Jedro

Ker v pogodbi stranki nista odstopili od načela sočasnosti izpolnitve, tako da bi določili posebej še izpolnitveni čas za izročitev parcele kupcu v izključno last, tožena stranka svoje obveznosti plačila ni dolžna poravnati oziroma izpolniti, če tožeča stranka hkrati ne izpolni svoje obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se I. točka izreka pravilno glasi: Toženec J. P. je dolžan tožniku M. G. plačati 7.500,00 EUR, takrat ko mu tožnik izroči pogodbo, Ev. št. 226/03-P-M, sklenjeno med pravdnima strankama (in V. O.), z dne 15. 11. 2008, na kateri bo podpis tožnika overjen.

II. Izrek o stroških (II. točka izreka) se spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.

III. Sicer se pritožba zavrne.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2008 do plačila, v 15 dneh. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 772,95 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožnikovemu zahtevku v celoti, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim sodnikom. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno zaključilo, da gre za obveznost sočasne izpolnitve. Iz 2. člena druge pogodbe ne izhaja, da naj bi šlo za sočasno obveznost, prav tako ne izhaja, da bi bila overitev prodajalčevega podpisa na pogodbi pogoj za plačilo kupnine. Dogovorjeno je le, da je kupec dolžan poravnati kupnino v roku 8 dni, kar se nesporno ni zgodilo. Tožnik bo svoj podpis na pogodbi overil na svoje stroške, vendar šele po plačilu že zapadle kupnine. Toženec očitno ne želi spoštovati sklenjene pogodbe, upoštevati je potrebno 9. člen OZ. Ne gre spregledati, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno ugotovilo, da toženec ni pravilno odstopil od pogodbe, kot je to sicer zatrjeval. Povzema vsebino pogodbe in navaja, da niti pogodba niti zakon ne določajo, da je kupoprodajno pogodbo potrebno pred plačilom kupnine overiti s strani prodajalca, bistvene sestavine pri prodajni pogodbi so predmet pogodbe in višina kupnine, drugih bistvenih sestavin OZ ne predpisuje. Tožnik je z drugo pogodbo podal tudi zemljiškoknjižno dovolilo in je prišlo do soglasja volj. Če bi druga pogodba vsebovala kakšne druge bistvene sestavine, bi te morale biti pisne. Obveznost plačila kupnine ni bila izpolnjena, čeprav gre za jasno in nepogojno obveznost. Sodišče je določbo nedopustno razlagalo, saj jasnih določb ni potrebno razlagati. Prodajalca, torej tožnik in O. nista ne nujna ne enotna sospornika, vse kar imata skupnega je to, da kot prodajalca, vsak zase, nastopata v isti prodajni pogodbi. Na podlagi ločenih zemljiškoknjižnih dovolil se toženec lahko kot lastnik vpiše pri vsaki nepremičnini posebej in neodvisno od druge. Ne more se sklicevati na morebitne želje, ki jih izrecno ni izrazil, nagibi so pravno nezavezujoči. Pritožba uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, navaja, da se je sodišče v obrazložitvi oprlo na številne podrobnosti, ki so jih med zaslišanjem navedle tako stranke kot priča P., brez predhodne trditvene podlage, kar ni dopustno in je kršeno razpravno načelo, gre za bistveno kršitev določb ZPP po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da naj bi šlo za enotno prodajo obeh zemljišč skupaj, kaj takšnega niti iz prve niti iz druge pogodbe ne izhaja in gre za bistveno kršitev določb ZPP po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi sodbe nasprotujejo vsebini dokaznih listin. Če bi zaključili tako, kot stori sodišče prve stopnje, bi morali ugotoviti, da pogodbi pravzaprav nista bili sklenjeni, ker ni bilo soglasja volj, prodajalca sta prodala vsak svojo parcelo, kupec pa je želel obe hkrati. Sodišče torej po eni strani navaja, da ni bilo soglasja volj, po drugi pa, da terjatev še ni zapadla v plačilo, gre za bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V predmetni zadevi ni bilo nobenih navedb o tem, da druge pogodbe ne bi bilo moč realizirati oziroma, da do odpovedi predkupne pravice v resnici ne bi prišlo. Zaključki sodišča glede parcelacije niso bili predmet trditvene podlage in so zato neupoštevni. Prav tako so zmotni, saj je tožnik izpovedal, da je mislil, da je bila predkupna pravica na obeh parcelah. Zaradi odsotnosti trditvene podlage so neupoštevne navedbe priče P. Nejasna je tudi prvostopenjska navedba v 14. točki obrazložitve, da že vsebina 6. člena prve pogodbe kaže na to, da je sklenitev pogodbe za toženca smiselna le v primeru, da skupaj kupi obe manjši nepremičnini. Ker se tožnik in toženec med sklepanjem posla nikoli nista videla, njuno pravo voljo izražata zgolj obe pogodbi, v točno takšnem besedilu, kot sta zapisani. Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi moralo biti tožniku ves čas jasno, da ima za toženca pomen le hkraten nakup obeh parcel, saj to iz pogodb ne izhaja. Nepremičnini se omenjata skupaj le kot posledica dejstva, da gre za zapis v eni pogodbi. Izpovedbo priče P. bi bilo potrebno ocenjevati še posebej previdno, saj očitno neresnično izpoveduje. Protispisna je tudi obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je nakup vsake parcele zase neprivlačen, ker toženec z njim ne bi kaj prida pridobil, ker tudi takšnih navedb v spisu ni. Zmotni so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, da je pomembno, kakšna je bila dinamika izvedbe prve pogodbe v primerjavi z izvedbo druge pogodbe, saj sta pogodbeni dikciji bistveno različni. Prav tako so protispisne ugotovitve, da je neoverjena pogodba za toženo stranko nerabna, tožnik je prepričan, da jo je moč realizirati. Če je imel toženec pripombe na samo dikcijo druge pogodbe, pa je kljub tem pripombam pogodbo podpisal v takšnem besedilu, kot jo je, naj si posledice pripiše sam. Kritično je potrebno oceniti tudi prvostopenjsko oceno tretjega odstavka 2. člena druge pogodbe, nesporno je, da kupec kupnine ni poravnal, navedeni odstavek je povsem nepotreben in je lahko zgolj posledica odvetnikove malomarnosti. Ker je potrebno zahtevku tožnika v celoti ugoditi, je posledično zmotna tudi prvostopenjska odločitev glede stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je materialnopravno zmoten zaključek, da gre v konkretnem primeru v sporni (drugi) pogodbi z dne 15. 11. 2008, sklenjeni med tožnikom, O. in tožencem, za obveznost sočasne izpolnitve. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da je potrebno izhajati iz vsebine pogodbe, saj se tožnik in toženec med sklepanjem posla nista nikoli videla (nesporno dejstvo, ki ni predmet dokazovanja). Sodišče prve stopnje je glede tega ugotavljalo določena dejstva, ki v postopku niso bila zatrjevana, na izpovedbe o teh dejstvih je tudi oprlo svojo odločitev, kar ni dopustno, vendar pa takšno ravnanje na pravilnost odločitve ni vplivalo, glede na to, da je obveznost sočasne izpolnitve mogoče ugotoviti že iz same pogodbe z dne 15. 11. 2008. 6. Načelo sočasnosti izpolnitve (101. člen Obligacijskega zakonika, OZ) je sicer dispozitivno pravilo obligacijskega prava. Stranki se namreč lahko dogovorita, da naj najprej izpolni ena od njiju, tej izpolnitvi pa naj kasneje sledi še izpolnitev druge stranke. Odstopanje od načela sočasnosti izpolnitve pri dvostranskih pogodbah torej pomeni dogovor strank, ki določi različen izpolnitveni čas za obveznosti iz dvostranske pogodbe. Tožeča stranka pri tem navaja, da je v pogodbi dogovorjeno le, da je kupec dolžan poravnati kupnino v roku 8 dni, medtem ko obveznost overitve podpisa s strani prodajalca v pogodbi ni določena, tega pa ne določa tudi noben zakon, vendar so trditve tožeče stranke neutemeljene. Tožeča stranka pri tem v pritožbi razlaga, glede česa je prišlo do soglasja volj, kar se nanaša na sklenitveno fazo, medtem ko se načelo oziroma pravilo sočasne izpolnitve nanaša na izpolnitveno fazo pogodbe. Opozarja, da je bilo podano že celo zemljiškoknjižno dovolilo, ki je nepogojno, vendar spregleda, kaj je vsebina obveznosti pogodbenih strank. Tožeča stranka se je zavezala, da proda in izroči kupcu v izključno last in posest parcelo številka 260/7 - njiva v izmeri 50 m2. Res je v pogodbi podano tudi zemljiškoknjižno dovolilo, vendar zato, da parcela preide v izključno last kupca, ta potrebuje overjeno zemljiškoknjižno dovolilo. Na podlagi neoverjenega zemljiškoknjižnega potrdila namreč vknjižba lastninske pravice ni mogoča, overitev je zato vsebovana že v izročitvi parcele v izključno last (1. odstavek 2. člena pogodbe). Ker v pogodbi stranki nista odstopili od načela sočasnosti izpolnitve, tako da bi določili posebej še izpolnitveni čas za izročitev parcele kupcu v izključno last (kar torej vsebuje predhodno plačilo davka in overitev pogodbe), tožena stranka svoje obveznosti plačila ni dolžna poravnati oziroma izpolniti, če tožeča stranka hkrati ne izpolni svoje obveznosti.

