Jedro

Ker je bila tožnica 1. 1. 2013 uživalka starostne pokojnine in hkrati vpisana v register kot samostojna podjetnica, torej je opravljala dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobila lastnost zavarovanca, je podan dejanski stan iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, ki ureja dvojne statuse. Rok za uskladitev dvojnega statusa je bil po 115. členu ZMEPIZ-1 do 31. 1. 2015. Ta rok je ob izdaji izpodbijanih odločb o vključitvi v obvezno zavarovanje še tekel, zato je toženec izpodbijani odločbi izdal preuranjeno in v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ter 115. členom ZMEPIZ-1. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi zato utemeljeno odpravilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 5. 8. 2014 in z dne 16. 6. 2014. Presodilo je, da sta izpodbijana posamična upravna akta nepravilna in nezakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec s predlogom na spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pojasnjuje, da je tožnica 10. 12. 2012 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. 28. 1. 2013 je bil izdan nalog za izplačevanje akontacije od 1. 1. 2013 do končne odmere, odločba o priznanju pravice pa je bila izdana 19. 7. 2013. Do 31. 12. 2012 je bila zavarovana na podlagi delovnega razmerja. V maju 2014 sta bili po ugotovitvi, da je kot samostojna podjetnica vpisana v poslovni register, in izjavi, da bo dejavnost opravljala v obsegu 50 %, izpodbijani odločbi izdani na podlagi 15. in 116. člena ZPIZ-2 ter 80. in 81. člena ZMEPIZ-1. Sodišče je zmotno uporabilo 406. člen ZPIZ-2, saj ne gre za položaj iz te določbe. Tožnica se je upokojila s 1. 1. 2013, 406. člen ZPIZ-1 pa se na takšne uživalce pokojnin ne nanaša. Tudi podlaga za obvezno zavarovanje je nastopila šele s 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2. Ni bila uživalka pokojnine, ki bi ob uveljavitvi tega zakona opravljala delo ali dejavnost, na podlagi katerega bi ponovno pridobila lastnost zavarovanca po ZPIZ-2. Zato ne gre za primer, ko bi tožnica z in zaradi uveljavitve ZPIZ-2 ponovno pridobila lastnost zavarovanca na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Obveznost zavarovanja je nastopila šele z dnem uveljavitve ZPIZ-2 in z dnem upokojitve, kar pomeni, da ne gre za položaj, ko bi bil dan rok za uskladitev statusa, in tudi ne za ponovno pridobitev lastnosti zavarovanca na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Ponovna pridobitev pomeni, da je podlaga za zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti obstajala že prej, pa ob upokojitvi ni bila obvezna v času veljave ZPIZ‑1, to pa je postala z uveljavitvijo ZPIZ-2. Tožnica v času veljavnosti ZPIZ-1 ni bila upokojena in takrat tudi ni bila podana obveznost zavarovanja na podlagi samostojne dejavnosti niti ni bila izvzeta iz zavarovanja, ker je bila zavarovana na podlagi delovnega razmerja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. V tej zadevi se spor nanaša na ugotovitev lastnosti zavarovanca. Gre za presojo pravilnosti in zakonitosti po uradni dolžnosti izdanih posamičnih upravnih aktov o vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na temelju opravljanja samostojne dejavnosti od 1. 1. 2013 dalje za polovičen delovni čas 20 ur tedensko. Toženec je štel, da je pri tožnici, ki je bila od 17. 12. 2012 do 21. 6. 2014 vpisana v poslovni register kot samostojna podjetnica in je po lastni izjavi dejavnost opravljala polovičen delovni čas 20 ur tedensko, z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 19. 7. 2013 pa ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 2013 dalje, ko ji je prenehalo obvezno zavarovanje na temelju delovnega razmerja, podana podlaga za ponovni vstop v zavarovanje.

