Jedro

V postopku odločanja o zahtevku za izplačilo odobrenih sredstev je bistveno, ali je tožnik namestil proizvodnjo v prijavljeni objekt, ali ima za navedeni objekt ustrezna upravna dovoljenja oziroma ter ali je pred preselitvijo proizvodnje v drug objekt pridobil izrecno soglasje pristojnega organa.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33121-13/2009/20 z dne 3. 3. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.288,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) zavrnila zahtevek tožnika za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33121-13/2009-11 z dne 6. 8. 2009. Z navedeno odločbo je bila tožniku odobrena vloga za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 200.000,00 EUR za sofinanciranje iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja za ukrep „Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, Naložba v opremo za razvoj dodatnih dejavnosti na podeželju“, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za ukrep 312: podpora ustanavljanju in razvijanju mikro podjetij (Ur. list RS, št. 23/2009, v nadaljevanju: javni razpis). V obrazložitvi odločbe Agencija navaja, da so bila sredstva iz ukrepa 312 tožniku odobrena pod pogoji navedenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (Ur. list RS, št. 73/2008 in spremembe, v nadaljevanju: Uredba) in v javnem razpisu. Med dejavnosti, na katere se je nanašal ukrep, spada tudi dejavnost „proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov“, registrirana po Uredbi o standardni klasifikaciji dejavnosti. V okviru navedene dejavnosti je tožnik prijavil naložbo v nakup proizvodnje linije za proizvodnjo letečih tarč „top target“ (proizvodnja glinenih golobov). Na podlagi odločbe o pravici do sredstev je tožnik dne 19. 11. 2009 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 200.000,00 EUR. Po določbi 56. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) se zahtevku ugodi, če izpolnjuje pogoje iz predpisov in javnega razpisa. Zahtevek, ki je v nasprotju z navedenimi zahtevami, pa organ z odločbo zavrne. V javnem razpisu je v 3. alineji točke V. pogoji za dodelitev sredstev bilo določeno, da mora vlagatelj zagotoviti ustrezno investicijsko tehnično dokumentacijo z detaljnim popisom del in stroškovno opredelitvijo cen. V razpisni dokumentaciji, ki je priloga javnega razpisa, pa je bilo določeno, da mora vlagatelj k vlogi priložiti uporabno dovoljenje za že obstoječi objekt, v katerem bo postavljena oprema. Prav tako je bilo v odločbi o pravici do sredstev določeno, da mora stranka o vsaki spremembi naložbe pridobiti soglasje Agencije in to preden začne izvajati spremembe. V obravnavanem primeru je Agencija dne 5. 2. 2010 od Inšpektorata RS za okolje in prostor pridobila podatek, da sporna proizvodnja v objektu, kamor je bila nameščena proizvodnja linija, glede na izdano uporabno dovoljenje ni predvidena. Na navedeno ugotovitev je tožnik v odgovoru z dne 16. 2. 2010 pojasnil, da se je lokacija, ki je bila predvidena v vlogi, spremenila oz. je bila oprema prestavljena v drug objekt. O navedeni spremembi Agencija predhodno ni bila obveščena. Objekt se sicer nahaja na parc. št. 293/23 k.o. ..., za katerega je bilo izdano uporabno dovoljenje dne 11. 12. 1998, vendar pa to ni ustrezno. Ker torej tožnik ni izpolnil vseh pogojev oz. kriterijev, določenih v Uredbi in javnem razpisu, je tožena stranka njegov zahtevek zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je Agencija z odločbo z dne 6. 8. 