Jedro

Vrhovno sodišče je v odločbi z dne 5. 5. 2011, opr. št. I Ips 1/2011 presodilo, da ker gre pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja za fikcijo, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje, mora biti njena uporaba, da ne bi privedla do neupravičenega privilegiranja storilcev kaznivih dejanj, nujno zadržana in skladna s kriminalnopolitičnimi izhodišči. Prav do takšne situacije pa bi v obravnavanem primeru, ko sta obtoženca še v kazenskem postopku pri drugih sodiščih zaradi številnih istovrstnih kaznivih dejanj, prišlo.

Določba 8. člena ZKP se torej po vsebini nanaša na udejanjenje pravice do uporabe svojega jezika pri sodnih dejanjih. V zvezi z aktivnostmi policije in zakonske podlage njihovega delovanja v okviru določbe 148. člena ZKP, katerega rezultat so tudi konkretni uradni zaznamki napravljeni v zvezi z njihovimi ugotovitvami in izjave obtožencev, pa gre izpostaviti, da ravnanja policije niso sodna dejanja, zato obtožencema v zvezi s tem tudi pravice iz 8. člena ZKP niso mogle biti kršene, ker se ta nanaša na uporabo svojega jezika pri sodnih dejanjih.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oba obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila obtožena A. A. in B. B. spoznana za kriva. Obtoženi A. A. z dejanji pod točko A/I. sedmih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, z dejanji pod točko A/II. kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 (kaznivo dejanje pod točko A/II-2.), z dejanjem pod točko A/III. pa kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1. Določene so mu bile kazni: za kaznivo dejanje pod točko A/I-1. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen štirih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I-2. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen štirih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko. A/I-3. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen šestih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I-4. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen sedmih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod tč. A/I-5. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen sedmih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I-6. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen štirih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I-7. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen petih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/II-1. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen petih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/II-2 izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen treh mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/III. izreka po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1 kazen šestih mesecev zapora, nakar je prvo sodišče obtožencu po 3. točki drugega odstavka in tretjem odstavku 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevajoč kot določeno enotno kazen enega leta in šestih mesecev zapora in stransko kazen izgona tujca iz države v trajanju petih let, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.6.2020, opr. št. II K 13194/2020, pravnomočno dne 4. 8. 2020 ter zgoraj določene posamične kazni zapora po tej sodbi, izreklo enotno kazen petih let in šestih mesecev zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se obtožencu v izrečeno enotno kazen zapora všteje čas pripora ter odvzema prostosti od 4. 8. 2020 od 13.30 ure dalje do 10. 6. 2021 do 15.29 ure; po prvem odstavku 55. člena KZ-1 pa se mu všteje tudi del kazni, ki jo je že prestal po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.6.2020, opr. št. II K 13194/2020, pravnomočni dne 4.8.2020, in sicer od dne 2. 3. 2020 od 15.20 ure do 4. 8. 2020 do 13.30 ure ter od 10. 6. 2021 od 15.29 ure dalje. Obtoženi B. B. pa je bil spoznan za krivega: z dejanji pod točko A/I. sedmih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, z dejanjem pod točko A/III. pa kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1. Določene so mu bile kazni: za kaznivo dejanje pod točko A/I-1. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen štirih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I-2. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen štirih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I-3. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen šestih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I-4. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen sedmih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I-5. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen sedmih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I-6. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen štirih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I-7. izreka po prvem odstavku 205. člena KZ-1 kazen petih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/III. izreka po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1 kazen šestih mesecev zapora, nakar je prvo sodišče obtožencu po 3. točki drugega odstavka in tretjem odstavku 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevajoč kot določeno enotno kazen enega leta in šestih mesecev zapora in stransko kazen izgona tujca iz države v trajanju petih let, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.6.2020, opr. št. II K 13194/2020, pravnomočno 4. 8. 2020 ter zgoraj določene posamične kazni zapora, izreklo enotno kazen štirih let in desetih mesecev zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se obtožencu v izrečeno kazen zapora všteje čas pripora ter odvzem prostosti od 4. 8. 2020 od 13.30 ure dalje do 10. 6. 2021 do 15.29 ure; po prvem odstavku 55. člena KZ-1 pa se mu všteje tudi del kazni, ki jo je že prestal po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18. 6. 2020, opr. št. II K 13194/2020, pravnomočni dne 4. 8. 2020, in sicer od 2. 3. 2020 od 15.20 ure do 4. 8. 2020 do 13.30 ure ter od 10. 6. 2021 od 15.29 ure dalje.

2. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je prvo sodišče obtoženemu B. B. izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer se mu odvzame predmete, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja - mobilni telefon Samsung, model SMJ330F/ DS (Galaxy J3), ser.št. ..., št. IMEI ... z vstavljenima SIM karticama operaterja A. ICCID št.8938670050055329350 in 8938670050054138745 ter spominsko micro SD kartico.

3. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvo sodišče oškodovancem priznalo premoženjskopravne zahtevke: C. C. v višini 335,00 EUR, D. D. višini 30,00 EUR, E. E. in F. F. v višini 3.970,00 EUR, s presežkom je ta dva oškodovanca napotilo na pravdo, G. G. pa v višini 3.500,00 EUR, kar vse sta obtoženi A .A. in obtoženi B. B. dolžna nerazdelno plačati; oškodovanca H. H. pa je prvo sodišče napotilo na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom.

4. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1 je sodišče prve stopnje obtoženima A. A. in B. B. naložilo v plačilo denarne zneske, ki ustrezajo pridobljeni premoženjski koristi, in sicer na škodo I. I. v višini 500,00 EUR in na škodo J. J. v višini 1.500,00 EUR, kar skupaj znese 2.000,00 EUR, pri čemer sta dolžna plačati vsak eno polovico navedenega zneska v dobro proračuna; obtoženi A. A. pa je sam dolžan plačati tudi pridobljeno premoženjsko korist na škodo K. K. v višini 2.000,00 EUR.

5. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je prvo sodišče oba obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov obsodilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Na podlagi 97. člena ZKP se nagrada in potrebni izdatki za zastopanje do vključno dne 21. 6. 2021 zagovornikov odvetnika L. L. in odvetnika M. M. izplačajo iz proračuna, za zastopanje od 22. 6. 2021 dalje pa se izplačajo iz proračunskih sredstev na podlagi odločb Bpp 946/2021 in Bpp 948/2021 Službe za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Celju.

6. Pod točkama B/I in II je prvo sodišče oba obtoženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe: pod točko B/I-1. poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in pod točko B/I-2. kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1; obtoženega B. B. pa pod točko B/II-1. kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in pod točko B/II-2. poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ- 1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je prvo sodišče oškodovanko N. N. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, proračun.

7. Pod točkami C/I., C/II., in C/III. je sodišče prve stopnje po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženca, zaradi kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, štirih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je prvo sodišče oškodovance O. O., P. P. in R. R., S. S., Š. Š. ter T. T. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, proračun.

8. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obtoženi B. B., njegov zagovornik, zagovornik obtoženega A. A. in okrajna državna tožilka.

9. Obtoženi B. B. se smiselno pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenega predloga ni podal. 10. Njegov zagovornik uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, graja pa tudi odločbi o kazenski sankciji ter premoženjskopravnih zahtevkih. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega B. B. oprosti obtožbe.

11. Zagovornik obtoženegaA .A. prvostopenjsko sodbo izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Graja tudi odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih in kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega A. A. oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom z navodilom o izločitvi dokazov.

