Jedro

Čeprav je bilo mogoče najti tudi drugačna stališča, je v naši sodni praksi prevladalo stališče, da morebiti prej pridobljena lastninska pravica tretjega na nepremičnini z denacionalizacijsko odločbo (pogojno) preneha; poseg v z denacionalizacijsko odločbo pridobljeno lastninsko pravico brez predhodne odprave, razveljavitve oziroma spremembe take odločbe pa ni dopusten.

Zodločitvijo o tem, da premoženje ne spada v zapuščino, ker ga je zapustnik izročil prevzemniku pred nacionalizacijo, prihaja do “popravljanja oz. spreminjanja denacionalizacijske odločbe“, izdane v upravnem postopku. O lastninski pravici se sicer res praviloma odloča v pravdnem postopku, a zakonodajalec je neko zgodovinsko pogojeno, časovno omejeno in izrazito specifično situacijo popravljanja lastninskih krivic postavil v upravno pristojnost. Ker je tako, je treba zaradi načela delitve oblasti to pristojnost spoštovati.

Vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami je namenjena zemljiška knjiga. Zapuščinsko sodišče ne more ob izdaji sklepa o dedovanju ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino oziroma lahko v sklepu o dedovanju zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika. Lastninska pravica na podlagi pravnega posla se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo; lastninska pravica v pričakovanju (če bi držalo, da je izročilna pogodba takšna, da bi omogočala vpis v zemljiško knjigo) pa je lahko kvečjemu razlog za to, da zapuščinsko sodišče z izdajo sklepa o dedovanju počaka (če je predlog za vpis v zemljiško knjigo že vložen), ne more pa ob izdaji sklepa o dedovanju nadomestiti pridobitnega načina.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi prve toženke in drugega toženca se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek še v tem delu zavrne, v IV. točki izreka pa razveljavi in se odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pred Okrajnim sodiščem X teče zapuščinski postopek po A. A. st., ki je umrl ... 1965. Tedaj je sodišče sklenilo, da se zapuščinska obravnava ne opravi, ker je umrl brez premoženja. Kasneje pa mu je bilo v postopkih denacionalizacije vrnjeno premoženje, zato ga je zapuščinsko sodišče uvedlo. Ker je med dediči sporno, kaj spada v zapuščino oziroma kaj ne spada vanjo, je zapuščinsko sodišče prekinilo zapuščinski postopek in jih napotilo na pravdo.

2. Zapustnik je namreč svoje premoženje izročil sinu A. A. ml. z dvema pogodbama v zameno za (predvsem) dosmrtno preživljanje, oskrbo in izplačevanje priboljška. Prva je bila sklenjena 6. 6. 1963, druga pa 12. 10. 1965. V obeh pogodbah sta vrednost prevzetih obveznosti in izročenega premoženja denarno ocenjeni, ker je slednja vrednost ocenjena višje, pa presežek v prvi pogodbi „izročevalec prevzemniku odpušča iz naslova dedne odpravščine po sebi“, v drugi pa ga „odpušča iz naslova daritve“. Obe pogodbi je sodišče prve stopnje zato opredelilo kot mešani – delno preužitkarski, delno darilni. Med sklenitvijo prve pogodbe, ki je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje v vsem sposobna za vpis v zemljiško knjigo, in vpisom prevzemnika v zemljiško knjigo (3. 1. 1964) je prišlo do podržavljenja - parcele so bile odvzete izročitelju. Druga pogodba pa je bila sklenjena po podržavljenju.

