Jedro

ZPKZ Dob, kjer obtoženi B. B. prestaja zaporno kazen, je z dopisom z dne 31. 3. 2025 pritožbeno sodišče obvestil, da spremstva obtoženca na pritožbeno sejo zaradi kadrovskih težav ne bodo mogli izvršiti. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 31. 3. 2025 odločilo, da se obtoženemu B. B. udeležba na pritožbeni seji omogoči preko videokonferenčne povezave, saj je ocenilo, da so splošno znane kadrovske težave zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, še zlasti pa v ZPKZ Dob, ki močno otežujejo oziroma onemogočajo privedbe obtožencev na sodišča, upravičen razlog za neizvršitev spremstva obtoženega B. B. in predstavljajo okoliščine, ki objektivno onemogočajo uspešno izvedbo pritožbene seje (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ter posledično obtožencu prisotnosti na pritožbeni seji ni mogoče zagotoviti drugače kot z videokonferenco. Nadalje je upoštevalo, da je v predmetni kazenski zadevi zoper soobtoženega A. A. odrejen pripor in je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP).

Po oceni pritožbenega sodišča obtoženemu B. B. z izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave nista bili kršeni ustavni pravici iz 29. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj mu je bilo z videokonferenco omogočeno nemoteno spremljanje poteka pritožbene seje, na kateri se ne izvajajo dokazi, temveč sodnik poročevalec poda poročilo o stanju stvari, na seji navzoče stranke, zagovornik in oškodovanec pa predstavijo bistvene poudarke vložene pritožbe (tretji odstavek 378. člena ZKP). Obtoženi B. B. je med podajanjem poročila o stanju stvari sejo na lastno željo zapustil, kar pa ni bila ovira za nadaljevanje seje, saj niti obtoženec niti navzoča zagovornica nista zahtevala njene preložitve.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 54. členom KZ-1.

Obtoženemu A. A. je za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen deset mesecev zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje kot določeni: kazen zapora po izpodbijani sodbi in enotno kazen deset mesecev zapora, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 86315/2023 z dne 24. 4. 2024, pravnomočno 29. 6. 2024, izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od 21. 2. 2024 od 12.50 ure dalje.

Obtoženemu B. B. je izreklo kazen osem mesecev zapora ter mu po drugem in četrtem odstavku 59. člena KZ-1 ni preklicalo pogojne obsodbe, ki je bila obtožencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 79945/2022 z dne 3. 1. 2023, pravnomočno 21. 1. 2023, zaradi kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1. Odločilo je, da se po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 obtožencu čas prestajanja kazni zapora po izpodbijani sodbi ne všteje v preizkusno dobo, določeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 79945/2022.

Nadalje je po drugem odstavku 75. člena v zvezi s 74. členom KZ-1 vsakemu obtožencu naložilo v plačilo polovico zneska 60,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem na škodo družbe C. d.o.o. pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika obtoženega A. A., postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračuna.

2.Zoper sodbo sta vložila pritožbi:

-zagovornik obtoženega A. A. zaradi "višine izrečene kazni zapora", ker je bila obtožencu izrečena previsoka zaporna kazen in sicer bi bilo primerno za dejanji v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja obtožencu "izreči" kazen šest mesecev zapora, nato pa upoštevaje kazen deset mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in zniža prisojeno zaporno kazen za očitani kaznivi dejanji po obtožbi oziroma ustrezno zniža izrečeno enotno kazen;

-zagovornik obtoženega B. B., primarno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z dejanjem pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe in posledično zaradi kršitev materialnega prava ter zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter da naj ju z obtožencem obvesti o seji pritožbenega senata.

3.Sodišče druge stopnje je o seji in sestavi senata pravilno obvestilo oba obtoženca, njuna zagovornika in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, zato so bili kljub nenavzočnosti obtoženega A. A. in njegovega zagovornika (ki sta pritožbeno sodišče obvestila, da se seje ne bosta udeležila; list. št. 484 in 488) ter pristojnega državnega tožilca pogoji, da se seja opravi, izpolnjeni (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4.Obtoženi B. B. je pred začetkom pritožbene seje izjavil, da se ne strinja z izvedbo seje preko videokonference "ker je čisto drugače, ko je na sodišču".

5.Skladno s prvim odstavkom 84.a člena ZKP in pod pogoji iz 304.a člena ZKP se lahko seja opravi tudi z uporabo tehničnih sredstev za prenos slike in zvoka (videokonferenca). Videokonferenca se lahko opravi, če se s tem strinjata stranki postopka (1. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ali je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP).

