj je izpodbijana odločba odpravljena že iz zgoraj navedenih razlogov, zato se sodišče do njih ne opredeljuje.

19. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu druge stopnje v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je organ v ponovnem postopku vezan na v tej sodbi izražena stališča sodišča, ki se tičejo postopka. To med drugim pomeni, da mora organ ustrezno upoštevati že izdano odločbo o odmeri komunalnega prispevka z dne 5. 10. 2010 oziroma konkretno in dovolj jasno razložiti (upoštevaje prvi odstavek 214. člena ZUP), na kakšni podlagi je tožnikova vlaganja po Pogodbi o sofinanciranju upošteval pri izračunu komunalnega prispevka po izpodbijani odločbi in zakaj je takšna odločitev za tožnika ugodnejša. Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče odloči v zadevi, vendar za to niso izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1.