Jedro

V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016 je toženka tožnici očitala kršitev obveznosti na delovnem mestu referent za javna naročila, ki ima vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu KZ, in sicer ji je očitala, da je v aprilu 2011 in maju 2011 sprejela darilo v zameno, da je ponudniku za oddajo javnega naročila dajala navodila za nezakonito spremembo ponudbe, ki jo je nato vložila med dokumentacijo ponudnikov, s tem pa zanemarila interese svojega delodajalca, da na zakonit in gospodaren način odda javno naročilo najugodnejšemu in ustrezno usposobljenemu ponudniku za najnižjo ceno. S pravnomočno sodbo kazenskega sodišča je bila tožnica spoznana za krivo navedenega kaznivega dejanja, pri čemer gre za isti historični dogodek, na katerem temeljita obsodilna sodba in odpoved, kot je pravilno uporabo določbe 14. člena ZPP utemeljilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za: - ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 6. 2016, ki jo je toženka podala tožnici; - ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja; - poziv na delo, razporeditev na primerljivo delovno mesto, kot je bilo delovno mesto samostojni referent za marketing, prijavo v socialna zavarovanja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja razen od 5. 5. 2016 do 4. 6. 2016, od 8. 12. 2017 do 15. 4. 2018, od 16. 4. 2018 do 23. 7. 2018 in od 20. 4. 2020 do 15. 2. 2021, za navedeni čas obračun razlike v plači, sicer pa plače v višini 1.769,48 EUR in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno z regresom za letni dopust, kot če bi opravljala delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 5. dne v mesecu za pretekli mesec; - plačilo pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, podredno pa še zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS. S sprejeto odločitvijo je de facto negiralo zahteve ZDR-1 po pravočasni podaji odpovedi. Pomena določitve subjektivnega roka za podajo odpovedi ni. Vsak delodajalec lahko prikaže, da je poslovodna oseba razlog za podajo odpovedi ugotovila kasneje. Tek subjektivnega roka lahko zamakne za več let, pri čemer delavca v vmesnem času pušča v negotovosti. Sprejeta sodna praksa ni v korist delavca, ki je šibkejša stranka delovnega razmerja. Pravice delavca so zaščitene z Ustavo RS in konvencijami MOD. Vsaka pogodbena stranka ima sicer možnost, da doseže prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar je njena avtonomija omejena, kar še posebej velja za delodajalca. Varstvo delavca temelji na 66. členu Ustave RS. Prenehanje delovnega razmerja proti volji delavca je lahko le ultima ratio. V ta namen je v ZDR-1 določen subjektivni rok za podajo odpovedi. Ta rok ne more teči od trenutka, ki ga določi delodajalec, ampak bi bilo treba upoštevati, ali in kako bi moral ravnati delodajalec, da bi raziskal sum kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi če bi delodajalec za ugotavljanje razloga za odpoved pooblastil drugo osebo, bi bilo treba presojati, ali je to osebo nato nadziral in ali je ta oseba izvajala raziskovanje. V določenih primerih ni mogoče takoj ugotoviti kršitve, ni pa pravilno, da ugotavljanje kršitve traja nesorazmerno dolgo. Z drugačnim stališčem so v slabši položaj postavljeni tudi delodajalci, ki skrbno raziščejo sum kršitve. Če se postopek ugotavljanja kršitve vleče več mesecev ali celo let, kot je bilo pri tožnici, je jasno, da izredna odpoved ne more biti utemeljena. Tožnica je pri toženki opravljala še pet let po opravljenih hišnih preiskavah, zaupanja toženke ni izgubila. Toženka ni naredila ničesar, da bi v tem času ugotovila razlog za odpoved. Za to ni bilo interesa. Delo bi brez težav opravljala še naprej. Ne le, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno je ugotovilo za odločitev bistvena dejstva. Zakoniti zastopnik toženke A.A. je, ko je bil zaslišan, potrdil, da je bil z dejstvom, da so bile opravljene hišne preiskave, seznanjen ob primopredaji. Že takrat bi toženka lahko začela zbirati informacije in ugotavljati razlog za odpoved. To bi nadalje lahko oziroma morala storiti po zaslišanju A.A. in B.B. v preiskavi. Sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti izpovedi A.A. in priče B.B., da sta bila zaslišana le glede postopka javnega naročanja pri toženki. Jasno je bilo, da je osumljenka tudi tožnica. Takrat najkasneje bi toženka morala začeti ugotavljati razlog. Imela je vse možnosti za to. Lahko bi vpogledala v sodni spis, dejstva bi ugotavljala preko pravne službe ali zunanje odvetniške družbe. Imela je finančna sredstva. Tri leta ni storila ničesar, kar vodi do zaključka, da v tožnico, ki je vestno opravljala delo, ni izgubila zaupanja. Toženka bi morala dokazovati, zakaj takrat ni mogla ugotoviti razloga za odpoved. Odvetnica toženke je bila dne 15. 3. 2016 na naroku za glavno obravnavo, na katerem je nekdanji delavec toženke C.C. priznal krivdo. Dne 18. 3. 2016 je odvetnica vpogledala v kazenski spis in se seznanila z obtožnico. Vsebina obtožnice je enaka oziroma še bolj obsežna od vsebine obsodilne sodbe. Niti obtožnica niti obsodilna sodba na podlagi neresničnih priznanj krivde ne dokazujeta, da je tožnica storila očitano ravnanje. Dokazovanja očitanega ravnanja oziroma kršitve ne gre enačiti z ugotavljanjem razlogov za podajo odpovedi. Obtožnica je imela 107 strani, kar pa ne pomeni, da toženka iz njene vsebine ne bi mogla ugotoviti razloga za odpoved. Od delodajalca se ne zahteva, da čaka obsodilno sodbo v kazenskem postopku. Ne drži, da bi tožnica vztrajno zanikala očitke, saj ji s strani toženke v vsem vmesnem času niso bili predočeni. Iz sodbe na podlagi priznanj toženka ni ugotovila nič novega. Če je njena odvetnica ocenila, da vsebina obtožnice ne zadošča, bi morala za takšno zmotno oceno odgovarjati toženka. Sodba na podlagi priznanj nima dokazne vrednosti. Glede tožnici očitanega ravnanja ne dokazuje ničesar. Zoper tožnico je še naprej tekel kazenski postopek. Sodišče v individualnem delovnem sporu ni vezano na kazensko obsodilno sodbo, saj zahtevek ne temelji na istem dejanskem stanju kot je bilo predmet kazenskega postopka. Kvečjemu odpoved temelji na istem dejanskem stanju. Sodbi sodišča prve in druge stopnje, izdani v kazenskem postopku, sta nezakoniti, obremenjeni sta s kršitvami postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo resničnost očitkov v odpovedi preverjati samo. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa drugi odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved. Že iz navedene zakonske določbe je jasno razvidno, da za presojo, kdaj začne subjektivni rok teči, ni bistveno, kdaj bi lahko delodajalec (za podajo odpovedi pristojna oseba) ugotovil razlog (če bi bil skrben), ampak je bistveno le, kdaj ga je ugotovil. Obsežne pritožbene navedbe, s katerimi tožnica prikazuje, kdaj bi toženka lahko ugotovila razlog za odpoved (pa ga ni), tako za odločitev niso bistvene.