2009 odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 200.000,00 EUR za nakup proizvodnje linije za izdelavo glinastih golobov. Tožnik ima proizvodnjo že locirano na zemljišču parc. št. 293/23 k.o. …. Na navedeni parceli stojita dva medsebojno povezana objekta, in sicer predgrajeni objekt in k temu dozidani objekt. Tožnik šteje oba povezana objekta kot enoten objekt. Ogled objektov je opravil tudi gradbeni inšpektor, ki je ugotovil, da ima tožnik za uporabo skladiščne hale s poslovnimi prostori uporabno dovoljenje izdano dne 11. 12. 1998. Prav tako je ugotovil, da bi lahko tožnik v tem objektu postavil proizvodnjo glinastih golobov, če bi zanj pridobil spremembo namembnosti, za katero pa ne bi potreboval posebnega gradbenega dovoljenja. Tožnik pa že razpolaga z uporabnim dovoljenjem za dograjeni objekt, ki leži na isti parcelni številki in je bil zgrajen na podlagi enotnega gradbenega dovoljenja št. 351-1081/99-04-101. To uporabno dovoljenje z dne 7. 11. 2001 z njegovo dopolnitvijo z dne 14. 3. 2001 pa je ustrezno in bi tožnik v tem objektu lahko začel s proizvodnjo, za katero je konkuriral na javnem razpisu. Takšno je tudi stališče gradbenega inšpektorja. Tožnik je zato Agencijo seznanil, da lahko proizvodnjo prestavi v halo dograjenega objekta, za katero ima ustrezno uporabno dovoljenje, torej v drugi del enotnega objekta. To je tudi že storil in je proizvodnjo linijo prestavil v tisti del povezanega objekta, ki je bil kasneje zgrajen in za katerega je bilo izdano ustrezno uporabno dovoljenje. O razlogih spremembe je bila Agencija obveščena, in sicer v odgovoru na poziv dne 13. 2. 2010, ko je tožnik toženko seznanil z možnostjo preselitve proizvodnje v objekt, za katerega ima uporabno dovoljenje. V zvezi s tem je v telefonskem razgovoru z gospo A., ki je vodila postopek, želel izvedeti, ali je s tem zadostil vsem pogojem javnega razpisa. Ker ni dobil nobenega odgovora, je sam preselil proizvodnjo v objekt, za katerega je imel uporabno dovoljenje ter je s tem štel, da je izpolnil vse obveznosti iz javnega razpisa. Tako ne drži trditev, da Agencija ni bila obveščena o spremembi namestitve proizvodne linije v drug objekt. Na podlagi tako nepravilno ugotovljenih dejstev je tožena stranka tudi napravila napačen sklep glede dejanskega stanja. Ker je v postopku predložil vsa ustrezna dokazila, meni, da je upravičen do nepovratnih sredstev v višini 200.000,00 EUR, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo ugodi njegovi zahtevi za izplačilo sredstev, oz. podredno, da zadevo vrne organu v nov postopek. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je to sodišče že odločilo s sodbo opr. št. II U 140/2010 z dne 10. 3. 2011. Navedeno sodbo je Vrhovno sodišče razveljavilo s sklepom opr. št. X Ips 223/2011 z dne 14. 11. 2012 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V sklepu je navedlo, da Agencija v svoji odločbi ni navedla natančnih razlogov za svojo odločitev, sodišče prve stopnje pa se je strinjalo s takšno obrazložitvijo in ni odgovorilo na tožbene ugovore, ki se nanašajo na za odločitev o zadevi pravno pomembne okoliščine glede pogojev za zavrnitev zahtevka za izplačilo spornih sredstev. S tem je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj takšne sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v novem postopku odpravi navedene pomanjkljivosti.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, ki ga je tožnik vložil dne 19. 11. 2009 v zvezi z odločbo o pravici do sredstev št. 33121-13/2009/11, izpolnjeval vse pogoje predpisane z uredbo, javnim razpisom in navedeno odločbo. Agencija je svojo odločitev oprla na ugotovitev inšpektorja, da objekt, v katerem bi naj bila predvidena proizvodnja, nima ustreznega uporabnega dovoljenja, za spremembo lokacije namestitve proizvodnje v drug objekt pa tožnik ni dobil predhodnega soglasja s strani Agencije.