3. V tem postopku tožnik zahteva ugotovitev, da v zapuščino ne spadajo (oz. da se izločijo iz zapuščine) v I. in 3./II. točki izreka izpodbijane sodbe navedene nepremičnine, ker so last zapustnikovega sina A. A. ml., da se dedičem slednjega izročnina 2.450.000 din ne všteje v dedni delež, podredno pa zahteva ugotovitev, da pogodbi predstavljata veljavni oporoki.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo glede nepremičnin v k. o. Y (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da se dedičem A. A. ml. izročnina 2.450.000 din ne všteje v dedni delež in zahtevek glede nepremičnin v k. o. Z (II. točka izreka) ter podredni zahtevek, da izročilna pogodba z 12. 10. 1965 v delu, ki se nanaša na zapustniku odvzeto premoženje, predstavlja veljavno oporoko A. A. st. (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da prvi toženki in drugemu tožencu v 15 dneh plača 1.306,62 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

5. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta tožnik ter prva toženka in drugi toženec. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v II. in IV. točki izreka; prva toženka in drugi toženec pa zoper odločitev v I. in IV. točki izreka. V obeh pritožbah je predlagana sprememba ali vsaj razveljavitev sodbe.

6. Toženca očitata (predvsem) bistveno kršitev iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 13. členom ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava in menita, da je sodišče ugodilo nesklepčnemu zahtevku. Opozarjata na stališče VS RS v zadevi II Ips 260/2000, da je bil za prenos lastninske pravice s pravnim poslom pogoj vpis v javne knjige, do tega pa je prišlo po arondaciji. Menita, da je sodišče vezano na odločitev v denacionalizacijskem postopku. Opozarjata na odločbo US RS Up 457/09-21 z 28. 9. 2011 in stališče o posebno varovanem položaju denacionalizacijskih upravičencev. Izpostavljata tudi stališča ESČP o pomenu res iudicata in pravnomočnosti. Ugoditev tožbenemu zahtevku vidita kot odvzem učinka pravnomočnosti denacionalizacijski odločbi. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bilo premoženje veljavno preneseno na prevzemnika in da to ni bilo predmet denacionalizacijskega postopka, grajata kot protispisno. Iz odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) št. 464-132/01 z 21. 2. 2003 izhaja, da je svojo obrazložitev oprlo na trenutek pravnomočnosti arondacijskih odločb in trenutek pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Iz odločbe MKGP izhaja, da je prva toženka prav zato, ker je organ prve stopnje upošteval izročilno pogodbo in zaključil, da je prišlo do prenosa nepremičnin na A. A. ml., vložila pritožbo, ki ji je bilo ugodeno.

7. Tožnik pa predvsem pojasnjuje svoje razumevanje vsebine obeh pogodb in v zvezi s tem nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da nista zgolj odplačni. Izključni razlog za ovrednotenje medsebojnih nasprotnih dajatev so bili davčni predpisi in izročnina ni v ničemer povezana s pogodbeno voljo strank. Sklicuje se na določbo 3. odstavka 80. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

8. V odgovorih stranke predlagajo zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

9. Pritožba prve toženke in drugega toženca je utemeljena, tožnikova pritožba pa ni utemeljena.

10. Tožbeni zahtevek, da se „iz zapuščine izloči nepremičnine“ oziroma, da te nepremičnine ne spadajo v zapuščino, je utemeljen, če tožnik trdi in dokaže, da ima nekdo drug (ne zapustnik) lastninsko pravico na spornem nepremičnem premoženju. To pomeni, da je lastninsko pravico pridobil bodisi izvirno (pri tem vpis v zemljiško knjigo ni pravno pomemben) bodisi izvedeno (kjer je odločilen vpis v zemljiško knjigo). Tožnik trdi, da je njegov pravni prednik A. A. ml. pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnih poslov, torej izvedeno.

11. Sodna praksa je zavzela enotno stališče, da je pridobitev lastninske pravice z odločbo državnega organa izviren način pridobitve lastninske pravice. Upravičenec pridobi lastninsko pravico v trenutku, ko odločba državnega organa doseže tisto (tako) kvaliteto, kot jo za to določa zakon, vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo pa je v takem primeru deklaratornega značaja. Takšno stališče velja za vse v sodni praksi obravnavane primere odločb državnega organa - prodajo v stečaju (odločba VSRS II Ips 173/2012), prodajo v izvršbi (odločba VSRS II Ips 100/2012 ), razlastitev (odločba VSRS III Ips 112/2009) in tudi denacionalizacijo (odločba VSRS II Ips 101/2019).

