Jedro

Darilna pogodba je realen kontrakt, darilo nastane z izročitvijo (pravilo paragrafa 938 in naslednji ODZ, ki se še vedno uporabljajo) in je tako nastopal kot darovalec nasprotni hčerki le tožnik (saj prva toženka tedaj ni imela ničesar in tudi sama je bila očitno s strani tožnika obdarjena v višini 1/3-inke kupljene nepremičnine, vendar je morala to darilo po smiselnih razlogovanjih sodišč nižjih stopenj vrniti tožniku v skladu z določilom drugega odstavka 84. člena ZZZDR).

Po določilu 54. člena ZZZDR zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti. Ker je bilo ugotovljeno, da predstavlja obravnavana nepremičnina v pretežnem delu skupno premoženje, prva toženka tako ne bi smela s to nepremičnino razpolagati sama. Poleg tega pa sta sodišči nižjih stopenj še ugotovili, da je prva toženka sklenila darilno pogodbo v času razveznega postopka s tožnikom in z očitnim namenom, da mu odtegne pripadajoči delež in kar je vedela tudi obdarjenka, to je druga toženka. Glede na take ugotovitve in dejstvo, da tožnik daritve ni odobril, je utemeljen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je sporna pogodba brez učinka nasproti tožniku (kavza posla obstoji iz vzrokov in namenov in nedopustnost kavze je razlog za ničnost posla - 52. in 53. člen ZOR).

Izrek

Reviziji druge toženke se delno ugodi ter se zaradi delne ugoditve pritožbi te toženke sodbi sodišč druge in prve stopnje v točkah 1. in 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, s katerim je odločeno o solastninskih deležih tožnika in druge toženke, delno spremeni tako, da se v točki 1. izreka ugotovi solastninska pravica tožnika v nadaljnji višini 166/30000 (namesto 2582/30000) ali skupaj 17417/30000, pri čemer ostane delež A. A. 9834/30000 (namesto 7418/30000); V točki 2. pa tako, da je A. A. dolžna izstaviti tožniku listino, s katero bo vknjižil svojo solastninsko pravico za nadaljnjih 166/30000 vl. št. 612 k.o. A (tako, da bo poleg že vknjiženih 10000/30000 po starem pridobitnem naslovu in 7251/30000 po pravnomočni sodbi zoper prvo toženko, postal skupaj solastnik do 17417/30000) in sicer v 15 dneh.

Višji tožnikov zahtevek zoper drugotoženko se zavrne.

Odločba o stroških postopka na prvi stopnji pa se spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

V preostalem delu se revizija druge toženke, revizija prve toženke pa v celoti, zavrne kot neutemeljena.

Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je s spodbijano sodbo zavrnilo pritožbo toženk zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to pod točko 1. ugotovilo, da je tožnik solastnik poleg 10000/30000-ink na podlagi starega pridobitnega naslova in 2749/30000-ink na podlagi pravnomočne sodbe zoper prvo toženko, solastnik še nadaljnjega deleža 2582/30000-ink v breme druge toženke pri nepremičnini z vl. št. 612 k.o. A ter je pod točko 2. naložilo drugi toženki, da mora za prenos solastnine do 2582/30000-ink v korist tožnika izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino. Z isto sodbo je bilo še ugotovljeno, da je nepremičnina s parc. št. 910/6 vl. št. 938 k.o. B skupno premoženje tožnika in prve toženke, da znaša tožnikov delež na tej nepremičnini 34/100-tink in da mora zato druga toženka za prenos solastnine v navedenem deležu na tožnika izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, ker je prva toženka nanjo neveljavno prenesla lastninsko pravico na navedeni nepremičnini z darilno pogodbo. Višji zahtevek tožnika je bil zavrnjen, toženki pa sta bili obsojeni še na delno povračilo tožnikovih stroškov postopka prve stopnje v višini 231.066,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe toženki, ki sta uveljavljali vse razloge in predlagali, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji navajata, da je tožnik zvedel za darilno pogodbo, sklenjeno med toženkama, po razpadu zakonske zveze s prvo toženko, da se je takrat z darilno pogodbo strinjal in da je bila tedaj sporna nepremičnina v tretji fazi gradnje. Navedena pogodba zaradi navedenega ni nična ter bi sodišči nižjih stopenj morali vsaj s soočenjem med tožnikom in toženkama razčistiti okolnosti v zvezi z darilno pogodbo. Tudi druge okoliščine spora kažejo, da je prva toženka dovoljeno razpolagala z nepremičnino na Dobu in da zato njena darilna pogodba z drugo toženko ni neveljavna oziroma nična. Toženki zavračata v reviziji, da bi s čim oškodovali tožnika ter menita, da bi se morale odpraviti razlike med izpovedbami strank, da bi bila lahko izdana pravična sodba. Končno opozarjata še na dejstvo, da sta bili med postopkom dalj časa brez pooblaščenca in da zato nista uveljavljali vseh okoliščin v zvezi z nastajanjem skupnega premoženja in prispevkov strank k njegovemu nastanku.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP) je bila vročena revizija Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki je na revizijo odgovoril in predlagal, da naj se zavrže ali podrejeno zavrne.

