Jedro

Prvi odstavek 38. člena KZ predvideva tudi izrek denarne kazni v določenem znesku in ne le v dnevnih zneskih.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo K 184/2008 z dne 28. 9. 2009 obsojeno M. L. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena ji je bila denarna kazen v višini 2.500 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Odločeno je bilo nadalje, da je dolžna plačati tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP); na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP pa je bil oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 69/2010 z dne 4. 5. 2010 pritožbo obsojenkinega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenke je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi izbire in višine kazenske sankcije ter zaradi odločitve o stroških kazenskega postopka, pri čemer je v obrazložitvi zahteve zatrjeval kršitve kazenskega zakona po 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter kršitev ustavnih pravic iz 14., 22. in 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, napadeno sodbo spremeni in obsojenki izreče primerno pogojno obsodbo ter jo oprosti plačila stroškov kazenskega postopka ali pa razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka je na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. Zagovornik in obsojenka se glede odgovora vrhovne državne tožilke nista izjavila.

5. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje izreklo obsojenki denarno kazen zgolj „po občutku“ in ne v dnevnih zneskih kot to predpisuje 38. člen KZ. Stališče zahteve v tem pogledu ni utemeljeno, saj je prvi odstavek 38. člena KZ predvidel kot možen tudi izrek denarne kazni v določenem znesku in ne le v dnevnih zneskih. Poleg tega v tem delu odločitev sodišča ni ostala neobrazložena kot se zatrjuje v zahtevi, saj je sodišče prve stopnje navedlo vse relevantne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izbiri in odmeri te kazenske sankcije (prvi odstavek na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje), kar je kot sprejemljivo potrdilo in dodatno utemeljilo še drugostopenjsko sodišče (predzadnji in zadnji odstavek na strani 4 sodbe sodišča druge stopnje). Zaradi navedenih razlogov ni utemeljeno niti zatrjevanje zahteve, da je bila obsojenka z izrečeno kaznijo spravljena v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi obsojenci za tovrstna kazniva dejanja (s čimer naj bi bili storjeni kršitvi 14. in 22. člena Ustave RS), saj je bila denarna kazen izrečena v predpisanih mejah za to kaznivo dejanje, izpodbijana sodba pa je navedla določne razloge za izbiro in odmero te kazni. Sicer pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati razlogov, ki bi vplivali na drugačno izbiro in odmero kazenske sankcije, kot si sicer prizadeva vložnik zahteve.

7. Neutemeljeno je stališče zahteve, da je bila obsojenki kršena ustavna pravica iz 29. člena Ustave RS (da ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje in priznati krivde) s tem, ko je sodišče iz okoliščine, da obsojenka ni podala zagovora sklepalo, da ni pokazala nobene prizadetosti zaradi posledic nesreče. Sodišče ni napravilo takšnega zaključka zaradi dejstva, ker se obsojenka ni zagovarjala, saj je izrecno navedlo, da to zaključuje „ne glede na okoliščino, da se ni želela zagovarjati...“ (prvi odstavek na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje). Poleg tega je sodišče prve stopnje izrecno upoštevalo navedeno okoliščino kot obteževalno v okviru odločanja o kazenski sankciji, glede na ocenjen odnos obsojenke do posledic prometne nesreče povzročenih pri oškodovancu, kar je sodišče sklepalo iz celotnega dokaznega postopka in v tem smislu drugačno zatrjevanje zagovornika v zahtevi meri na drugačno oceno ugotovljenih dejstev, kar pa ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enak zaključek velja tudi glede stališča v zahtevi, da sodišče ne bi smelo kot obteževalno okoliščino upoštevati, da je obsojenka vozila brez očal, saj je bila ta njena obveznost v dokaznem postopku ugotovljena, kot tudi dejstvo, da jih v času prometne nesreče ni uporabljala.

8. Zahteva je neutemeljena tudi v delu, ko se izpodbija odločitev o stroških kazenskega postopka. Navedena odločitev je bila izpodbijana že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in je že drugostopenjsko sodišče potrdilo skladnost te odločitve s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter dodatno utemeljilo razloge zanjo (drugi odstavek na strani 5 sodbe sodišča druge stopnje). Kolikor pa se v zahtevi navajajo nova dejstva glede premoženjskega stanja obsojenke oziroma drugačna ocena le-teh v primerjavi z oceno v izpodbijani sodbi, gre v tem pogledu prav tako za izpodbijanje dejanskega stanja, kar z zahtevo ni dovoljeno uveljavljati.

9. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da v izpodbijani sodbi niso podane zatrjevane kršitve, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti in je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

10. Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.