12. Okrajna državna tožilka pritožbeno uveljavlja pritožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP – zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v delu sodbe pod točko A/III. glede kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1 spozna oba obtoženca za kriva tudi kaznivih dejanj na škodo U. U., V. V. in Z. Z. ter v tem delu v celoti sledi modificirani obtožnici z dne 10. 11. 2021, nakar naj vsakemu obtožencu, upoštevaje vse že pred sodiščem prve stopnje izpostavljene olajševalne in obteževalne okoliščine, izreče za to kaznivo dejanje kazen enega leta zapora. V delu sodbe pod točko B. glede kaznivih dejanj pod točko II. naj obtoženega B. B. spozna za krivega storitve kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 na škodo K. K. in poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1 na škodo Ž. Ž. (posledično naj v tem delu spremeni pravno kvalifikacijo pri obtoženemu A. A.), nakar naj mu, upoštevaje vse že pred sodiščem prve stopnje izpostavljene olajševalne in obteževalne okoliščine, izreče za kaznivo dejanje na škodo K. K. kazen petih mesecev zapora in za kaznivo dejanje na škodo Ž. Ž. kazen treh mesecev zapora. Nato naj višje sodišče, ob upoštevanju pravil o steku in sodbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18. 6. 2020, opr. št. II K 13194/2020, ter glede na že določene kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 20. 12. 2021, opr. št. III K 54544/2021, izreče obtoženemu A. A. enotno kazen šestih let zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let, obtoženemu B. B. pa enotno kazen šestih let zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Podrejeno se državna tožilka zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

13. Odgovori na pritožbe niso bili vloženi.

14. Pritožbe niso utemeljene.

15. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb vseh štirih pritožnikov sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in zagovora obtožencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da sta storila kazniva dejanja, ki sta jih bila spoznana za kriva s pritožbeno izpodbijano sodbo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: **K pritožbam obtoženega B. B. in zagovornikov obeh obtoženih:**

16. Oba zagovornika sodišču smiselno očitata kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker kljub izpolnjenim pogojem ni uporabilo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja glede kaznivih dejanj pod točkami A/I. od 1 do 7, za obtoženega A. A. pa tudi pod točkama A/II. 1 in 2. Zagovornika menita, da gre za šolski primer nadaljevanega kaznivega dejanja kot ga uzakonja prvi odstavek 54. člena KZ-1. Še več, zagovornik obtoženega B. B. celo smiselno zatrjuje, da bi moralo prvo sodišče uporabiti načelo ne bis in idem ter obtožbo zavrniti, ker je bil obtoženec za istovrstna kazniva dejanja, storjena v istem časovnem obdobju, že pravnomočno obsojen pred Okrožnim sodiščem v Kranju.

17. Po drugem odstavku 54. člena KZ-1 se za nadaljevano kaznivo dejanje ne uporabijo določbe o steku iz 53. člena KZ-1, pač pa se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje. Nadaljevano kaznivo dejanje kot posebna oblika navideznega realnega steka, pa po določbi prvega odstavka 54. člena KZ-1 stori, kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Res je sicer kar trdita zagovornika, da opis pod točkama A/I. in A/II. obtožencema očitanih kaznivih dejanj izpolnjuje vse kriterije za uporabo konstrukta nadaljevanega kaznivega dejanja, a uporaba takšnega konstrukta v skladu z uveljavljeno sodno prakso ni absolutno obligatorna. Nenazadnje gre predvsem za praktično konstrukcijo, ki se je oblikovala skozi sodno prakso in z uveljavitvijo KZ-1 uzakonila iz praktičnih razlogov, t. j. poenostavitve dela sodišča. Obtoženca z uporabo oziroma neuporabo tega konstrukta nista v ničemer prikrajšana. Z uporabo nadaljevanega kaznivega dejanja pa lahko pride do težave, ko se naknadno odkrita kazniva dejanja istega obtoženca, ki bi po vseh kriterijih sodila v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja, štejejo za razsojena in o njih več ni mogoče ponovno odločati. V tej zvezi je treba opozoriti, da se obtožena A. A. in B. B. nahajata še v drugih kazenskih postopkih zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, ki bi sicer bila lahko umeščena v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Gre za postopke: opr. št. VI K 8205/2021 (vložena obtožnica) pri Okrožnem sodišču v Ljubljani; opr. št. I Kpr 15680/2020 (vložena obtožnica) pri Okrožnem sodišču v Kranju; samo zoper obtoženega A. A. pa: opr. št. K 38909/2020 (vložena obtožnica) pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in opr. št. K 51356/2020 (v fazi preiskave) pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. V tovrstnih primerih pa je Vrhovno sodišče RS v odločbah z dne 15. 9. 2011, opr. št. I Ips 18724/2010 in z dne 5. 5. 2011, opr. št. I Ips 1/2011, zavzelo stališče o zadržani uporabi predmetnega instituta. Tako je vrhovno sodišče v odločbi z dne 5. 5. 2011, opr. št. I Ips 1/2011 presodilo, da ker gre pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja za fikcijo, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje, mora biti njena uporaba, da ne bi privedla do neupravičenega privilegiranja storilcev kaznivih dejanj, nujno zadržana in skladna s kriminalnopolitičnimi izhodišči. Prav do takšne situacije pa bi v obravnavanem primeru, ko sta obtoženca še v kazenskem postopku pri drugih sodiščih zaradi številnih istovrstnih kaznivih dejanj, prišlo. Zato sodišče druge stopnje zavrača očitek pritožnikov o kršitvi kazenskega zakona zaradi neuporabe konstrukta nadaljevanega kaznivega dejanja v obravnavani kazenski zadevi. Na koncu gre pripomniti, da ta konstrukt ni bil uporabljen niti v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18. 6. 2020, opr. št. II K 13194/2020, ko sta bila obtoženca, po podanem in sprejetem sporazumu o priznanju krivde, spoznana za kriva vsak štirih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter dveh poskusov kaznivih dejanj po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter 34. členom KZ-1 in so jima bile določene kazni za vsako posamezno kaznivo dejanje ter nato na podlagi določil o steku kaznivih dejanj, izrečeni enotni kazni zapora.

18. Zagovornik obtoženega A. A. sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je privolilo v zlorabo procesnih določb z dopustitvijo zadnje modifikacije in razširitve obtožnice po državnem tožilstvu 10. 11. 2021. Tožilstvo naj bi s to modifikacijo „skozi zadnja vrata“ vložilo v kazenski spis listinske dokaze za nekatera kazniva dejanja, ki do tistega trenutka niso bila predmet kazenskega postopka oziroma obtožbe. Vložene listine naj bi po mnenju zagovornika lahko bile kvečjemu podlaga za uvedbo nove preiskave.

19. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je državno tožilstvo dne 10. 11. 2021, pod številko Kt/9703/2020, v pisni obliki delno modificiralo obtožnico (list. št. 371 do 372) in obtožencema očitalo še vsakemu kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1, na škodo oškodovancev U. U., V. V. in Z. Z. (poleg že prej zajetih R. R. in P. P., S.S. ter A. B. in Š. Š.). Najprej je treba poudariti, da je prvo sodišče dejanja po razširjeni obtožnici izpustilo iz opisa kaznivega dejanja prikrivanja, kar je predmet pritožbenega izpodbijanja po državni tožilki. Sicer pa v skladu z določbo prvega odstavka 345. člena ZKP ni nobene procesne ovire, da razpravni senat (sodnik posameznik) v primeru, če se med glavno obravnavo odkrije kakšno obtoženčevo prejšnje kaznivo dejanje, razširi glavno obravnavo tudi na to dejanje, potem ko državni tožilec razširi obtožbo. Zoper razširjeno obtožbo, ki je lahko tudi podana ustno, ni ugovora.

20. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke, da je bila obtožencema kršena pravica do uporabe svojega jezika v predmetnem postopku. Po prvem odstavku 4. člena ZKP mora biti oseba, ki ji je odvzeta prostost, v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščena o razlogih za odvzem prostosti. V svojem jeziku ali jeziku, ki ga razume mora biti takoj poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje. Osumljenec, ki mu je bila odvzeta prostost, mora biti obveščen tudi o pravicah iz 8. člena ZKP in o pravici iz četrtega odstavka 4. člena ZKP (zagovornik po uradni dolžnosti). Po prvem odstavku 8. člena ZKP pa imajo stranke, priče, osumljenci in drugi udeleženci v postopku pravico, da pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi uporabljajo svoj jezik na način, kot ga določa ZKP.

21. Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) v 6. členu med drugim določa, da ima tisti , ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da je takoj in nadrobno seznanjen v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni. Ustava RS v 62. členu vsakomur priznava pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določa zakon. Zakon o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) pa v 19. členu določa, da morajo za jezikovno sporazumevanje pri opravljanju policijskih nalog policisti upoštevati predpise o slovenščini kot uradnem jeziku ter o rabi italijanščine in madžarščine kot uradnih jezikov na območju občin, v katerih živi avtohtona italijanska oziroma madžarska narodna skupnost. Pri ustnem sporazumevanju z osebami, ki ne znajo slovenščine, policisti lahko uporabljajo tudi drug jezik, ki ga oseba razume, sicer pa tolmača. Minimalna pravila, ki se uporabljajo v Evropski uniji pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih, so sprejeta tudi v Direktivi 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010, ki v 2. členu določa, da države članice zagotovijo tolmačenje obdolžencem, ki ne govorijo ali ne razumejo jezika kazenskega postopka, vključno med policijskim zaslišanjem. Tolmačenje mora biti dovolj kakovostno, da se zagotovi pravičen postopek, zlasti z zagotovitvijo, da so obdolženci seznanjeni z njihovim primerom in sposobni uveljavljati svojo pravico do obrambe. Določba 8. člena ZKP se torej po vsebini nanaša na udejanjenje pravice do uporabe svojega jezika pri sodnih dejanjih. V zvezi z aktivnostmi policije in zakonske podlage njihovega delovanja v okviru določbe 148. člena ZKP, katerega rezultat so tudi konkretni uradni zaznamki napravljeni v zvezi z njihovimi ugotovitvami in izjave obtožencev, pa gre izpostaviti, da ravnanja policije niso sodna dejanja, zato obtožencema v zvezi s tem tudi pravice iz 8. člena ZKP niso mogle biti kršene, ker se ta nanaša na uporabo svojega jezika pri sodnih dejanjih. Glede na navedeno se torej postavi vprašanje, ali je ruski jezik, v katerem sta bila obtoženca v predkazenskem postopku seznanjena s svojimi pravicami in vsebino uradnih zaznamkov ter izjav, moč šteti za jezik, ki ga obtoženca razumeta? Do tega vprašanja se je sodišče prve stopnje pravilno in s tehtno argumentacijo opredelilo pod točkama 6 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob jasnih in razumnih razlogih, s katerimi je prvo sodišče utemeljilo zaključek, da oba obtoženca obvladata konverzacijo v ruskem jeziku, gre opozoriti na njune številne izjave v tem kazenskem postopku pa tudi npr. v kazenskem postopku v kazenski zadevi, opr. št. II K 13194/2020, pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Oba obtoženca sta, ko sta bila v predmetni kazenski zadevi privedena pred preiskovalnega sodnika zatrjevala 3. 7. 2020 (v navzočnosti tolmačke za gruzijski jezik A. C.), da razumeta tudi ruski jezik.

22. Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožniki, da obtoženca ob varnostnem pregledu nista bila bila ustrezno poučena o svojih pravicah v jeziku, ki ga razumeta. Varnostni pregled po 51. členu ZNPPol je nujno procesno dejanje, katerega cilj po prvem odstavku 51. člena ZNNPol je preprečiti napad ali samopoškodovanje določene osebe. Torej je glede na nujnost dejanja logično, da pri njem ni mogoče zagotoviti navzočnosti tolmača za jezik, ki ga varnostno problematična oseba razume. V smislu citirane določbe 19. člena ZNPPol se lahko policija pri tem dejanju s takšno osebo ustno sporazume v jeziku, ki ga ta oseba razume. Že v nadaljevanju policijskega postopka pa je bilo obtožencema zagotovljeno tolmačenje vseh policijskih postopkov s tolmačko za ruski jezik A. D., kot je to razvidno iz zapisnikov o zasegu predmetov Policijske postaje za izravnalne ukrepe Maribor z dne 2. 3. 2020. Na vseh zapisnikih je zapisano, da je tolmačka obtoženega B. B. seznanila z vsebino zapisnika. Zapisniki so podpisani in obrazložitvi pod točko 10, s katero sodišče prve stopnje utemeljuje, da ni nobenega razloga za to, da bi se verjelo zagovoru obtoženega B. B., da zapisnikov ni podpisal, sodišče druge stopnje nima česa dodati.

23. V nasprotju s trditvijo zagovornika obtoženega A. A. glede prevajanja spisovne dokumentacije, gre opozoriti na določbo četrtega odstavka 8. člena ZKP, po kateri lahko sodišče izjemoma odloči, da se pisno ali ustno povzamejo ali da se ustno tolmačijo tisti deli sicer bistvenih dokumentov, ki niso pomembni za razumevanje kazenske zadeve ali za morebitno uporabo pravnih sredstev s strani posamezne osebe iz prvega odstavka 8. člena ZKP. Do tega vprašanja se je prvo sodišče v zadostni meri pravilno opredelilo pod točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.

24. V luči zgoraj povzetih zaključkov, glede pravice obtožencev v predkazenskem postopku do uporabe jezika, ki ga razumeta, gre obravnavati tudi pritožbeno izpostavljeno okoliščino, češ da nista poznala vsebino izjav v ruskem jeziku, s katerimi sta se odpovedala pravici do navzočnosti pri opravi hišne preiskave na naslovu ... . Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključkom prvega sodišča pod točko 17 obrazložitve, s katerimi je prepričljivo argumentiralo, zakaj obtožencema ne verjame, da nista poznala vsebine izjav, ki sta bili sestavljeni v slovenskem in ruskem jeziku. Nenazadnje pa sta že tedaj imela obtoženca vsak svojega zagovornika (odvetnika A. E. in A. F.), ki sta bila, kot izhaja iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 16. 3. 2020, telefonično obveščena o hišni preiskavi, pa se je prav tako nista udeležila.

25. Zagovornik obtoženega A. A. neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je kršilo pravila postopka s tem, ko za ugotavljanje sposobnosti obtoženca za sojenje in aktivno udeležbo na glavni obravnavi ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Po določbi druge alineje prvega odstavka 265. člena ZKP se sme psihiatrični pregled obdolženca odrediti med drugim tudi, če obstaja resen dvom, da se zaradi njegovega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je v zvezi z začasno hospitalizacijo obtoženega A. A. na UKC Maribor, Oddelku za forenzično psihiatrijo, opravilo uradne poizvedbe v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora v Celju iz prejelo odgovor, da je bil obtoženec odpeljan v bolnišnico zaradi agresivnega in samopoškodovalnega vedenja 7. 11. 2021. Hospitaliziran je bil do 16. 11. 2021, prejel je le terapijo po infektologu, ki pa jo je odklanjal. Pritrditi gre zaključkom sodišče prve stopnje pod točko 8 obrazložitve, da se v predmetnem kazenskem postopku, v katerem je sicer obtoženec ves čas aktivno sodeloval, ni porodil resen dvom, da se zaradi duševnega stanja ni bil sposoben udeleževati kazenskega postopka. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe, ko ni sledilo predlogu obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične stroke.

26. Zagovornik obtoženega A. A. sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da naj bi kršilo pravico do obrambe tega obtoženca, ker ni ugodilo dokaznim predlogom za zaslišanje prič, ki bi potrdile, da obtoženca nista bila edina, ki sta stanovala na naslovu ..., za zaslišanje policista A. G. glede zasega predmetov 2. 3. 2020 in dr. A. H. glede preiskave zavarovanih sledi biološkega materiala oziroma DNK, najdenih na klobčiču preje. Prav tako pritožnik problematizira zavrnitev predloga za pridobitev originalnih zaseženih predmetov, ki naj bi jih oškodovanci prepoznali in predočenje teh oškodovancem ter zavrnitev predloga za grafološko preiskavo podpisov na zapisnikih o zasegu predmetov.

27. Pri oceni utemeljenosti pritožnikovih trditev, sodišče druge stopnje najprej opozarja na že dalj časa uveljavljena merila, ki jih je ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4. da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5. v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

28. Sodišče prve stopnje je pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, argumentirano pojasnilo presojo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagala obramba ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi izvedba dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Glede predloga za zaslišanje sosede stanodajalca obtožencev, ki naj bi čistila stanovanje, je prvo sodišče že na podlagi izpovedb stanodajalca A. I. zanesljivo dognalo, da v času bivanja obtoženih v stanovanju čistilka tega ni čistila. Glede priče A. J. pa je sodišče prve stopnje med ostalimi razlogi, pravilno izpostavilo, da je priča glede na to, da je pobirala denar za najemnino, bila v stiku z obtoženima kvečjemu januarja in februarja 2020. Glede pridobivanja predmetov, odtujenih oškodovancem, je treba na podlagi spisovnega gradiva, torej zapisnikov zaslišanj oškodovancev na glavni obravnavi ugotoviti, da je bila tem dana ustrezna možnost, da se opredelijo glede lastništva predmetov, tudi v navzočnosti obeh obtožencev, sodišče pa je potem, ko državno tožilstvo ni vztrajalo pri obtožbi glede oškodovancev, ki predmetov niso zanesljivo prepoznali, tudi samo iz opisa dejanj odstranilo vse očitke, kjer pri prepoznavanih predmetih lastništvo posameznega oškodovanca ni bilo z gotovostjo izkazano. Glede predloga za postavitev izvedenca grafološke stroke, pa se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da je obtoženi B. B. sam potrdil, da je na zapisniku o zasegu zlatih predmetov z dne 2. 3. 2020 njegov podpis, ki pa je po oceni sodišča identičen podpisoma na ostalih dveh zapisnikih z dne 2. 3. 2020. Strokovno mnenje strokovnjakinje iz Nacionalnega forenzičnega laboratorija dr. A. K. je sodišče prve stopnje prebralo na glavni obravnavi in kot pravilno navaja v obrazložitvi, obramba na to mnenje ni imela pripomb, niti ni predlagala neposrednega zaslišanja strokovnjakinje. Sodišče prve stopnje je prav tako ustrezno zavrnilo predlog za zaslišanje policista A. G. iz Policijske postaje za izravnalne ukrepe ... . Na podlagi spisovne listinske dokumentacije, ko je na več zapisnikih povsem jasno navedeno (v prisotnosti tolmačke za ruski jezik), da je obtoženi B. B. pri varnostnem pregledu zavoje izročil sam, prav tako pa je sodišče prve stopnje pod točkami 11 do 13 obrazložitve uspešno zavrnilo zatrjevanja obrambe, da varnostni pregled potnikov in vozila ter sam odvzem predmetov obtožencu niso bili izvedeni zakonito.