6. Vendar je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditveno sodbo takšni odločbi utemeljeno odpravilo. Pravilno je zaključilo, da je bil pri tožnici 1. 1. 2013 podan dvojni status, torej je bila hkrati uživalka starostne pokojnine in je opravljala samostojno dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobila lastnost zavarovanca, za uskladitev katerega pa rok pred izdajo izpodbijanih odločb še ni potekel. 7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS. št. 96/2012 s spremembami) in Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1; Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami). Ponovni vstop v zavarovanje je urejen v 116. členu ZPIZ-2. Po 1. odstavku 116. člena ZPIZ-2 uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca iz 14., 15., 16. in 17. člena tega zakona in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. V 3. odstavku 116. člena ZPIZ-2 je dovoljen sočasen status uživalca pokojnine in zavarovanca, če zavarovanec dela oziroma opravlja dejavnost, v sorazmernem delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa. Po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-2 se obvezno zavarujejo osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost. Uskladitev lastnosti zavarovanca ZPIZ-2 je urejena v prehodni določbi 406. člena ZPIZ-2. Ureja t. i. dvojne statuse, ko gre za uživalce pokojnine, ki opravljajo delo oziroma dejavnost, na podlagi katere bi morali biti zavarovani. Takšen dvojni status je namreč v nasprotju s tem, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje obveznega zavarovanja.(1) Po 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku 406. člena ZPIZ-2, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (5. odstavek 406. člena ZPIZ-2). Rok iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Kasneje je bil podaljšan še do 31. 12. 2015.(2)

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi podan prav dejanski stan iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2. Po tej določbi morata biti izpolnjena dva kumulativno določena pogoja za uskladitev statusa: uživanje pravice do pokojnine in obstoj podlage za ponovno pridobitev lastnosti zavarovanca, pri čemer morata biti oba izpolnjena ob uveljavitvi ZPIZ-2, to je 1. 1. 2013. Drugih pogojev, niti da bi morala biti pokojnina priznana še v času veljavnosti ZPIZ-1, ali da bi šlo le za uživalce pokojnine, ki so bili po ZPIZ-1 izvzeti iz zavarovanja, zakon ne določa. Zato so toženčeve pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta izpolnjena oba pogoja iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 za uskladitev dvojnega statusa. Torej, da je bila tožnica 1. 1. 2013 uživalka starostne pokojnine po dokončni in pravnomočni odločbi toženca z dne 19. 7. 2013 in hkrati vpisana v register kot samostojna podjetnica, torej je opravljala dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobila lastnost zavarovanca po 15. členu ZPIZ-2. Toženčevo stališče v pritožbi, da v obravnavani zadevi ne gre za primer iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, ker tožnica v času veljavnosti ZPIZ-1 ni bila upokojena in tudi ni bila podana obveznost zavarovanja na podlagi samostojne dejavnosti niti ni bila izvzeta iz zavarovanja, ker je bila zavarovana na podlagi delovnega razmerja, je zmotno in zato nesprejemljivo. Bistveno je le, da je od 1. 1. 2013 uživalka starostne pokojnine in je hkrati opravljala samostojno dejavnost. Pomeni, da je imela ob uveljavitvi ZPIZ-2 dvojni status, ki bi ga morala uskladiti v zakonsko določenem roku. Ta rok je ob izdaji izpodbijanih odločb še tekel, zato je toženec izpodbijani odločbi o lastnosti zavarovanca izdal preuranjeno in v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ter 115. členom ZMEPIZ-1. Tožnica je še pred potekom roka, določenega za uskladitev lastnosti zavarovanca, samostojno dejavnost prenehala opravljati.

9. Ker toženec ni imel podlage, da bi z izpodbijanima odločbama ugotavljal lastnost zavarovanca, ju je sodišče prve stopnje kot nepravilni in nezakoniti utemeljeno odpravilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) 1. odstavek 156. člena ZPIZ-1, enako 1. odstavek 108. člena ZPIZ-2. (2) 7. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1A, Ur. l. RS, št. 97/2014).