Revizija druge toženke je delno utemeljena, medtem ko revizija prve toženke ni utemeljena.

Tožnik in prva toženka sta razvezana zakonca, druga toženka pa je njuna hčerka. Tožnik je s tožbo zahteval, da naj se ugotovi, da predstavljata skupno premoženje tako nepremičnina v k.o. A kot nepremičnina v k.o. B ter da znaša njegov delež na prvo navedeni nepremičnini do 7/8-ink, na drugi pa 1/2 in končno, da je nična darilna pogodba, s katero je prva toženka darovala drugi toženki celotno nepremičnino v k.o. B. Med postopkom na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je premoženje pravdnih strank v k.o. A in v k.o. B nastajalo v specifičnih razmerah, da gre zato za dva različna sklopa premoženja, ki ga je potrebno tudi obravnavati vsako posebej. Ugotovljeno je bilo, da je bila nepremičnina v k.o. A, ki jo je predstavljala parcela z objektom v gradnji, kupljena s pogodbo 15.11.1971, v kateri so vse tri pravdne stranke nastopale kot kupci in se zatem vknjižili kot solastniki vsak do 1/3-inke, da je celotno kupnino poravnal tožnik s svojimi sredstvi in da je vrednost te nepremičnine ob nakupu glede na v skupnosti dograjeno gradnjo na njej to je glede na celoto, predstavljala 48,34%. Vrednost v skupnosti povečanega tega premoženja pa predstavlja 51,66% z enakima solastniškima deležema razvezanih zakoncev na njem. Glede na take ugotovitve je bilo ob prvem sojenju (sodba sodišča prve stopnje z dne 13.9.1996, opr. št. P 128/95) odločeno, da ostaja delež druge toženke na obravnavanem premoženju nespremenjen (to je 10000/30000), delež prvega tožnika da znaša 17251/30000-ink, delež prve toženke pa 2749/30000-ink. Taka sodba je bila v postopku na drugi stopnji razveljavljena le v delu, ki se je nanašal na drugo toženko (ker ni bilo upoštevano, da je bila tej toženki darovana 1/3-inka nepremičnine glede na vrednost v času daritve to je nakupa). V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo vrednost deleža druge toženke v obsegu 7418/30000-ink glede na celoto ter je zato v njeno breme priznalo tožniku nadaljnji delež 2582/30000-ink. Tako odločitev je glede obravnavanega sklopa premoženja potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

Ob prvem sojenju je bil tožnikov tožbeni zahtevek zoper obe toženki glede premoženja, ki ga je predstavljala nepremičnina v k.o. B, zavrnjen, na sodišču druge stopnje pa je bil ta del odločitve v celoti razveljavljen. Po ponovnem sojenju pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je darilna pogodba, s katero je prva toženka darovala drugi toženki nepremičnino v vl. št. 938 k.o. B, brez učinka proti tožniku, da tudi ta nepremičnina predstavlja skupno premoženje razvezanih zakoncev v obsegu 68% z enakima deležema obeh, zaradi česar je odločilo, da mora druga toženka (ki je sedaj izključna zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine) izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko tožnik vknjižil kot solastnik te nepremičnine v obsegu 34/100-tink. Sodišče druge stopnje je po zavrnitvi pritožb obeh toženk potrdilo tudi ta del sodbe sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj delno zmotno materialnopravno presodili le spor med tožnikom in drugotoženko glede nepremičnine v vl. št. 612 k.o. A, medtem ko sta spor glede nepremičnine v vl. št. 938 k.o. B pravilno razrešili.