29. Iz podatkov Policijske postaje ... izhaja, da se je na postaji 1. 3. 2020 ob 9.30 uri zglasil A. L. in naznanil, da je okoli 1.20 ure skozi kukalo na naslovu ... opazil tri sumljive moške, ki so si ogledovali vhodna vrata njegovega in sosednjega stanovanja. Njihovo početje je posnel s kamero in posnetek zavaroval na zgoščenko, ki jo je predal policiji. Pritožniki menijo, da gre v tem primeru za nedovoljen dokaz, ki bi ga prvo sodišče moralo izločiti iz kazenskega spisa. Pri svoji trditvi se sklicujejo na določbe 74. ter 76. člena Zakona o varovanju osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Šlo naj bi za izvajanje videonadzora na hodniku večstanovanjske stavbe, kar bi morala oseba, ki takšen videonadzor izvaja, o tem objaviti obvestilo, pridobljeno pa bi moralo biti tudi soglasje 70 odstotkov solastnikov.

30. Sodišče druge stopnje se s povzetimi pritožbenimi trditvami ne strinja in pritrjuje razlogom prve sodbe pod točko 14 obrazložitve. Nikakor v primeru problematiziranega slikovnega snemanja po občanu A. L. ni šlo za izvajanja videonadzora, pač pa za enkratno samozaščitno ravnanje, kot to pravilno argumentira prvo sodišče. Ravnanje občana je bilo sorazmerno, saj kot je bilo ugotovljeno kasneje, je posnel moške, ki so pripravljali teren za izvrševanje oziroma že pristopili k izvrševanju težjih premoženjskih deliktov. Pri tovrstnem ravnanju pa oseba v stanovanjski stavbi, kjer nima sicer česa početi, ne more biti upravičena do varovanja človekove pravice in temeljne svoboščine, kot je pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Ker je v predmetnem primeru imelo varovanje zasebne lastnine prednost pred zasebnostjo obtoženih, samozaščitnega ravnanja A. L. ni mogoče opredeliti niti kot kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 137. člena KZ-1. 31. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pritožniki uveljavljajo s trditvijo, da opis kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1 pod točko A/III. ne vsebuje dejanskega opisa zavedanja obtoženih, da prenašata predmete, pridobljene s storitvami kaznivih dejanj. Sodna praksa naj bi namreč že večkrat izpostavila, da je treba v opis kaznivega dejanja povzeti tudi tiste okoliščine, ki konkretizirajo očitek, da je oseba vedela, da prenaša ukradene predmete.

32. Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene trditve. Pravni stavek oziroma abstraktni del opisa kaznivega dejanja prikrivanja obtožencema očita, da sta skupaj storila kaznivo dejanje tako, da sta zavestno sodelovala pri storitvi, ko sta pridobila in prikrila premične stvari, za katere sta vedela, da so bile pridobljene s kaznivimi dejanji, pri čemer sta se predhodno združila zaradi prikrivanja. Konkretizacija zavesti o prikrivanju pa je v sklepnem delu izreka opisana z očitkom, da sta obtoženca vse predmete prikrila na način, da sta jih dne 2. 3. 2020 prevažala s seboj v vozilu Škoda, tip Fabia, z reg. št. ..., ko sta bila ustavljena in kontrolirana na mejnem prehodu Š. ter sta z njimi skušala zapustiti Republiko Slovenijo, pri čemer sta glede na to, da je šlo za številne predmete, za katere nista imela ustreznih potrdil o njihovem lastništvu, nedvomno vedela, da so bili pridobljeni s kaznivimi dejanji. Glede na takšen opis gre torej zavrniti trditve pritožnikov o njegovi nesklepčnosti. Vprašanje ali sta se obtoženca zavedala tega, da je bila zlatnina, ki sta jo prevažala, pridobljena s kaznivimi dejanji, pa je dejanske narave in je sodišče prve stopnje uspešno nanj odgovorilo pod točko 42 obrazložitve izpodbijane sodbe.

33. V nasprotju s pritožniki, sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom prvega sodišča pod točkami 11 do 13, s katerimi je izčrpno ter s trdnimi argumenti utemeljilo zakonitost izvedbe varnostnega pregleda potnikov (obeh obtožencev) ter vozila Škoda Fabia, reg. št. ... po policistih Policijske postaje za izravnalne ukrepe ... . Sodišče druge stopnje je že zgoraj pojasnilo, da glede na nujnost ukrepa po prvem odstavku 51. člena ZNNPol, pri njegovi izvedbi ni zapovedana navzočnost tolmača za jezik, ki ga oseba, nad katero se izvaja varnostni pregled, razume. Zadostuje že ustno pojasnilo policista tej osebi o ukrepu, ki bo izveden. V trenutku, ko sta bila obtoženca s strani avstrijskih organov vrnjena na slovensko stran mejnega prehoda Š. zaradi zavrnitve vstopa obtoženega A. A. na shengensko območje, pa tudi ni mogoče trditi, da je bil zoper obtožena že osredotočen sum storitve obravnavanih kaznivih dejanj. Takšen sum se je lahko porodil šele z zasegom zavojev z zlatim nakitom, pri obtoženemu B. B. pa tudi v povezavi s fotografijo in javno objavljenim videoposnetkom, ki ga je posnel občan A. L. Kot izhaja iz nadaljnjega postopanja policije, pa je bilo obtožencema zagotovljeno tolmačenje v jezik, ki ga razumeta, torej ruščino. Iz zapisnikov o zasegu predmetov (zlatnine) z dne 2. 3. 2020 ob 14.20 uri ter preiskavi avtomobila z dne 3. 3. 2020 izhaja, da je bilo obtožencema zagotovljeno tolmačenje po tolmački za ruski jezik A. D. Glede obtoženega A. A. je sodišče prve stopnje pod točko 13 pravilno pojasnilo, da je bila zavrnitev njegovega vstopa na shengensko območje zadostna podlaga za prekrškovni postopek, ki je pred sprovajanjem obtoženca terjal izvedbo varnostnega pregleda po določbah 51. člena ZNPPol. Zagovornik obtoženega A. A. brez kakršnekoli dejanske podlage na policijo naslavlja očitek, da naj bi varnostni pregled vozila opravila na tak način, da so preiskovali tudi njegove skrite dele oziroma prtljažnik. Iz spisovne dokumentacije kaj takega ne izhaja. Iz vseh zapisnikov o zasegu predmetov z dne 2. 3. 2020 brez vsakršnega dvoma izhaja, da je obtoženi B. B. pri varnostnem pregledu oba zavoja z zlatnino izročil sam (pri tem je bila navzoča tolmačka za jezik, ki ga razume). Tega dne ob 14.20 uri, kot izhaja iz zapisnikov, drugi predmeti obtožencu niso bili zaseženi. Vozilo Škoda Fabia je bilo zapečateno in šele na podlagi sodne odredbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 3. 3. 2020 je bila opravljena preiskava prej zapečatenega vozila. Kot izhaja iz zapisnika z dne 3. 3. 2020, sestavljenega ob 18.20 uri, obtoženca nista imela pripomb na izvedbo preiskave vozila. Šele ob tej preiskavi so bili zaseženi drugi predmeti v vozilu kot so orodje, kape rokavice itd. Že samo to dejstvo ovrže pritožbeni očitek, da naj bi bi policisti pri varnostnem pregledu vozila presegli svoja pooblastila in pregledovali tudi njegove skrite dele. Sodišče druge stopnje prav tako ne soglaša s pritožbenim očitkom zagovornika obtoženega B. B., češ da nedovoljen dokaz predstavljata zapisnika o zasegu predmetov, sestavljena na Policijski postaji v ... 2. 3. 2020, ob 21.05 uri, ker na njima ni navedeno ime tolmača, kar naj bi kazalo na to, da obtoženca nista prejela ustreznih pravnih poukov v jeziku, ki ga razumeta. Obtoženca sta zapisnika podpisala (gruzijska pisava) in nanj nista imela pripomb, zasežena so jima bila obuvala, ki sta jih nosila (Alpina, model Camino in Marca). Kot izhaja iz zapisnika, sta jih sama izročila, ta obuvala pa v tem kazenskem postopku niti niso bila uporabljena kot dokaz.