12. Toženca torej v pritožbi utemeljeno opozarjata, da je zapustnik A. A. st. lastninsko pravico pridobil izvirno z odločbama o denacionalizaciji. Izvirna pridobitev je kasnejša od vknjižbe lastninske pravice A. A. ml. (pri nepremičninah v k. o. Y), do katere pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi prišlo po tistem, ko nepremičnine zaradi nacionalizacije niso bile več v pravnem prometu. Ta vknjižba iz obeh navedenih razlogov torej ne izkazuje lastninske pravice A. A. ml. 13. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da (kljub temu, da so bile nepremičnine v denacionalizacijskem postopku vrnjene izročitelju in kljub stališču, da je lastninska pravica v denacionalizacijskem postopku pridobljena izvirno) pravni nasledniki prevzemnika lahko dokazujejo, da je do prehoda lastninske pravice na prevzemnika prišlo že pred nacionalizacijo1, da torej določeno premoženje ne spada v zapuščino, ker je bilo veljavno preneseno na prevzemnika. Obrazloži, da ta presoja ni bila predmet denacionalizacijskega postopka.2

14. Čeprav je bilo mogoče najti tudi drugačna stališča, je v naši sodni praksi nazadnje prevladalo stališče, da morebiti prej pridobljena lastninska pravica tretjega na nepremičnini z denacionalizacijsko odločbo (pogojno) preneha; poseg v z denacionalizacijsko odločbo pridobljeno lastninsko pravico brez predhodne odprave, razveljavitve oziroma spremembe take odločbe pa ni dopusten.3,4

15. Situacija v obravnavani zadevi je sicer nekoliko drugačna od tistih, ki so jih sodišča obravnavala v odločbah, citiranih v 3. opombi. Ne gre namreč za konkurenco med lastninskima pravicama denacionalizacijskega upravičenca in tretje osebe5, ampak za dilemo, kdo je (pravi) denacionalizacijski upravičenec, torej, komu je bilo premoženje pravzaprav odvzeto. A tudi odgovor na to vprašanje je del odločanja v denacionalizacijskem postopku. ZDen namreč v 3. členu in naslednjih določa, kdo so denacionalizacijski upravičenci, v 66. členu pa, da po končanem ugotovitvenem postopku in po preteku roka iz tretjega odstavka prejšnjega člena organ prve stopnje odloči o premoženju, ki se vrača; o upravičencih, ki se jim premoženje vrača; o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača; o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe.

16. Po vsebini torej z odločitvijo o tem, da premoženje ne spada v zapuščino, ker ga je zapustnik izročil prevzemniku pred nacionalizacijo, prihaja do “popravljanja oz. spreminjanja denacionalizacijske odločbe“6, izdane v upravnem postopku. V obravnavani situaciji sicer ne pride do problema, ki ga je v zgoraj navedeni odločbi izpostavilo Ustavno sodišče RS – torej da bi denacionalizacijski upravičenec zaradi kasnejšega uveljavljanja lastninske pravice praviloma izgubil vrnjeno premoženje, zaradi poteka prekluzivnega roka pa nove zahteve za denacionalizacijo ne bi mogel vložiti, zaradi česar bi ostal tudi brez odškodnine. Vsekakor pa gre za vprašanje spoštovanja pristojnosti upravnega organa. O lastninski pravici se sicer res praviloma odloča v pravdnem postopku, a zakonodajalec je neko zgodovinsko pogojeno, časovno omejeno in izrazito specifično situacijo popravljanja lastninskih krivic postavil v upravno pristojnost.7 Ker je tako, je treba zaradi načela delitve oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave RS) to pristojnost spoštovati. Sodni nadzor nad takim delovanjem upravnih organov izhaja iz 157. člena Ustave RS, zanj pa je pristojno upravno (ne pravdno) sodstvo.8