V skladu z določbo 56. člena ZKme-1 Agencija odobri sredstva, če zahtevek izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Zahtevek, ki je v nasprotju z navedenimi zahtevami, organ z odločbo zavrne. Po določbi 86. člena Uredbe Agencija upravičencu izplača sredstva po opravljeni administrativni kontroli in nadzoru iz 114. člena Uredbe.

Po podatkih spisa je Agencija v okviru opravljanja kontrole zaprosila gradbenega inšpektorja za preverjanje skladnosti objekta, v katerem bi naj tožnik opravljal proizvodnjo letečih tarč in izdanih upravnih dovoljenj s predpisi s področja gradbeništva. Gradbeni inšpektor je v obvestilu z dne 5. 2. 2010 navedel, da ima tožnik za objekt, ki ga je priglasil v razpisnem postopku, uporabno dovoljenje št. 351-382/96-4BJ z dne 11. 12. 1998 za skladiščno halo s poslovnimi prostori, torej proizvodnja v tem objektu ni predvidena. Nadalje je tudi ugotovil, da ima tožnik na isti parcelni številki objekt, za katerega ima ustrezno uporabno dovoljenje št. 351-1081/99-04-093 z dne 7. 11. 2000 (proizvodno-prodajna-skladiščna hala).

Vrhovno sodišče je v svojem sklepu navedlo, da se je tožnik ravnal po predlogu pooblaščenega gradbenega inšpektorja, ki ga je prav Agencija poslala v kontrolni pregled tožnikove dokumentacije. Pri tem je gradbeni inšpektor kot pooblaščena strokovna oseba ocenil, da se lahko navedena proizvodnja postavi v proizvodnji objekt brez predhodnega gradbenega dovoljenja, saj je glede na videno ocenil, da sama postavitev te tehnologije v proizvodni objekt ne bi predstavljala spremembe namembnosti v smislu 9. točke 2. člena Zakona o graditvi objektov, zaradi česar tožnik ne bi potreboval posebnega gradbenega dovoljenja. Prav tako se vrhovno sodišče sklicuje na mnenje gradbenega inšpektorja, da lahko tožnik proizvodnjo preseli v sosednji objekt na isti parceli, za katerega ima ustrezno uporabno dovoljenje.

Po mnenju tega sodišča je namen kontrolnega postopka na podlagi ZKme-1 in Uredbe preverjanje ali je zahtevek za izplačilo sredstev v skladu z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Tožnik je v prijavi navedel, v kateri objekt bo namestil proizvodnjo, zato bi moral ob zahtevi za izplačilo sredstev izkazati, da je ravnal v skladu s svojo prijavo in ostalimi pogoji, določenimi v razpisu in odločbi o dodelitvi sredstev. To pomeni, da bi moral predložiti ustrezno uporabno dovoljenje (za proizvodnjo) za objekt, ki ga je priglasil v razpisnem postopku. Mnenje gradbenega inšpektorja, ki ga je ta sicer podal na zaprosilo Agencije, pa se nanaša na ustreznost objektov in izdanih upravnih dovoljenj za konkretno proizvodnjo glede na predpise s področja gradbeništva. Po stališču sodišča pa navedenega mnenja ni mogoče šteti kot soglasje Agencije k spremembi naložbe. Ravnanje tožnika, da je s preselitvijo opreme v drug objekt le spoštoval mnenje gradbenega inšpektorja, torej pooblaščene strokovne osebe, je lahko relevantno v smislu ukrepov, za izrekanje katerih je pristojen gradbeni inšpektor, ne pa v smislu soglasja za spremembo naložbe. Za ta postopek je namreč bistveno ali je tožnik namestil proizvodnjo v prijavljeni objekt ter ali ima za navedeni objekt ustrezna upravna dovoljenja oziroma ali je pred preselitvijo proizvodnje v drug objekt predhodno za to dobil izrecno soglasje Agencije.

Po napotkih vrhovnega sodišča je treba v ponovnem postopku razjasniti vse pravno pomembne okoliščine za zavrnitev zahtevka za izplačilo spornih sredstev. Ker je iz podatkov spisa razvidno, da je v obravnavanem primeru tudi sporna verodostojnost računa, ki ga je tožnik priložil k zahtevku za izplačilo sredstev, sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v zvezi s tem ni bilo popolno ugotovljeno. Navedena pomanjkljivost pa je takšne narave, da sodišče samo ne more rešiti spora. Za to je odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo Agenciji v ponoven postopek, v katerem bo odpravila ugotovljene pomanjkljivosti ter v skladu z napotki vrhovnega sodišča v obrazložitvi odločbe navedla vse pravno pomembne okoliščine ter natančno obrazložila svojo odločitev. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka za tožbo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila obravnavana zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR. V skladu z Zakonom o pravdnem postopku pa je tožnik upravičen do plačila nagrade za postopek revizije v višini določeni v Zakonu o odvetniški tarifi in sicer po tarifni številki 3300 v znesku 2.390,00 EUR (upoštevaje vrednost spora 200.000,00 EUR). Tožnik je tako upravičen do plačila stroškov v znesku 2.740,00 EUR z 20% DDV, kar skupno znese 3.288,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Plačane sodne takse pa bodo tožniku vrnjene v skladu z Zakonom o sodnih taksah po uradni dolžnosti (opomba k Tarifni številki 6.1.).