34. Na podlagi relevantnega spisovnega gradiva tudi sodišče druge stopnje ne pritrjuje obrambni tezi, da naj bi bila hišna preiskava na naslovu ... 16. 3. 2020 obremenjena s procesnimi hibami, dokazi, ki naj bi bili pridobljeni na ta način, pa naj bi bili nedovoljeni. Sodišče prve stopnje je svoje trdno stališče do tega vprašanja z razumnimi razlogi utemeljilo pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zakonsko podlago za poseganje v pravico do nedotakljivosti stanovanja pomenijo določbe ZKP, ki urejajo hišno preiskavo. Po prvem odstavku 214. člena ZKP se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (prvi odstavek 215. člena ZKP). Po 219. členu ZKP je hišna preiskava nezakonita in sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, pridobljene tekom le-te, če je bila opravljena brez pisne odredbe sodišča, ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi, ali če je bila opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka 218. člena ZKP. Pri hišni preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, v čigar zasebnost se posega, to pa je dejanski uporabnik ali imetnik stanovanja in drugih prostorov, torej ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Kot je razvidno iz spisovne dokumentacije, je bila hišna preiskava na naslovu ... 16. 3. 2022 opravljena na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kranju z dne 16. 3. 2020, opr. št. II Kpr 13194,2020, zaradi utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Pri izvedbi hišne preiskave sta bili prisotni solenitetni priči A. M. in A. N. Hišne preiskave se je udeležil tudi lastnik stanovanja oziroma najemodajalec A. I. Iz zapisnika prav tako izhaja, da sta bila zagovornika obtoženih odvetnika A. E. in A. F. ob 15.50 oziroma 15.53 uri obveščena o hišni preiskavi, ki se je začela ob 16.00 uri, pa se je nista udeležila. Glede na zanesljivo ugotovljeno zadostno razumevanje ruskega jezika obtožencev, ter podpisani izjavi obtožencev, pa tudi sodišče druge stopnje ne more slediti obrambni tezi, češ da obtoženca sploh nista vedela za to hišno preiskavo in jima ni bila dana možnost, da se je udeležita. Ne gre pa spregledati niti pravilne presoje prvega sodišča, da obtoženca, tudi po lastnem zagovoru, v času izvedbe hišne preiskave sploh več nista bila uporabnika preiskovanega stanovanja, saj sta ga 2. 3. 2020 zapustila, najem pa je potekel 4. 3. 2020. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da je bila predmetna hišna preiskava opravljena z upoštevanjem vseh zgoraj povzetih kavtel in je zato procesno neoporečna, dokazov, pridobljenih na njeni podlagi pa ni mogoče šteti za nedovoljene.

35. Zagovornika tudi v pritožbi vztrajata na obrambni tezi, da predmeti, zaseženi pri hišni preiskavi na ..., še zlasti tisti povezani z obravnavanimi kaznivimi dejanji, ne pripadajo oziroma nimajo zveze z obtoženima. V stanovanju naj bi ostale le stvari tretje osebe, kar naj bi izkazovalo npr. dejstvo najdenih mešanih bioloških sledi več oseb (zasežena obutev). Obtoženca naj bi stanovanje zapustila le s predmeti, ki so bili njuna last, ostale pa sta pustila v stanovanju. Zagovornik obtoženega B. B. še posebej izpostavlja okoliščino, da obtoženca v času hišne preiskave 16. 3. 2020 stanovanja nista uporabljala in zato zaseženi predmeti niso mogli biti v njuni posesti. V stanovanju naj bi bivala tudi tretja oseba po imenu A. O., torej prav ta, ki naj bi obtožencema naročil, da avtomobil Škoda Fabia z večjim zavojem zlatnine odpeljeta v B. in vse skupaj predata sorodniku, nakar naj bi se obtoženca vrnila v G. 36. Sodišče zgoraj povzete pritožbene navedbe zavrača, saj ne more mimo prepričljive obrazložitve prvega sodišča pod točkama 18 in 19 izpodbijane sodbe. Tudi sodišče druge stopnje ne vidi razloga, zakaj se ne bi verjelo najemodajalcu A. I., da se je za najem dogovarjal z obtoženim A. A., da je slednji najem podaljšal do 4. 3. 2020, nakar ni bil več dosegljiv, da osebe A. O. ne pozna, da po odhodu obtožencev stanovanja ni nihče uporabljal in da so po odhodu obtožencev v stanovanju ostali osebni predmeti obtožencev. Prav tako je sodišče prve stopnje uspešno izpostavilo, da sta sama obtoženca v zagovoru A. O. omenjala kot zunanjega obiskovalca in ne kot sostanovalca. Avtomobil Škoda Fabia je bil po dokumentaciji last tretje osebe. Da je šlo za osebne predmete obtožencev oziroma takšne, ki sta jih v stanovanje prinesla ona dva, je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo argumentiralo na okoliščini, da obtoženi B. B. ni zavrnil sprejema vrnjenih mu zaseženih predmetov ter je celo omenjal, da se med zaseženimi predmeti nahaja njegova ročna ura znamke Certina. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšne dokazne presoje prišlo do utemeljenega zaključka, da sta obtoženca v najetem stanovanju pustila predmete, ki sta jih tja sama prinesla, da sta se nameravala v najeto stanovanja še vrniti ter da ugotovljene okoliščine izkazujejo, da sta načrtno prihajala v Slovenijo z namenom izvrševanja kaznivih dejanj premoženjske narave.

37. Pritožniki glede zavestne plati kaznivega dejanja prikrivanja zatrjujejo, da obtožencema noben dokaz z gotovostjo ne dokazuje, da sta vedela, da prevažata predmete, ki so bili pridobljeni s kaznivimi dejanji (razen tistih, pridobljenih z vlomi na področju ...). Okoliščina, da obtoženca nista razpolagala s potrdili o lastništvu zlatnine še ničesar ne pomeni, saj tovrstne dokumentacije, ki bi izkazovala lastništvo predmetov, niso imeli niti oškodovanci.

38. Zakonski znaki kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1 so: 1. stvar oziroma tisto, kar je bilo zanjo pridobljeno (s prodajo ali zamenjavo); 2. pridobitev takšne stvari na enega od konkretnih oziroma splošno navedenih načinov v zakonu; 3. védenje oziroma zavest storilca, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem (prvi odstavek) oziroma njegova (vsaj nezavestna) malomarnost v odnosu na okoliščino, ali je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem (drugi odstavek). Kvalificirana oblika kaznivega dejanja po tretjem odstavku je med drugim storjena tudi, če sta dejanje iz prvega ali drugega odstavka storili dve ali več oseb, ki so se združile zaradi prikrivanja. V subjektivnem pogledu za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 zadošča zavest storilca, da je bil predmet pridobljen s kaznivim dejanjem in da takšno stvar prikriva. Ni pa potrebno, da storilec ve za konkretno kaznivo dejanje, storilca, pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Drugače kot pritožniki, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pod točko 42 obrazložitve z izčrpnimi in tehtnimi argumenti podprlo dokazno oceno o subjektivni plati predmetnega kaznivega dejanja, torej kateri dokazi obtožencema z vso gotovostjo dokazujejo, da sta vedela, da nakit, ki sta ga v dveh zavojih prevažala v avtomobilu, izvira iz kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izpostavilo okoliščine kot so: zagovor oziroma trditev obtoženega B. B. glede zlatega prstana s črnim kamnom, da se ta med predmeti, zaseženimi 2. 3. 2020, zagotovo ne nahaja; da sta obtoženca sodelovala pri istovrstnih vlomnih tatvinah v Š., katerih plen je bil prav tako zlat nakit; da sta skupaj prebivala in skupaj potovala; nakit, ki je izviral iz kaznivih dejanj vlomnih tatvin (glede vprašanja dokazanosti le-teh obtožencema se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju), je bil v zavoju prevažan skupaj z zlatim nakitom, ki je bil predmet kaznivega dejanja prikrivanja in nenazadnje obtoženca nista imela nikakršnih potrdil o lastništvu oziroma kakšnem drugem načinu pridobitve večje količine zlatega nakita. Povsem zgrešena je primerjava zagovornikov med oškodovanci in obtožencema, ko trdita, da niti oškodovanci niso razpolagali z relevantno dokumentacijo o lastništvu. V predmetnem kazenskem postopku je bilo namreč z gotovostjo dokazano, da so bili oškodovanci R. R. in P. P., S. S. ter A. B. in Š. Š., vsi stanovalci večstanovanjskih blokov, žrtve kaznivih dejanj vlomnih tatvin v njihova stanovanja, storjenih v času med 27. 1. in 23. 2. 2020. Nobenega razumnega razloga ni, da jim sodišče ne bi verjelo, da jim je bil pri tem odtujen zlat nakit kot je specificiran v opisu kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v opisu kaznivega dejanja zadržalo le tista dejanja, pri katerih so oškodovanci z gotovostjo kot svoj opisali odtujen jim nakit s tem, da so odločno predstavili tudi določene individualne karakteristike posameznih predmetov. Ni mogoče enačiti položaja oškodovanca, ki takšen predmet dobi v dar ali mogoče kot zapuščino oziroma, tudi če si ga kupi in ga hrani v lastnem stanovanju, pa zanj nima dokazila o izvoru, s položajem obtožencev, ki sta zajetno količino zlatega nakita, dokazano izvirajočega iz kaznivih dejanj vlomnih tatvin, prevažala v zavojih in skušala z njim prečkati državno mejo.

39. Zagovornik obtoženega A. A. izraža prepričanje, da je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni dalo preveliko težo rezultatom preiskav bioloških sledi. Poudarja, da biološke sledi obtoženega A. A. niso bile najdene na vseh krajih obravnavanih kaznivih dejanj, katerih storitev se ga bremeni s pritožbeno izpodbijano sodbo. Pri zavarovanih bioloških sledeh je šlo za mešanice bioloških sledi več oseb moškega spola. Biološka sled obtoženca na nitki vstavljeni v cilinder ključavnice je lahko prišla na nitko tudi s tem, da je bil obtoženec v stiku s klobčičem te iste niti. To pa še ne pomeni, da je nit vstavil v ključavnico. Glede na to, da sta obtoženca v stanovanju v L. bivala vsaj še s tretjo osebo in potovala z avtomobilom v lasti tretje osebe, je možno, da je vse obravnavane vlomne tatvine storila tretja oseba. Na obutvi znamke Kajila Fashion so bili celo biološki sledovi štirih oseb. Obtoženca nista bila edina, ki naj bi tovrstne vlomne tatvine izvajala na območju Slovenije. Tudi ni jasno, zakaj naj bi bilo obuvalo znamke EA7 zaseženo prav obtoženemu A. A. Na tem obuvalu so biološke sledi vsaj treh oseb. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih individualnih značilnosti na odtisih obutve na kraju kaznivih dejanj.

40. Sodišče druge stopnje ne sprejema zgoraj povzetih pritožbenih navedb, saj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pod točkami 22, 23, 30 in 31 pravilno presodilo dokazno vrednost sledi biološkega materiala, odkritih in zavarovanih na krajih kaznivih dejanj zoper oškodovance I. I., F. F. in E. E., K. K. in Ž. Ž., pod točkami 24, 25 do 27, 28, 30 in 31 pa dokazno vrednost najdenih in zavarovanih odtisov obuvala EA7. Na kraju kaznivega dejanja vloma zoper oškodovanca I. I. je bila najdena in zavarovana mešana biološka sled na cilindričnem vložku, pri čemer iz Poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) o preiskavi izhaja, da je primerjava alelov, ki jih ima obtoženi A. A. v svojem STR profilu z vsemi aleli kompleksnega profila mešanice bioloških sledi s cilindričnega vložka, potrdila prav vse alele kot jih ima obtoženec v svojem profilu. Takšen profil je 3,2 x 10⁷ bolj verjeten, če je biološka sled, najdena na cilindričnem vložku, mešanica bioloških sledi obtoženca in še dveh naključnih nesorodnih oseb iz naše populacije, kot če je mešanica bioloških sledi treh naključnih nesorodnih oseb iz naše populacije. Povedano bolj enostavno, če obtoženi A. A. nima brata enojajčnega dvojčka, je z veliko verjetnostjo, ki meji na gotovost izkazano, da je na cilindričnem vložku pustil svojo biološko sled, torej da se je v kritičnem času vlomne tatvine nahajal na kraju kaznivega dejanja. Pri tem ne gre za biološko sled na nitki. Za slednjo gre pri dejanju na škodo F. F. in E. E., ko je bila mešana biološka sled najdena na nitki vstavljeni v cilinder ključavnice. Tudi v tem primeru iz Poročila o preiskavi NFL izhaja, da je z verjetnostjo, ki meji na gotovost, bolj verjetno, da je donor ene izmed treh komponent mešanice obtoženi A. A., ko pa da je donor naključno izbrana, z njim sorodstveno nepovezan oseba. Ocenili so, da gre za šesto stopnjo verjetnosti, na šest stopenjski lestvici, pri čemer je stopnja 1 najmanj verjetna, 6 pa najbolj. Glede na to, da je bilo treba pred vlomom z nitko manipulirati oziroma jo vstavljati v cilinder ključavnice, sodišče druge stopnje nikakor ne sprejema teze obrambe glede možnosti, da se je obtoženec slučajno dotaknil klobčiča te niti in na tak način na njej pustil biološko sled, še zlasti glede na zanesljivo zgornjo ugotovitev, da je pri dejanju zoper I. I. biološko sled pustil na samem cilindru ključavnice. Biološke sledi istega obtoženca so bile odkriti in zavarovane tudi na kraju dveh kaznivih dejanj, glede katerih je sodišče soobtoženega B. B. oprostilo obtožbe. Gre za kaznivi dejanji zoper oškodovanki K. K. in Ž. Ž. Tudi na kraju teh dveh kaznivih dejanj je bila odkrita in zavarovana biološka sled obtoženca na vrvici, vstavljeni v cilindra ključavnic. V obeh primerih iz Poročil o preiskavi NFL z dne 3. 3. 2020 izhaja, da se na vrvicah v cilindričnih vložkih ključavnic nedvomno nahajajo biološke sledi obtoženega A. A., ob predpostavki, da nima enojajčnega brata dvojčka. Na kraju slednjih dveh kaznivih dejanj pa so bili odkriti in zavarovani tudi odtisi obuvala znamke EA7. Iz Poročil o kriminalistično tehničnih ugotovitvah z dne 5. 3. 2020, je razvidno, da gre za sled obuvala EA7, ki se po vzorcu ujema z odtisi obuval, zavarovanih tudi na krajih kaznivih dejanj zoper oškodovance H. H., G. G., K. K., A. P. in Ž. Ž. Obuvalo znamke EA7 z istovrstnimi splošnimi značilnostmi odtisa je bilo zaseženo pri hišni preiskavi na naslovu ... . Iz poročila NFL o preiskavi bioloških sledi z dne 16. 7. 2020 je razvidno, da so opravili forenzično preiskavo bioloških sledi, vzetih z različnih obuval, zaseženih pri hišni preiskavi na istem naslovu in za biološke sledi, odvzete z desnega obuvala z napisom EA7. V vzorcu slednjega so zaznali mešanico bioloških sledi, v kateri je ena od komponent mešanice zelo verjetno biološka sled obtoženega A. A. Tako je že z medsebojno logično povezavo med najdenimi biološkimi sledmi obtoženega A. A. v obuvalu znamke EA7, njegovimi biološkimi sledmi, najdenimi na cilindru ključavnice oziroma vrvici v cilindru ključavnice ter odtisi obuvala znamke EA7 na kraju kaznivih dejanj, ki se očitata le njemu in je na le-teh zavarovana tudi njegova DNK sled na vrvici v ključavnici (K. K., Ž. Ž.), ter odtisi tega istega obuvala na kraju kaznivih dejanj zoper oškodovance H. H., G. G. in A. P., moč z gotovostjo zaključiti, že pred dokazno oceno prepoznave predmetov po oškodovancih, da je bil obtoženi storilec kaznivih dejanj vlomnih tatvin na škodo oškodovancev I. I., F. F. in E. E., H. H., G. G., A. P., K. K. in Ž. Ž. Kaznivim dejanjem zoper oškodovance G. G., A. P. in J. J. je skupna še uporaba dveh viličastih ključev, torej je bil način nasilnega odpiranja ključavnice pri J. J. enak kot pri G. G. in A. P., kjer pa je bil najden odtis obuvala, za katerega gre zaključiti, da ga je imel obutega obtoženec. Takšen način vlamljanja, torej z dvema viličastima ključema številka 10, pa je bil po Poročilu o preiskavi NFL z dne 23. in 25. 3. 2020 uporabljen tudi pri nekaterih oškodovancih na kraju kaznivih dejanj na področju K. in Š., kar je sodišče prve stopnje podrobneje pojasnilo pod točkami 25, 28, 29 in 32 obrazložitve. Upoštevaje strokovno mnenje Centra za forenzične preizkuse, testiranje in izvedenstvo A. R. iz Z., po katerem je bilo v vsa tri stanovanja vlomljeno z lomljenjem vložkov cilindričnih ključavnic z uporabo viličastih ključev št. 10 ali 11, je sodišče prve stopnje glede na odsotnost podatkov o individualnih značilnostih viličastih ključev, saj ti niso bili zaseženi, zavzelo pravilno presojo, da gre za posredni dokaz, ki pa v povezavi z drugimi dokazi, torej tudi temi, ki so bili zgoraj še posebej izpostavljeni, omogoča dodatno dokazno presojo, da je obtoženi A. A. storilec kaznivih dejanj na škodo oškodovancev G. G., A. P. in J. J. 41. Sodišče prve stopnje je pod točko 33 obrazložitve še dodatno podkrepilo dokazno oceno s predstavitvijo skupnih značilnosti vseh obravnavanih vlomnih tatvin: vlomi so bili izvršeni z onesposobitvijo zaklenjenih cilindričnih ključavnic vhodnih vrat (razen pri dejanju vloma v stanovanje stanodajalca A. S.), pri tem gre za uporabo vrvice ali pa dveh viličastih ključev, v stanovanjih oškodovancev H. H., G. G., A. Š., K. K. in Ž. Ž. so najdeni odtisi obuvala z značilnim enakim vzorcem, pri oškodovancih H. H. in G. G. najdena dva različna vzorca sledi obuval, kar utemeljuje sklepanje, da sta bila v stanovanju zagotovo dva storilca, vsi vlomi so bili storjeni v stanovanjih v večstanovanjskih stavbah, na stanovanja oškodovancev ter tudi drugih stanovalcev so bile nalepljene lepilne nitke iz neznane snovi (markerji, ki so obtoženca obveščali, ali so stanovalci v stanovanju).