6.Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju: ZPKZ Dob), kjer obtoženi B. B. prestaja zaporno kazen, je z dopisom z dne 31. 3. 2025 pritožbeno sodišče obvestil, da spremstva obtoženca na pritožbeno sejo zaradi kadrovskih težav ne bodo mogli izvršiti. Sodišče druge stopnje je s sklepom III Kp 13436/2024-217 z dne 31. 3. 2025 odločilo, da se obtoženemu B. B. udeležba na pritožbeni seji omogoči preko videokonferenčne povezave, saj je ocenilo, da so splošno znane kadrovske težave zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, še zlasti pa v ZPKZ Dob, ki močno otežujejo oz. onemogočajo privedbe obtožencev na sodišča, upravičen razlog za neizvršitev spremstva obtoženega B. B. in predstavljajo okoliščine, ki objektivno onemogočajo uspešno izvedbo pritožbene seje (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ter posledično obtožencu prisotnosti na pritožbeni seji ni mogoče zagotoviti drugače kot z videokonferenco. Nadalje je upoštevalo, da je v predmetni kazenski zadevi zoper soobtoženega A. A. odrejen pripor in je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP).

7.Po oceni pritožbenega sodišča obtoženemu B. B. z izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave nista bili kršeni ustavni pravici iz 29. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj mu je bilo z videokonferenco omogočeno nemoteno spremljanje poteka pritožbene seje, na kateri se ne izvajajo dokazi, temveč sodnik poročevalec poda poročilo o stanju stvari, na seji navzoče stranke, zagovornik in oškodovanec pa predstavijo bistvene poudarke vložene pritožbe (tretji odstavek 378. člena ZKP). Obtoženi B. B. je med podajanjem poročila o stanju stvari sejo na lastno željo zapustil, kar pa ni bila ovira za nadaljevanje seje, saj niti obtoženec niti navzoča zagovornica nista zahtevala njene preložitve.

8.Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da sta obtoženca storila v izreku sodbe opisano nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1 ter jima ob pravilnem upoštevanju in ustreznem ovrednotenju obteževalnih in olajševalnih okoliščin izreklo primerni in pravični kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je svojo presojo objektivnih in subjektivnih okoliščin kaznivega dejanja utemeljilo z izčrpnimi, jasnimi in prepričljivo argumentiranimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se jim pridružuje.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.:

9.Pritožnik se neutemeljeno zavzema za znižanje za obravnavano kaznivo dejanje določene kazni in obtožencu izrečene enotne kazni zapora.

10.Sodišče prve stopnje je pri odmeri določene zaporne kazni deset mesecev zapora pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja glede na okoliščine izvršitve, nastalo materialno škodo, višino z dejanjem opisanim pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe pridobljene premoženjske koristi ter stopnjo ogrožanja in kršitve zavarovane vrednote - tujega premoženja (točka 38 sodbe). Nadalje je kot obteževalno okoliščino upravičeno izpostavilo obtoženčevo obširno predkaznovanost v Republiki Sloveniji in tujini, pretežno zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, ki potrjuje, da je obtoženec specialni povratnik, ki ga številne izrečene pogojne obsodbe in prestane zaporne kazni od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj niso odvrnile, med olajševalnimi okoliščinami pa je navedlo nizko stopnjo ogrožanja in kršitve tujega premoženja ter dejstvo, da je obtoženec izoblikoval kritičen odnos do svojih preteklih ravnanj, da se zaveda težav z zasvojenostjo od prepovedanih drog ter da jih brez resnega pristopa k reševanju odvisnosti ne bo mogel odpraviti, zato je motiviran za nadaljnjo abstinenco in zmanjševanju nadomestne terapije (točka 41 sodbe). Pri odmeri enotne kazni zapora enega leta in šestih mesecev zapora, izrečene na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje poleg že navedenih olajševalnih okoliščin upoštevalo tudi olajševalne okoliščine ugotovljene v sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 86315/2023 z dne 24. 4. 2024, pravnomočno 29. 6. 2024, s katero je bila obtožencu izrečena kazen deset mesecev zapora (točke 42 do 44 sodbe).

11.Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje naj ne bi v zadostni meri upoštevalo nizke stopnje ogrožanja in kršitve zavarovane vrednote (tujega premoženja), saj ji je dalo primerno težo, pritožbene navedbe, da je obtoženec nastalo škodo pripravljen povrniti, pa so glede na njegove premoženjske razmere neprepričljive.

