Jedro

Ker je storilec obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti, bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti, presoditi ali je zatrjevano dejstvo podano ter nato ob upoštevanju vseh relevantnih dejstev presoditi ali je storilec odgovoren za očitani mu prekršek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Novo mesto je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilcu Gradbena mehanizacija – Prevozništvo K. J., s. p., za prekršek po četrti alineji četrtega odstavka 30. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) določil globo v znesku 3.000,00 EUR, za prekršek po prvi alineji osmega odstavka 31. člena ZCes-1 globo v znesku 600,00 EUR in za prekršek po drugi alineji četrtega odstavka 31. člena ZCes-1 globo v znesku 900,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je prekrškovni organ storilcu izrekel enotno globo v znesku 4.500,00 EUR. Okrajno sodišče v Krškem je zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper odločbo o prekršku vložil storilčev zagovornik, zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 150,00 EUR.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Krškem je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 22. 9. 2014. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve pravice do obrambe iz 29. člena in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ter zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 zahtevi ugodi in sodbo sodišča razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki je nanjo odgovoril 23. 10. 2014. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti se v celoti strinja.

B.

4. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ zoper storilca kot samostojnega podjetnika posameznika izdal odločbo o prekršku, ker je voznik tovornega vozila J. Z. dne 14. 10. 2013 ob 9.30 pri opravljanju registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika v njegovo korist in na njegov račun opravljal prevoz blaga s tovornim vozilom (vlečnim vozilom in pripetim priklopnikom) samostojnega podjetnika posameznika, katerega največja dovoljena osna obremenitev je bila presežena. Hkrati je tudi skupna masa tovornega vozila presegala največjo dovoljeno po določilih proizvajalca vozila in predpisano dovoljeno skupno maso.

5. Storilec je v postopku pred prekrškovnim organom in v zahtevi za sodno varstvo zatrjeval, da je voznik tovornega vozila J. Z. storil prekršek z zavestnim kršenjem podjemne pogodbe in s kršenjem izrecnih ustnih navodil, ki so mu bila predstavljena pred sklenitvijo podjemne pogodbe in ki so obsegala tudi opozorilo o največji dovoljeni masi tovora, ki ga sme peljati po cesti. Z namenom dokazati zatrjevana dejstva je predlagal lastno zaslišanje in zaslišanje voznika J. Z. ter K. L., ki naj bi mu bila znana vsebina navodil in opozoril, ki jih je J. Z. prejel v zvezi s spoštovanjem predpisov, zlasti glede obremenitve vozila. Priložil je tudi podpisano podjemno pogodbo, ki je bila sklenjena prav na dan storitve prekrška, 14. 10. 2013, in po kateri je voznik J. K. delo dolžan opraviti kot dober strokovnjak in v skladu z navodili naročnika.

6. Samostojni podjetnik posameznik je za prekršek, ki ga storilec stori pri opravljanju njegove dejavnosti odgovoren pod pogoji iz 14. člena ZP-1 (prvi odstavek 14.a člena ZP-1), kar pomeni, da je odgovoren za prekršek, ki ga pri opravljanju njegove dejavnosti storilec stori v njegovem imenu ali za njegov račun ali v njegovo korist ali z njegovimi sredstvi (prvi odstavek 14. člena v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1). V tretjem odstavku istega člena pa so določene razbremenilne okoliščine, ki veljajo tudi za samostojnega podjetnika posameznika. Slednji med drugim ni odgovoren za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za samostojnega podjetnika posameznika, ali s kršenjem navodil ali pravil samostojnega podjetnika posameznika, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedel vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1).

7. Kot je Vrhovno sodišče že presodilo(1), je dokazno breme o obstoju katerekoli razbremenilne (ekskulpacijske) okoliščine iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1 na pravni osebi oziroma samostojnemu podjetniku posamezniku. Pravilno razumevanje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 pa ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo nalaga ta določba. Bistveno je, da vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.

8. Prekrškovni organ se je v odločbi o prekršku do ekskulpacijskih navedb storilca opredelil z ugotovitvijo, da slednji aktivnost izkazuje formalistično in na papirju, ker ugotovitve prekrškovnega organa njegovega prizadevanja, ki bi se izkazal v regulativnem odnosu do pravil, tega ne izkazujejo in da ni pravočasno izvedel vseh potrebnih ukrepov za preprečitev prekrškov (6. stran odločbe). Sodišče pa je glede ekskulpacijskih razlogov v sodbi presodilo, da storilec razbremenilnih razlogov ni dokazal, da vsebina podjemne pogodbe ne zadostuje za razbremenitev storilca kot samostojnega podjetnika posameznika, da ni z ničimer izkazal, kako izvaja kontrolo voznikov in preverja njihovo znanje in da ni predložil nobenih dokazil, da je bil voznik na svoje obveznosti opozorjen (7. točka sodbe). Sodišče je še presodilo, da izjava voznika, da je za prekršek odgovoren sam, storilca ne more razbremeniti.

9. Pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, sodi med temeljna jamstva poštenega postopka iz 29. člena Ustave, ki morajo biti obdolžencu zagotovljena ne le v kazenskem postopku, ampak tudi v postopku o prekršku(2). Navedeno jamstvo se prepleta s pravico obdolženca do izjave, ki izhaja iz ustavne zahteve po enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) in ki vsakomur zagotavlja pravico do obrambe, oziroma pravico navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo korist. Vrhovno sodišče je že presodilo, da pravica storilca do izjave v postopku o prekršku ne bi imela smisla, če ne bi hkrati zavezovala sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma izvede predlagane dokaze(3). Iz ustaljene ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ta pravica ni absolutna in da je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva in je obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

10. V obravnavanem primeru je storilec v izjavi o dejstvih in okoliščinah ter v zahtevi za sodno varstvo odgovoril na očitke prekrškovnega organa in predlagal izvedbo dokazov, pri čemer je pomen posameznega dokaznega predloga utemeljil s konkretnimi navedbami. Niti prekrškovni organ v odločbi o prekršku niti sodišče v sodbi se nista konkretno opredelila do dokaznih predlogov storilca. Zgolj splošne navedbe, s katerimi sta izvedbo predlaganih dokazov zavrnila, ne dosegajo ustavnega standarda poštenega postopka in pomenijo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno ter kršitev tretje alineje 29. člena Ustave v povezavi z 22. členom Ustave. Dejstva, katera je storilec želel dokazovati, bi bila, če bi se izkazala za resnična, zmožna njegovo odgovornost za prekršek ovreči (razbremenilna dejstva). Ker je storilec obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti, bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti, presoditi ali je zatrjevano dejstvo podano ter nato ob upoštevanju vseh relevantnih dejstev presoditi ali je storilec odgovoren za očitani mu prekršek (71. in 133. člen ZP-1). Ker storilec v prekrškovnem postopku ni bil deležen vseh jamstev poštenega postopka, bo moralo sodišče v ponovljenem postopku ravnati na opisan način ter ob upoštevanju že izvedenih dokazov skrbno in vestno pretehtati verodostojnost zaslišanih prič.

11. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve storilčeve pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave, zato drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

C.

12. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 19/2014 z dne 18. 3. 2014. (2) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-120/97 z dne 18. 3. 1999. (3) Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 19/2014 z dne 18. 3. 2014.