42. Sodišče prve stopnje pa je storitev obravnavanih kaznivih dejanj, tako vlomnih tatvin kot prikrivanja, obtožencema dokazalo tudi na podlagi zanesljive prepoznave posameznih odtujenih predmetov po oškodovancih. Pritožniki sicer tudi tem razlogom prvega sodišča nasprotujejo ter vztrajajo pri prepričanju o nezanesljivosti prepoznav ter obenem poudarjajo, da sodišče prve stopnje sploh ni natančno ugotavljajo vrednosti posameznih predmetov, ki naj bi bili oškodovancem odtujeni, če je že te vrednosti v opisu kaznivih dejanj zadržalo. Verjelo naj bi le neprepričljivim in z ničemer dokazno podkrepljenim izpovedbam oškodovancev.

43. Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbenimi izvajanji, saj na podlagi spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kritično in z vso natančnostjo pristopilo k dokazni oceni tozadevnih izpovedb oškodovancev in je iz opisa kaznivih dejanj oziroma obtožbenih očitkov izpustilo vse tisto, kar oškodovanci kot priče z gotovostjo niso prepoznali za svoje. Pri vsakem posameznem kaznivem dejanju se je prvo sodišče izčrpno lotilo tudi tega dela dokazne ocene in temeljito argumentiralo zakaj določenim izpovedbam verjame drugim pa ne. Pod točko 21 obrazložitve je prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame prepoznavi oškodovanke C. C. glede prepoznave predmetov, ki so bili med drugimi zaseženi pri hišni preiskavi v L. Pri tem gre izpostaviti po specifičnem videzu oziroma individualnih lastnostih prepoznan kemični svinčnik z napisom ... . Na vhodnih vratih stanovanja na naslovu ..., kjer je bil odtujen z drugimi predmeti, je bila najdena markirna nitka oziroma past, enako kot na drugih stanovanjih v tej večstanovanjski stolpnici, v kateri je bil poskus vlomne tatvine storjen tudi na škodo oškodovanke Ž. Ž. Pri slednji pa je bila v stanovanju na vrvici v cilindru ključavnice najdena biološka sled obtoženega A. A. , pa tudi odtis obuvala znamke EA7. Oškodovanka C. C. je prav tako zanesljivo kot svoje prepoznala par volnenih rokavic črne barve in računalniško torbo znamke HP. Glede na to, da ji je bil odtujen tudi prenosni računalnik znamke Huawei s polnilcem, sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost priglašenega zneska premoženjskopravnega zahtevka v znesku 335,00 EUR, ki ji ga je prvo sodišče prisodilo. Enako gre zaključiti za zahtevek oškodovanca D. D., sicer tudi podnajemnika v istem stanovanju, na račun odtujenih slušalk za mobilni telefon v vrednosti 30,00 EUR.

44. Oškodovanec I. I. je na glavni obravnavi 8. 9. 2021 zanesljivo prepoznal predmete za katere je bil prepričan, da so mu bili odtujeni ob vlomu v stanovanje. Gre za strgano zlato krstno verižico, povezano s sukancem. Kot njegova je potrdil tudi dva večja obeska, še zlasti tistega z glavo faraonke, ki je bil last pokojne matere, enako tudi njen prstan. Glede na količino vsega odtujenega zlatega nakita temu oškodovancu, je povsem realno določena vrednost v znesku 1.000,00 EUR. Zagovornik obtoženega B. B. po prepričanju sodišča druge stopnje neutemeljeno oporeka vednosti temu oškodovancu odtujenih predmetov, češ da naj bi bil iz zlata le zob. Takšni pritožbeni očitki nimajo podlage v dokaznem postopku, ko je bil po oškodovancu prepričljivo prepoznan nakit kot je npr. strgana krstna ogrlica, obesek štiriperesne deteljice, obesek z glavo faraonke ter prstana, za katere je bilo zanesljivo ugotovljeno, da so iz zlata.

45. Tudi oškodovanka F. F. je na glavni obravnavi 2. 6. 2021 prepričljivo prepoznala nekatere zlate predmete kot sta dve zlati broški. Ona in njen mož, sicer oškodovanec E. E., sta izdelala natančen popis odtujene jima zlatnine kot je povzet v opisu kaznivega dejanja in sodišče druge stopnje glede na količino odtujenega zlatega nakita nima nobenega pomisleka v ocenjeno vrednost 3.970,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato imelo vso podlago, da jima v tem znesku prisodi tudi premoženjskopravni zahtevek, s presežkom do 4.328,79 EUR pa ju napoti na pravdo.

46. Oškodovanec H. H. je bil na pravdo napoten s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, je pa popis njemu odtujenih predmetov, od katerih so bili nekateri zaseženi bodisi pri hišni preiskavi v Ljubljani bodisi na mejnem prehodu Š., precej obsežen in zato ne gre podvomiti v ocenjeno vrednost 8.000,00 EUR. Od zasežene zlatnine je ta oškodovanec na glavni obravnavi 15. 7. 2021 prepričljivo za svoje prepoznal številne predmete, od katerih gre izpostaviti verižico v kompletu z zapestnico, tri obeske (enega je poimenoval košarkaška žoga), uhan, jakno sive barve znamke Smog, plavalna očala itd. Tudi v tem primeru je šlo za predmete s specifičnimi lastnostmi, ki jih je oškodovanec z gotovostjo prepoznal. 47. Tudi v zanesljivost prepoznave po oškodovanki G. G. ne gre podvomiti. Zaslišana na glavni obravnavi 15. 7. 2021 je še zlasti prepričljivo opisovala obesek angela (vgraviran rojstni datum njene sestre) in obesek srce z modrim kamnom. Glede enega izmed zlatih prstanov je jasno povedala, da je darilo njene matere. Še zlasti prepričljivo je njeno pojasnilo glede prstana, ko je navajala, da ne gre za kamen ampak otroški zob, ki se vgradi, ko otroku izpade prvi zob. Ta oškodovanka je zadnja, ki ji je bil prisojen premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.500,00 EUR. Glede na ugotovitev, da so bile oškodovanki skupaj z zlatim nakitom odtujene tudi tri torbice višjega cenovnega razreda, sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost po sodišču prve stopnje ocenjene vrednosti odtujenih predmetov.