17. Toženca utemeljeno izpostavljata, da gre v tej zadevi za spor, v katerem tožnik svojo pravico opira na sklop dejstev, ki so obstajala že v času izdaje denacionalizacijskih odločb, tožnik pa je v denacionalizacijskem postopku sodeloval in vprašanje, ali je bilo premoženje podržavljeno zapustniku ali njegovemu sinu, je bilo v denacionalizacijskem postopku obravnavano.

18. Enak (in skladen z utirjeno sodno prakso) odgovor ponudi presoja z vidika morebitnega zapuščinskega postopka po A. A. ml., zatrjevanem pridobitelju nepremičnin. Vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami je namenjena zemljiška knjiga (1. člen Zakona o zemljiški knjigi). Zapuščinsko sodišče ne more ob izdaji sklepa o dedovanju ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino oziroma lahko v sklepu o dedovanju zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika. Sporne nepremičnine po ugotovitvah sodišča prve stopnje niso vknjižene kot last A. A. ml. in jih v zapuščinskem postopku po njem zapuščinsko sodišče ne bi smelo obravnavati kot njegovo premoženje.9 Lastninska pravica na podlagi pravnega posla se namreč pridobi z vpisom v zemljiško knjigo; lastninska pravica v pričakovanju (če bi držalo, da je izročilna pogodba takšna, da bi omogočala vpis v zemljiško knjigo) pa je lahko kvečjemu razlog za to, da zapuščinsko sodišče z izdajo sklepa o dedovanju počaka (če je predlog za vpis v zemljiško knjigo že vložen), ne more pa (tako tudi pravdno sodišče v situaciji napotitve) ob izdaji sklepa o dedovanju nadomestiti pridobitnega načina.10

19. Tako v pogledu vezanosti na odločitev o vrnitvi nepremičnin v denacionalizacijskem postopku kot s pravkar opisanega vidika se pokaže, da tožbeni zahtevek, da se nepremičnine (tako tiste v k. o. Y kot tiste v k. o. Z), ki so bile zapustniku vrnjene z denacionalizacijskima odločbama, izločijo iz zapuščine, ni utemeljen. Drugačno odločitev o vrnitvi je mogoče doseči s pravnimi sredstvi v upravnem postopku, če tožnik meni, da je pravi denacionalizacijski upravičenec A. A. Če tožnik meni, da je kakšna od obeh pogodb takšna, da jo je mogoče vknjižiti v zemljiško knjigo, je to treba rešiti v zemljiškoknjižnem postopku; sicer pa (kar pritožbeno sodišče pojasnjuje tudi v luči njegovih navedb iz pritožbe in odgovora na pritožbo tožencev v smeri 3. odstavka 80. člena ZDen) ostaja spekter obligacijskopravnih zahtevkov zaradi neizpolnitve pogodbe.

20. Zaradi opisanega je višje sodišče: pritožbi prve toženke in drugega toženca na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na nepremičnine v k. o. Y; pritožbo tožnika zoper odločitev v II./3 točki izreka pa na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

21. Tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da se dedičem A. A. ml. izročnina 2.450.000 din ne všteje v dedni delež (2./II. točka izreka sodbe). Razlogi sodišča prve stopnje (bi bili, če bi bila pravilna odločitev v I. točki izreka) sicer tudi po prepričanju višjega sodišča vsebinsko pravilni, a zaradi spremembe odločitve v I. točki izreka pritožbene navedbe o teh za odločitev niso bistvenega pomena. Sprememba odločitve o izločitvi iz zapuščine pomeni, da sporne nepremičnine (še) spadajo v zapuščino. Če je tako, je odločanje o tem, da naj se „izročnina“ (torej del ocenjene vrednosti nepremičnin, ki spadajo v zapuščino) ne upošteva v dedni delež dedičev A. A. ml., nesmiselno ali vsaj preuranjeno. Nečesa, kar spada v zapuščino, ni mogoče hkrati vštevati ali ne vštevati v dedni delež. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej (v tem trenutku) pravilna predvsem zaradi pravkar navedenega. Tudi pritožbo tožnika zoper odločitev v 2./II. točki izreka je bilo torej treba na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in sodbo v tem delu potrditi.