7. Glede na to, da je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da sporna pogodba z dne 15. 11. 2008 še vedno velja in odstop tožene stranke ni bil veljaven, tožeča stranka lahko zahteva izpolnitev obveznosti tožene stranke. Zaradi ugovora tožene stranke, da svoje obveznosti ni dolžna izpolniti, ker (dokler) tudi tožeča stranka ni izpolnila svoje (pri čemer ni sporno, da tožena stranka kupnine ni poravnala, tožeča stranka pa je že plačala davek, ni pa še overila podpisa pogodbe), je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in je toženi stranki naložilo izpolnitev obveznosti, vendar šele takrat, ko ji bo tožeča stranka predložila pogodbo, na kateri bo podpis tožnika overjen (358. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo določena dejstva oziroma ugotovitve izpeljalo iz zaslišanja strank in prič, ki niso bila zatrjevana, obširno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bila bistvena sestavina pogodbe nakup obeh parcel hkrati, vendar navedeno, kot tudi zaključki sodišča prve stopnje glede tega, za odločitev niso pravno relevantni. Sodišče prve stopnje je sicer glede tega napravilo obširno dokazno oceno, vendar je izhajalo iz zmotnega izhodišča. Tudi če je bilo za toženo stranko odločilno, da kupi obe parceli (ali pa nobene), to ni pravno relevantno zato, ker je bila dejansko sklenjena (druga) pogodba z dne 15. 11. 2008, v kateri sta bili zajeti obe parceli. Navedbe tožene stranke in zaključki sodišča prve stopnje, bi bili pomembni le, v kolikor bi se presojala sklenitvena faza pogodbe in ne faza izpolnitve. Na vse pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede tega in v tem delu uveljavljane absolutno bistvene kršitve določb postopka zato sodišču druge stopnje ni potrebno odgovarjati. Prav tako ni potrebno odgovarjati na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena.

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo drugih absolutno bistvenih kršitev določb postopka, je, kot že navedeno, pritožbi delno ugodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Tožena stranka je torej dolžna izpolniti svojo obveznost po sporni pogodbi tožeči stranki takrat, ko bo tudi ta izpolnila svojo obveznost do tožene stranke, do zamudnih obresti pa ni upravičena, saj zamuda še ni nastopila, glede na pravilo sočasne izpolnitve. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo.

10. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je spremenjen tudi stroškovni izrek. Tožeča stranka je v postopku uspela delno, glede na dosežen uspeh je sodišče druge stopnje odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pravdnega postopka na prvi stopnji (154. člen ZPP).

11. Tudi s pritožbo je tožeča stranka uspela delno, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da nosita pravdni stranki vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).