12.Nadalje ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da naj bi bil obtoženec v preteklosti pravnomočno obsojen le za lažja kazniva dejanja zoper premoženje. V obširni kazenski evidenci namreč prevladujejo kazniva dejanja velike tatvine, obtoženec pa je bil tudi obsojen za kaznivo dejanje roparske tatvine ter v Republiki Italiji za kaznivo dejanje tatvine z uporabo nasilja ali orožja ali uporabo groženj z nasiljem ali orožjem nad osebo, kar ustreza kaznivemu dejanju ropa. Obtožencu so bile izrečene kazni od štirih mesecev do enega leta in enajst mesecev zapora, torej ne držijo niti pritožbene trditve, da naj bi mu bile izrečene le krajše zaporne kazni.

13.Pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje pri odmeri določene kazni kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevalo vse pretekle obsodbe obtoženca, ker naj bi s potekom časa prišlo do izbrisa starejših obsodb, niso utemeljeni. Zagovornik morebitne izpolnjenosti pogojev za zakonsko rehabilitacijo in izbris preteklih obsodb iz tretjega in četrtega odstavka 82. člena KZ-1 konkretno ni pojasnil, po preučitvi podatkov v kazenski evidenci obtoženca pa je ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče.

14.Sodišče prve stopnje je med olajševalnimi okoliščinami izrecno izpostavilo, da obtoženec kazniva dejanja izvršuje zaradi odvisnosti in da se trudi v smeri prenehanja uživanja prepovedanih drog. Pritožnik sicer dodatno pojasnjuje, da je ozadje obtoženčevega ravnanja veliko širše in bolj zapleteno, saj gre za preplet različnih neugodnih okoliščin iz njegovega življenja in za njegovo psihosocialno opremljenost, vendar pa tako posplošene pritožbene navedbe ne omogočajo pritožbenega preizkusa in se sodišče druge stopnje do njih ne more opredeliti.

15.Iz pisnega mnenja izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. D. D. (v nadaljevanju: izvedenka) resda izhaja, da je bila ob storitvi kaznivega dejanja zmožnost obtožencev imeti v oblasti svoje ravnanje nekoliko zmanjšana. Vendar pa ob hkratni ugotovitvi izvedenke, da sta obtoženca ravnala načrtovano in premišljeno, kar potrjujejo tudi posnetki nadzornih kamer, katerih vsebino je sodišče prve stopnje natančno predstavilo v točkah 30 in 31 obrazložitve sodbe, zgolj minimalno zmanjšana prištevnost obtoženca nima takšne teže, da bi lahko vplivala na odmero kazni, kar neuspešno zatrjuje pritožnik.

16.Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje stanje obtoženca pred izvršitvijo kaznivega dejanja dodatno ugotavljati z zaslišanjem prič, s čimer bi se po oceni pritožnika izkazalo, da se njegovo stanje v tako kratkem časovnem obdobju ni moglo zadovoljivo normalizirati, vendar je ta dokazni predlog zavrnilo.

17.Sodišče prve stopnje je psihofizično stanje obtožencev v času izvršitve kaznivega dejanja in s tem povezano vprašanje njune prištevnosti ugotavljalo in popolnoma razjasnilo z angažiranjem izvedenke psihiatrične stroke, v strokovnost in pravilnost njenega mnenja pa se je prepričalo tudi z lastno oceno ravnanja obtožencev, kot je razvidno iz posnetkov video nadzornih kamer (točki 30 in 31 sodbe) ter je posledično dokazne predloge za zaslišanje prič E. E., F. F. in G. F. utemeljeno zavrnilo (točka 11 sodbe).

K pritožbi zagovornika obtoženega B. B.:

18.V zvezi s kaznivim dejanjem opisanim pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe (vlom v lokal I.; v nadaljevanju: lokal) se pritožbeno sodišče po vpogledu in seznanitvi z vsebino posnetka št. RPReplay_Final080 strinja z ugotovitvami v izpodbijani sodbi (točki 16 in 18 sodbe), da je obtoženi B. B. pristopil do zaprtega okna lokala in opazoval okolico, nato pa se je z obema rokama na hrbtu naslonil na okenska krila, ju prijel s spodnje strani in ju z uporabo telesne sile odprl. Kot je pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče, uporabo telesne (fizične) sile potrjuje dejstvo, da je telo obtoženega B. B. v trenutku, ko je popustila zapora na okenskih krilih in so se le-ta razprla, sunkovito pospešilo oziroma se je prestavilo naprej, torej v smeri sile, s katero je proti sebi vlekel in s tem razpiral okenska krila.