Glede odločitve o nepremičnini v vl. št. 612 k.o. A: Presoja na to nepremičnino vezanega spora temelji na sledečih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj: - tožnik in prva toženka sta razvezana zakonca (zakonska zveza je bila sklenjena leta 1969 in razvezana 1990); - dne 15.11.1971 je bila kupljena obravnavana nepremičnina - parcela z objektom v gradnji, kot kupci so nastopale vse tri pravdne stranke in postale solastnice vsaka do 1/3-inke; - celotno kupnino za navedeno nepremičnino je prispeval tožnik iz posebnega, to je svojega premoženja; - vrednost te nepremičnine predstavlja 48,34% glede na vrednost v skupnosti dokončane gradnje (povečana vrednost, to je skupno premoženje 51,66%); - deleža razvezanih zakoncev na skupnem premoženju sta enaka, prva toženka pa ni terjala zmanjšanja solastninskega deleža druge toženke (ki je vpisana v zemljiški knjigi kot solastnica do 1/3-inke oziroma 10000/30000).

Zgoraj navedene ugotovitve utemeljujejo po presoji revizijskega sodišča naslednje pravne zaključke: od vrednosti skupnega premoženja gre tožniku 1/2 (25,83% od 51,66%), kar znaša glede na uporabljeni imenovalec sodišč nižjih stopenj 7749/30000. Zaradi obdaritve hčerke razvezanih zakoncev to je druge toženke ob nakupu obravnavane nepremičnine, se je vrednost tožnikovega posebnega premoženja zmanjšala na 2/3: darilna pogodba je namreč realen kontrakt, darilo nastane z izročitvijo (pravilo paragrafa 938 in naslednji ODZ, ki se še vedno uporabljajo) in je tako nastopal kot darovalec nasprotni hčerki le tožnik (saj prva toženka tedaj ni imela ničesar in tudi sama je bila očitno s strani tožnika obdarjena v višini 1/3-inke kupljene nepremičnine, vendar je morala to darilo po smiselnih razlogovanjih sodišč nižjih stopenj vrniti tožniku v skladu z določilom drugega odstavka 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - naprej ZZZDR). Iz naslova posebnega premoženja gre tako tožniku 2/3-inki, kar znese 9668/30000. Tožnikov delež na tem delu premoženja predstavlja tako 17417/30000 (7749/30000 + 9668/30000) ter so drugačni pravni zaključki sodišč nižjih stopenj o višjem tožnikovem deležu (19833/30000) pravno pomotni. Ker je bilo tožniku priznano že s sodbama nižjih sodišč (P 128/95 z dne 13.9.1996 v zvezi s sodbo I Cp 1145/96 z dne 18.12.1996) 17251/30000 do celote, je lahko tožnikov zahtevek proti drugi toženki utemeljen le do višine njegovega polnega deleža (17417/30000), kar znaša 166/30000. Tožnikov zahtevek zoper drugo toženko (ki je vpisana v zemljiški knjigi kot solastnica do 10000/30000) je tako lahko utemeljen le v obsegu, za katerega je ta vpisana v zemljiški knjigi brez naslova in obenem v škodo njegovega solastninskega deleža, to je 166/30000. V skladu s takimi zaključki je revizijsko sodišče na podlagi določb prvega odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč nižjih stopenj delno spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe tega sodišča. Glede premoženja v vl. št. 938 k.o. B: Odločitev sodišč nižjih stopenj, da predstavlja skupno premoženje razvezanih zakoncev na obravnavanem delu nepremičnine 68%, da znaša tožnikov delež na tem delu 34% in da mora zato druga toženka kot zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine do celote izstaviti v korist tožnika zemljiškoknjižno listino, s katero se bo lahko ta vknjižil kot solastnik do 34/100-ink nepremičnine, temelji na naslednjih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj: - zemljišče v vl. št. 938 k.o. B, ki je sedaj gradbena parcela z objektom, je prvi toženki daroval njen oče 12.6.1978; - do razdora skupnosti razvezanih zakoncev je bil na navedenem zemljišču zgrajen objekt do tretje faze; - v začetku razveznega postopka tožnika in prve toženke je slednja darovala celotno obravnavano nepremičnino hčerki - drugi toženki (22.11.1989); - poseben prispevek prve toženke (iz naslova vrednosti parcele in deloma gradnje) znaša 32%, 68% vrednosti nepremičnine pa predstavlja skupno premoženje razvezanih zakoncev z enakima deležema.

Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da med toženkama sklenjene darilne pogodbe tožnik ni odobril, da prva toženka ni mogla z daritvijo razpolagati s tožnikovim delom skupnega premoženja ter da je v zadevnem delu darilna pogodba brez učinka nasproti tožniku. Zato sta odločili, da mora druga toženka izstaviti tožniku listino, s katero se bo lahko vknjižil kot solastnik na navedeni nepremičnini do 34/100-ink.

Na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so ob očitku zmotne uporabe materialnega prava izključno predmet revizijskih izvajanj toženk, je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo tudi po njegovi presoji pravno pravilno ocenjeno v postopkih na nižjih stopnjah in sta zato odločitvi sodišč nižjih stopenj glede obravnavanega dela spora pravilni. Po določilu 54. člena ZZZDR zakonec res ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti, kot sta pravilno poudarili sodišči nižjih stopenj. Ker je bilo ugotovljeno, da predstavlja obravnavana nepremičnina v pretežnem delu skupno premoženje, prva toženka tako ne bi smela s to nepremičnino razpolagati sama. Poleg tega pa sta sodišči nižjih stopenj še ugotovili, da je prva toženka sklenila darilno pogodbo v času razveznega postopka s tožnikom in z očitnim namenom, da mu odtegne pripadajoči delež in kar je vedela tudi obdarjenka, to je druga toženka. Glede na take ugotovitve in dejstvo, da tožnik daritve ni odobril, je utemeljen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je sporna pogodba brez učinka nasproti tožniku (kavza posla obstoji iz vzrokov in namenov in nedopustnost kavze je razlog za ničnost posla - 52. in 53. člen ZOR). Tožnika zato med toženkama sklenjena darilna pogodba ne obvezuje in je brez učinka v delu, kolikor zajema njegov delež na skupnem, s prvo toženko ustvarjenem premoženju, to je 34% do celote. To pa pomeni, da je druga toženka brez pravne podlage vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica tožniku pripadajočega solastniškega deleža 34/100. Zato mora izstaviti v njegovo korist zahtevano zemljiškoknjižno listino (37. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji le pavšalno navedenih postopkovnih kršitev, ki formalno niso bile opredeljene in tudi ne pojasnjene v razlogih. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Odgovori na razloge, ki jih je lahko prva toženka uveljavljala v reviziji, so v bistvenem vsebovani že v zgoraj navedenih razlogih. Pri tem je to revidentko v zvezi s sporom, ki zadeva nepremičnino v k.o. A opozoriti le, da ni vložila revizije zoper pravnomočno sodbo I Cp 130/68, s katero je bilo o navedeni nepremičnini glede nje dokončno odločeno. V zvezi z revizijskimi razlogi, ki zadevajo nepremičnino v k.o. B, pa je pojasniti, da je na pravna izvajanja odgovorjeno, medtem ko tistih izvajanj, ki zadevajo dejansko stanje in ki so pretežna, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati (zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP, kot je že spredaj pojasnjeno).

Ker je prišlo zaradi delne spremembe sodb sodišč nižjih stopenj do spremenjenega uspeha pravdnih strank v pravdi, je revizijsko sodišče moralo poseči tudi v stroškovni odločbi sodišč nižjih stopenj. Od nepremičnine v k.o. A je tožnik z upoštevanjem nespornega 1/3-skega deleža iztoževal 87,50%, iztožil pa je 58,05%, v čemer je vsebovana tudi nesporna 1/3-inka ter je tako uspel z dobrimi 45%. Tudi v sporu glede nepremičnine v k.o. B je uspel le delno (po presoji sodišča prve stopnje 68%). Če pa se pri tem upošteva še vrednost obeh sklopov nepremičnin, se po presoji revizijskega sodišča pokaže, da je bil uspeh pravdnih strank v celoti gledano približno enak. Zato je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji. Toženki stroškov pritožbenega in revizijskega postopka nista prijavili, medtem ko tožnikov odgovor na revizijo toženk, razen povzemanja med postopkom iznešenih navedb in ugotovitev, ni vseboval drugih navedb ter zato z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 166. ter 154. in 155. členu ZPP.

Ker od 14.7.1999 dalje velja nov Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99), revizijsko sodišče pa je moralo glede na določilo 498. člena tega zakona uporabiti v postopku še določbe prejšnjega Zakona o pravdnem postopku, se uporabljena določila ZPP nanašajo na navedeni Zakon iz leta 1977.