22. Po spremembi sodbe bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o podrednem tožbenem zahtevku, ali pogodba s 6. 6. 1963 predstavlja oporoko, o katerem zdaj ni odločalo, saj je ugodilo primarnemu. Ker je tako, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka razveljavilo, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa ostaja pridržana za končno odločbo. Temeljni kriterij za odločitev o stroških je namreč končni uspeh pravdnih strank, ki pa ga je pravilno celovito oceniti ob izdaji končne odločbe, ne pa deliti na posamezne zahtevke.

23. Ostale pritožbene navedbe glede na obrazloženo niso pravno odločilne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

1 Meni, da s tem ne odstopa od stališča US RS v odločbi Up 457/09-21 z 28. 9. 2011. 2 Razlogi v 20. točki sodbe. 3 Odločbe US RS, Up 457/09-21, VS RS II Ips 388/2011, VSL I Cp 2198/2012, I Cp 1516/2014 in I Cp 3438/2014. Glej tudi: J. Debevec.: Učinki konstitutivne odločbe državnega organa za izvenknjižnega lastnika nepremičnine, Revija Odvetnik, 1/2016 in I. Vuksanovič, Problematičnost pridobitve lastninske pravice v denacionalizacijskem postopku – drugič, Pravna praksa 20/2012, stran 6. 4 J. Debevec, v prispevku, citiranem v prejšnji opombi, zapiše: „Navedena stališča je mogoče razumeti tako, da ne pomenijo (nepreklicnega) razvrednotenja prej pridobljenih pravic tretjega na nepremičnini, ki je bila pozneje (nepravilno) vrnjena v denacionalizacijskem upravnem postopku. Pomenijo le, da je treba prej pridobljeno pravico, ki preprečuje vrnitev v naravi, uveljavljati na tak način in po takem postopku, da se s tem ne bo hkrati razvrednotila pravica do denacionalizacije. Pravnomočno denacionalizacijsko odločbo o vrnitvi nepremičnine v naravi je treba najprej uspešno izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi tako, da bo lahko o zahtevku upravičenca za denacionalizacijo te nepremičnine ponovno odločeno z novo odločbo, ki mu bo prisodila odškodnino. S tega vidika je razlika denacionalizacijskih upravnih odločb v primerjavi s prej omenjenimi konstitutivnimi odločbami civilnega prava v tem, da je postopek, v katerem se izdajo, za tretje osebe bolj dostopen glede naknadnega izpodbijanja z izrednimi pravnimi sredstvi...“ 5 Za vprašanje torej, ali je bilo treba premoženje v denacionalizacijskem postopku vrniti v naravi ali bi ga bilo treba zaradi lastninske pravice tretjega, ki je ovira za vrnitev v naravi, vrniti v drugi obliki. 6 Tak izraz za stališče, zavzeto v sodbi VS RS II Ips 705/2007, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 457/09, uporabi I. Vuksanović v prispevku, citiranem v 3. opombi. 7 Prim. že citirani 66. člen ZDen. 8 Tako I. Vuksanović, prispevek, citiran v 3. opombi. 9 Prim. stališče VSL v sklepu II Cp 928/2014. 10 Zgolj na videz drugačno je ravnanje sodišč v primeru izločanja skupnega premoženja iz zapuščine, a zato, ker gre tam za originarni, od vpisa v zemljiško knjigo neodvisni, način pridobitve lastninske pravice.