19.Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da sta obtoženca v sostorilstvu skozi okno vlomila v lokal, oprlo tudi na izpovedbo lastnika lokala H. H., vsebino zapisnika o ogledu in fotografije. H. H. je na glavni obravnavi izpovedal, da so bila vrata (lokala) zaklenjena in okna zapahnjena, tako kot se zapirajo klasična okna in da so bili po obravnavanem dogodku na oknu montirani dodatni varnostni zatiči, pred tem pa se je okno zapiralo na klasični način1 v preiskavi pa, da je bilo okno malenkostno poškodovano, da ni nastala ne vem kakšna škoda, nekaj ur dela vzdrževalca.2 Sodišče prve stopnje je izpovedbi H. H. utemeljeno verjelo, kakršnihkoli pomislekov v njeno verodostojnost pa v pritožbi ne izraža niti zagovornik.

20.Po pojasnjenem sodišče druge stopnje, enako kot sodišče prve stopnje (točka 18 sodbe), zavrača pritožnikove trditve, da z izvedenimi dokazi naj ne bi bilo potrjeno oziroma da iz videoposnetka naj ne bi bilo razvidno, da je obtoženi B. B. v lokal skozi okno vlomil s silo telesa, temveč naj bi v lokal vstopil skozi odprto okno oziroma je le razprl okenski krili, ki nista bili zaprti.

21.Pritožnik pravilno povzema izpovedbo priče H. H., da je bilo v lokal večkrat vlomljeno, dvakrat celo skozi isto okno, vendar pa so dokazno nepodprte ter tudi nelogične in neživljenjske nadaljnje pritožbene trditve, da od predhodnega vloma 25. 8. 2021, ki se v pravnomočni3 obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt 9946/2021 z dne 19. 5. 2023 pod točko IV izreka na ravni utemeljenega suma prav tako očita obtoženemu B. B., do obravnavanega vloma 21. 2. 2024, torej dve leti in pol, ni bilo popravljeno. Priča H. H. je izrecno potrdila, da je bilo okno po predhodnem vlomu sanirano, ni se sicer spomnila na kakšen način, najverjetneje pa ga je popravil uslužbenec J. J. Pritožbene navedbe, da naj bi priča s tem, ko se ni spomnila natančnih podatkov, vzbudila dvom, ali je bilo okno sanirano pred obravnavanim vlomom ali šele po njem, niso utemeljene, posledično pa so irelevantni pritožbeni pomisleki, da J. J. v lokalu opravlja delo natakarja, zaradi česar za popravilo okna naj ne bi bil ustrezno kvalificiran. Glede na izpovedbo H. H., da so bili zatiči na okno nameščeni šele po zadnjem (obravnavanem) vlomu, kar navsezadnje v nadaljevanju pritožbe ugotavlja tudi zagovornik, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da državno tožilstvo ni predlagalo dokazov, s katerimi bi dokazalo, da je bilo okno z zatiči sanirano od predhodnih vlomov do obravnavanega vloma.

22.Kot že navedeno, je imelo sodišče prve stopnje za presojo, da je bilo v lokal skozi okno vlomljeno, zanesljivo dokazno podlago v posnetku videonadzorne kamere, iz katerega je jasno razvidno, da je bilo okno lokala zaprto in da ga je obtoženi B. B. odprl z uporabo fizične sile, v povezavi z izpovedbo H. H., da je bilo okno po predhodnem vlomu popravljeno in je bilo pred storitvijo obravnavanega dejanja zaprto. Posledično pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje iz posnetka ni moglo ugotoviti, ali je bilo okno resnično predhodno sanirano, da hitri gib obtoženca kaže zgolj na njegovo hitenje ob odpiranju okna zaradi vstopa v prostor in ne na to, da okno ni bilo že predhodno poškodovano in s tem nezaklenjeno in priprto.

23.Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da iz albuma fotografij na oknu ni razvidna sveža poškodba vloma, saj je vidna na fotografiji 5/47, potrjena pa je tudi z vsebino zapisnika o ogledu in sicer, da je bila na robu desnega krila zunanjega okna na višini 64 cm do 68 cm opažena sveža poškodba, ki je bila fotografirana. Glede na dejstvo, da morebitne sveže poškodbe na notranjem oknu niti v zapisniku o ogledu niti s fotografijami niso zabeležene, so pritožbene navedbe, da notranje okensko krilo (fotografija 15/47) ni izpostavljeno vremenskim dejavnikom, zaradi česar ni mogoče oceniti, koliko je stara poškodba na notranjem krilu okenskih vrat, brezpredmetne.

24.Pritožbene trditve, da naj bi bilo zunanje krilo okna evidentno nezaklenjeno in prosto dostopno odpiranju oziroma, da naj bi obtoženec v lokal vstopil skozi predhodno odprto/priprto okno, so torej povsem neprepričljive ter v pritožbi zatrjevani dvom v dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča ni izkazan.

25.Sodišče prve stopnje je pri odmeri obtoženemu B. B. izrečene zaporne kazni pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja, ki jo je presojalo na podlagi okoliščin izvršitve, nastale materialne škode, višine z dejanjem opisanim pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe pridobljene premoženjske koristi ter stopnje ogrožanja in kršitve zavarovane vrednote (točka 38 sodbe). Nadalje je kot obteževalno okoliščino utemeljeno izpostavilo predkaznovanost obtoženca ter da je obravnavano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi (točka 46 sodbe), kot olajševalne okoliščine pa je poleg nizke stopnje ogrožanja in kršitve zavarovane vrednote upoštevalo njegovo mladost, dejstvo, da je bil deležen precejšnjega prikrajšanja v družinskih razmerah in vzgoji, kar ga je že v najstniških letih vodilo v odvisnost od prepovedanih drog, da sta vzgojna prikrajšanost in dolgotrajno uživanje prepovedanih drog pri obtožencu izraženi tudi v slabši intelektualni opremljenosti ter osebnostni spremenjenosti, da je hiperaktiven ter da trenutno prepovedanih drog ne uživa (točka 47 sodbe). Po oceni pritožbenega sodišča je vse navedene okoliščine tudi ustrezno ovrednotilo in obtožencu izreklo primerno in pravično kazen osem mesecev zapora.

26.Pritožnik, ki se glede na težo dejanja in olajševalne okoliščine zavzema za znižanje kazni na šest mesecev zapora, neuspešno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje izraziteje upoštevati, da je obtoženec oče mladoletnega otroka, saj s podatki spisa ni izkazano, da bi v preteklosti z otrokom živel ali vsaj kakorkoli prispeval k njegovemu preživljanju in vzgoji, temveč naj bi stik s partnerico in otrokom šele vzpostavil, zato očetovstvo ne more predstavljati olajševalne okoliščine, ki bi lahko vplivala na odmero kazni.

27.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da obtoženec zaradi zaužitja alkohola v kombinaciji s prepovedanimi drogami nima povsem v oblasti svojega ravnanja, kar je potrdila tudi izvedenka, sodišče druge stopnje, enako kot pri soobtoženemu A. A., ocenjuje, da ob hkratni ugotovitvi izvedenke, da sta obtoženca ravnala načrtovano in premišljeno, kar je razvidno tudi iz posnetkov nadzornih kamer, katerih vsebina je natančno povzeta v točkah 30 in 31 obrazložitve izpodbijane sodbe, zgolj minimalno zmanjšana prištevnost obtoženca ni tako tehtna okoliščina, da bi narekovala izrek nižje zaporne kazni.

28.Preostale v pritožbi izpostavljene okoliščine (obtoženčeva mladost, neurejene družinske razmere, dolgoletna odvisnost od prepovedanih drog, slabša intelektualna opremljenost, osebnostna spremenjenost, hiperaktivnost) je sodišče prve stopnje upoštevalo v zadostni meri in jim je dalo primerno težo ter pri tem ni prezrlo, da odvisnost od prepovedanih drog predstavlja poglavitni vir obtoženčevih težav, ki jih lahko reši le z vztrajanjem v abstinenci in ustreznim (zavodskim) zdravljenjem, kar pa je odvisno izključno od njegove lastne motivacije.

29.Pritožnik odločbe o odvzemu premoženjske koristi izrecno ne izpodbija, zato jo je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi določbe 386. člen ZKP, ter ugotovilo, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita (točka 50 sodbe).

30.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in ker tudi ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

31.Sodišče druge stopnje je oba obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da bi bilo glede na njuno premoženjsko stanje (obtoženca sta brez zaposlitve in brez premoženja, A. A. prejema socialno pomoč, B. B. pa preživlja mama) s plačilom sodne takse ogroženo njuno vzdrževanje (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------

1Zapisnik o glavni obravnavi z dne 27. 9. 2024, str. 4.

2Zapisnik o zaslišanju priče - oškodovanca z dne 9. 4. 2024, str. 3.

3Sodišče druge stopnje je na podlagi elektronskega vpisnika ugotovilo, da je bil s sklepom izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 59168/2021 z dne 28. 6. 2023 ugovor zagovornika obtoženega B. B. zoper obtožnico zavrnjen.

4Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi (374. člen ZKP).

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 29

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 53, 53/2, 53/2-3, 54, 55, 55/1, 56, 56/1, 59, 59/2, 59/4, 75, 75/2, 82, 82/3, 82/4, 205, 205/1, 205/1-1

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 84a, 84a/1, 200, 200/2, 304a, 304a/1, 304a/1-2, 378, 378/3, 378/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.