7. Sodišče prve stopnje je, kdaj je toženka ugotovila razlog za odpoved, ugotavljalo predvsem na podlagi izpovedi in pisnih izjav zakonitega zastopnika toženke A.A. ter prič B.B., vodje pravnega področja pri toženki v letih od 2011 do 2016, D.D., odvetnice pooblaščene odvetniške družbe toženke, E.E., začasnega predsednika uprave toženke, in F.F., predsednika nadzornega sveta toženke v letih od 2011 do 2013, potrjenih z vsebino listin v spisu. Pravilno je ugotovilo, da je toženka razlog za odpoved ugotovila, ko je prejela obsodilno sodbo, izrečeno zoper G.G. in H.H. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo prepričljive razloge, zakaj toženka razloga za odpoved ni ugotovila že prej, npr. ko so bile opravljene hišne preiskave oziroma ob primopredaji ob nastopu funkcije A.A. kot predsednika uprave (točke 16 do 18 obrazložitve; toženka je bila omejena pri pridobivanju informacij zaradi interesa preiskave). Pritožbeno sodišče jim v celoti pritrjuje kot tudi pritrjuje presoji, da toženka razloga za odpoved ni ugotovila dne 22. 2. 2013, ko sta bila v preiskavi zaslišana A.A. in B.B. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Četudi bi šteli, da sta A.A. in B.B. morala vedeti, da preiskava teče med drugim tudi zoper tožnico, to še ne pomeni, da sta ali A.A. kot zakoniti zastopnik toženke ali B.B. kot oseba, pooblaščena za podajo odpovedi, ugotovila razlog za odpoved, torej kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki se očita tožnici. Tega tudi nista ugotovila dne 15. 3. 2020, ko se je odvetnica toženke udeležila naroka v kazenskem postopku, na katerem je C.C., nekdanji delavec toženke, priznal krivdo, niti 18. 3. 2013 oziroma 20. 3. 2013, ko je bil opravljen vpogled v kazenski spis. Tožnica v pritožbi sicer utemeljeno navaja, da je vsebina obtožnice še bolj obsežna od vsebine obsodilne sodbe na podlagi priznanj krivde, vendar v konkretnem primeru, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, upoštevaje kompleksnost očitane kršitve, toženka razloga za odpoved iz obtožnice (še) ni ugotovila. Ugotovila ga je dne 14. 4. 2016, ko je prejela obsodilno sodbo zoper G.G. in H.H., pri čemer je krivdo v aprilu 2016 priznal še I.I.; priznal je, da je tožnici dal podkupnino. Po ugotovitvi tega dejstva kot dejstva, da so soobtoženci tožnice priznali krivdo, je toženka ugotovila razlog za podajo odpovedi tožnici, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in svojo presojo izčrpno utemeljilo (točke 24 do 26 obrazložitve).

8. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2016 je toženka tožnici očitala kršitev obveznosti na delovnem mestu referent za javna naročila, ki ima vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu Kazenskega zakonika (KZ; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), in sicer ji je očitala, da je v aprilu 2011 in maju 2011 sprejela darilo v zameno, da je ponudniku za oddajo javnega naročila dajala navodila za nezakonito spremembo ponudbe, ki jo je nato vložila med dokumentacijo ponudnikov, s tem pa zanemarila interese svojega delodajalca, da na zakonit in gospodaren način odda javno naročilo najugodnejšemu in ustrezno usposobljenemu ponudniku za najnižjo ceno. S pravnomočno sodbo kazenskega sodišča je bila tožnica spoznana za krivo navedenega kaznivega dejanja, pri čemer gre za isti historični dogodek, na katerem temeljita obsodilna sodba in odpoved, kot je pravilno uporabo določbe 14. člena ZPP utemeljilo sodišče prve stopnje. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene kot so neupoštevne pritožbene navedbe o domnevnih kršitvah kazenskega postopka.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank pogodbe o zaposlitvi ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja (niti) do izreka odpovednega roka. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na delo tožnice v času, ko toženka razloga za odpoved še ni ugotovila, na takšno presojo ne morejo vplivati.

10. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku). Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške.