Jedro

Pri izdaji regulacijske odredbe je treba celovito tehtati položaj obeh pravdnih strank, ta pa vključuje tudi upoštevanje morebitnih posledic opustitve varovanja. Celovita ocena okoliščin na strani tožeče in tožene stranke ne utemeljuje izdaje začasne odredbe in ni tehtnih razlogov, da bi sodišče brez kontradiktornega postopka že v tej fazi postopka izdalo začasno odredbo, s katero bi dejansko že ugodilo tožbenemu zahtevku.

Začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, je mogoče izdati le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. V teh primerih je treba restriktivno tolmačiti pojem "težko nadomestljiva škoda" ter ob tehtanju interesov ene in druge stranke zagotoviti, da bodo ureditvene začasne odredbe, katerih vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, ostale omejene le na nujne in ustavno upravičene primere.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo z dne 17.9.2008 od sodišča zahtevala, naj toženi stranki naloži odstranitev zabojnika, zapornic ter oseb, ki izvajajo nadzor nad osebami in vozili, ki želijo v poslovne prostore tožeče stranke, in tožeči stranki in njenim poslovnim strankam omogoči nemoten prehod preko parc. št. 1452/53 k.o. ..... in ji v bodoče prepove s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v njeno soposest nepremičnine oziroma v izvajanje služnosti po parc. št. 1452/53. Predlagala je tudi, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero naj toženi stranki naloži odstranitev zabojnika, zapornic ter oseb, ki izvajajo varnostni nadzor v imenu tožene stranke nad osebami, ki želijo v poslovne prostore tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22.9.2008 predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo.

Tožena stranka je zoper sklep ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom ugovoru ugodilo in je izdani sklep o začasni odredbi razveljavilo ter predlog tožeče stranke zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izkazala obstoja dodatnih pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/07, v nadaljevanju ZIZ). Meni, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena oziroma precej otežena, če bo tožena stranka parc. št. 1452/53 prodala, kar izhaja iz predpogodbe, ki jo je sodišču predložila kot dokaz. Meni, da je verjetno izkazala tudi, da ji bo brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda. Opozarja, da je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe navedla kakšna škoda ji nastaja zaradi ravnanja tožene stranke, predlagala pa je tudi zaslišanje direktorja. Opozarja, da je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu ne da bi izvedlo predlagani dokaz. Meni, da je dokazala tudi, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, ne bi utrpela hujših posledic, saj na tem območju razen parc. št. 1452/53, ki je dvorišče, nima drugih nepremičnin, ki bi jih morala varovati. Opozarja, da je v zvezi s tem predlagala zaslišanje direktorja tožene stranke, sodišče prve stopnje pa tudi tega dokaza ni izvedlo. Meni, da predlog za izdajo začasne odredbe tudi v celoti ustreza pogojem odločbe Ustavnega sodišča RS št. 275/97, saj bi bilo brez težav mogoče v primeru, če s tožbo ne bi uspela, vzpostaviti prejšnje stanje. Opozarja tudi, da ni bila stranka v postopkih, na katere se sklicuje tožena stranka, in bi morala tožena stranka odločbe v teh zadevah predložiti, da bi se tožeča stranka o teh navedbah lahko sploh izrekla. Tako predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožene stranke zavrne in izdano začasno odredbo ohrani v veljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po 272. členu ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, navedla, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Ugovarjala je, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti, da je bila motena njena (so)posest nepremičnin v kompleksu, saj ni prekomerno omejila pravice tožeče stranke do prostega dostopa do njenih nepremičnin v kompleksu. Poudarja, da je ves čas toženi stranki omogočala nemoteno uporabo predmetnega dvorišča, da pa je opazila, da se dvorišče uporablja v večjem obsegu kot je bilo dogovorjeno, zaradi česar se je odločila, da svoja lastninska upravičenja zavaruje. Navaja, da tožeča stranka ni izvrševala posesti na delu zemljišča, kjer je postavljena zapornica, poleg tega je dopuščala dostop delavcem in strankam tožeče stranke. Meni, da tudi nadaljnji pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani. Navaja, da ni res, da z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela nikakršnih posledic, saj se ji z izdano začasno odredbo preprečuje varovanje njene lastnine. Poudarja, da ni res, da na tem območju nima nepremičnin, saj je iz varovanega dvorišča z zadnje strani dostop do njene poslovne stavbe. Navaja, da je sicer res, da ima popoldne zapornice odprte, da pa razlog ni v tem, da želi šikanirati tožečo stranko, ampak v tem, da v dopoldanskem času kompleks varuje pred obiskovalci, ki tam nimajo kaj početi. Tožena stranka je navedla, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je izdalo začasno odredbo, dejansko že odločilo o tožbenem zahtevku, ne da bi navedbe tožeče stranke kritično presodilo. Tožena stranka meni, da odstranitev zapornic in zabojnika za zagotovitev prostega dostopa sploh ni potrebna, navaja pa tudi, da je medtem že ukinila varovanje kompleksa in dvignila zapornice.

Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da gre za odločanje o predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, in se lahko izda le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Pravilno je navedlo, da je treba v teh primerih z restriktivnim tolmačenjem pojma "težko nadomestljiva škoda" ter ob tehtanju interesov ene in druge stranke zagotoviti, da bodo ureditvene začasne odredbe, katerih vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, ostale omejene le na nujne in ustavno upravičene primere.

Tožeča stranka je v predlogu navedla, da identifikacija strank, ki si pridejo ogledovat materiale, ob vhodu v poslovno stavbo predstavlja tako hud poseg v njihove osebnostne pravice, da si raje izberejo drugega ponudnika in da prometni zastoji zaradi zapornic onemogočajo prehod interventnim vozilom. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da so navedbe tožeče stranke, upoštevajoč restriktiven pristop pri regulacijskih odredbah, premalo konkretizirane. Tožeča stranka pomanjkljivih navedb tudi ne more nadomestiti z izpovedjo direktorja. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da že trditvena podlaga tožeče stranke onemogoča odločitev, da je verjetno izkazano, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in tako utemeljeno ni izvajala predlaganih dokazov.

Ob tem, da je tožena stranka nasprotovala trditvi tožeče stranke, da na tem območju nima nobene nepremičnine, ki bi jo bilo treba varovati in je tudi navedla, da je solastnica posameznih delov poslovnih stavb (parc. št. 1453/1, 84.ES vl. št. ..., k.o. .....) v kompleksu, ki ga varuje z zapornicami, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Iz enakega razloga tudi ni mogoče ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe, ker bi bila ob morebitni odsvojitvi nepremičnine parc. št. 1452/53 uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je kljub obstoju navedenega razloga mogoče izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi bilo brez težav mogoče v primeru, če s tožbo ne bi uspela, vzpostaviti prejšnje stanje - ponovno namestiti zabojnik in zapornice. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da je treba pri izdaji regulacijske odredbe celovito tehtati položaj obeh pravdnih strank, ta pa vključuje tudi upoštevanje morebitnih posledic opustitve varovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da celovita ocena okoliščin na strani tožeče in tožene stranke ne utemeljuje izdaje začasne odredbe in ni tehtnih razlogov, da bi sodišče brez kontradiktornega postopka že v tej fazi postopka izdalo začasno odredbo, s katero bi dejansko že ugodilo tožbenemu zahtevku.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbe 272. člena ZIZ, ko je ugovoru tožene stranke ugodilo in je izdano začasno odredbo razveljavilo ter predlog tožeče stranke zavrnilo. Višje sodišče je zato na podlagi druge točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 355. členom ZPP in 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in je izpodbijani sklep potrdilo.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.