48. Oškodovanki A. P. so bili ob vlomu odtujeni trije rabljeni mobilni telefoni znamke Samsung in Huawei. Ni nobenega pomisleka s strani sodišča druge stopnje, da niso bili vredni na ocenjenih 100,00 EUR. Eden od teh telefonov in sicer Samsung Galaxy J7, z IMEI št. ... je bil zasežen pri hišni preiskavi v L. 49. Oškodovanka J. J. je bila še zlasti prepričljiva pri prepoznavi odtujenega moževega klobuka z značilnim svetlo modrim trakom s sidri, sicer zaseženega pri hišni preiskavi v L. Drugih predmetov ni prepoznala, je pa kot odtujene priglasila tudi zlate predmete, nekaj gotovine, oblačila in druge uporabne predmete, katerih ocenjena vrednost 1.500,00 EUR tudi za sodišče druge stopnje ni sporna.

50. K. K. med zaseženimi predmeti svojih ni prepoznala. Gre pa za oškodovanko, v katere stanovanju v večstanovanjski stavbi na ..., so bili najdene biološke sledi obtoženega A. A. na vrvici, vstavljeni v cilinder ključavnice, kot tudi odtis obuvala znamke EA7. Seznam predmetov odtujenih tej oškodovanki je popolnoma verjeten, in glede na to, da gre med predmeti tudi za nekaj ur, zlatnino ter gotovino, je ocenjena vrednost 2.000,00 EUR realna.

51. Pri kaznivem dejanju prikrivanja je sodišče prve stopnje v opisu obdržalo le dejanja na škodo tistih oškodovancev, ki so tudi po mnenju sodišča druge stopnje med zaseženimi predmeti zanesljivo oziroma z vso gotovostjo prepoznali določene predmete za svoje. Oškodovanca R. R. in P. P. sta predmete prepričljivo prepoznala bodisi po gravuri, bodisi po tem, ker sta npr. doma našla par odtujenega uhana. Oškodovanka S. S. je pojasnila, da ji je bilo vrnjeno le tisto, kar je prepoznala z gotovostjo. Šlo je za zlato broško ovalne oblike z drobnimi kamenčki na sredini, zlato zapestnico z navadnim verižnim pletenjem, žensko zlato pleteno zapestnico Valis itd. Zanesljivo sta med zaseženimi predmeti nekatere za svoje prepoznala tudi oškodovanca A. B. in Š. Š. Oškodovanka je prepričljivo pojasnila, da je med zaseženimi predmeti tudi uhan s podaljškom ter uhan v obliki cveta z rumenkastim kamnom na sredini in belimi naokoli, pri čemer je povedala, da ima enega takega še doma, ker ji ni bil odtujen. Prepoznala je tudi možev prstan z rdečim kamnom (fotografijo je imela na telefonu), ki ga je mož dobil po očetu.

52. Zagovornik obtoženega B. B. izraža prepričanje, da noben od izvedenih dokazov ne potrjuje udeležbe tega obtoženca pri izvrševanju vlomnih tatvin pod točko A/I. V tej zvezi naj bila izpodbijana sodba nekonkretizirana oziroma naj bi bili razlogi le pavšalni. Nikjer ni opisano, kako in na kakšen način je obtoženi pri izvrševanju kaznivih dejanj sodeloval in kakšen je bil njegov odnos do kaznivih dejanj. Izpodbijana sodba govori le o skupnih značilnostih, ki naj bi omogočale sklepanje o storilcih.

53. Opis kaznivih dejanj velike tatvine pod točko A/I. po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 že uvodoma obema obtožencema očita, da sta skupaj zavestno sodelovala pri storitvi, ko sta vzela tuje premične stvari, da bi si jih protipravno prilastila, tatvine pa sta storila v vlomom v zaprte prostore, pri čemer sta se predhodno združila zato, da bi kradla. Gre za pravni stavek, ki obtožencema očita, da sta kazniva dejanja izvrševala v smislu 2. točke prvega dostavka 205. člena KZ-1, ko gre za to, da tatvino storijo dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pod točko 37 obrazložitve zavzelo jasno stališče glede udeležbe obtoženega B. B. pri izvršitvi predmetnih kaznivih dejanj velike tatvine in ga podprlo z razumnimi argumenti, ki kažejo na skupno delovanje obeh obtoženih ter njun predhodni dogovor o izvrševanju teh kaznivih dejanj. Ponoviti gre, da sta obtoženca skupaj prebivala v istem stanovanju v L., kjer so bili zaseženi določeni predmeti, ki so izvirali iz predmetnih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je s tehtnimi razlogi prepričalo tudi sodišče druge stopnje, da tretji osebi, ki jo navajata, t. j. A. O., zanesljivo ni mogoče pripisati, da je storila kazniva dejanja, ki se očitata obtožencema. Enako velja tudi za morebitno še kakšno neznano tretjo osebo. Obtožena sta bila na mejnem prehodu Š. skupaj zalotena z večjo količino zlatega nakita, za katerega se je izkazalo, da izvira iz kaznivih dejanj, tudi iz sedaj obravnavanih. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na osebne okoliščine obtožencev, ki so z gotovostjo izkazovale, da v tuji državi nimata sredstev za osnovno preživetje, ob tem pa sta še odvisnika od prepovedane droge. Ne gre prezreti lističa papirja odkritega pri hišni preiskavi v L., na katerem so bile izpisane ulice, kjer se nahajajo večstanovanjske stavbe, ki so bile tarča delovanja obtožencev. Njuno ravnanje je torej bilo dobro načrtovano in premišljeno. Potencialna stanovanja sta markirala z nitkami, kar je bil način, uporabljen tudi pri kaznivih dejanjih na področju K. oziroma Š. Obtoženi B. B. je v zagovoru sam navajal, da je tam lepil lepilno maso na vrata stanovanj. Sodišče prve stopnje je detajlno pojasnilo v katerih stanovanjih so bili odkriti tudi odtisi več vrst obuval. Nenazadnje pa se je prvo sodišče prepričljivo oprlo na analizo telefonskega prometa in dejstvo, da se je obtoženi B. B. v času kaznivih dejanj po podatkih baznih postaj nahajal na območju C. 54. Zagovornik obtoženega A. A. problematizira odločbo o kazenskih sankcijah s trditvijo o nesorazmerju med kaznimi iz predmetne sodbe ter tistimi iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18. 6. 2020, opr. št. II K 13194/2020. Navaja, da je velik razkorak med posameznimi kaznimi, ko gre pravzaprav za enako kriminalno težo. Vsa kazniva dejanja so bila storjena na enak način, višina pridobljene premoženjske koristi pa ni element očitanega kaznivega dejanja. Oporeka, da naj bi bili oškodovancem odtujeni predmeti dejansko zlati. Sodišče prve stopnje naj bi brez dokazne podlage verjelo oškodovancem. Podobne razloge navaja tudi zagovornik obtoženega B. B. Ugotovljena premoženjska korist ne more biti razlog za izrek tako visokih kazni. Tudi kazen za kaznivo dejanje prikrivanja naj bi bila pretirana.

55. Za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 je zagrožena kazen do petih let zapora, za kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem odstavku 217. člena v zvezi s prvim odstavkom istega člena KZ-1 pa kazen zapora do treh let. Za slednje kaznivo dejanje je prvo sodišče obtožencema določilo kazni po šest mesecev zapora, torej na spodnji ravni zagrožene kazni, čeprav je bilo s kaznivim dejanjem prizadetih večje število oškodovancev. Tudi kazni za posamezna kazniva dejanja velike tatvine je sodišče prve stopnje obtožencema določilo na nivoju bližje posebnemu minimumu in sicer v razponu med tremi in največ sedmimi meseci zapora. Povsem pravilno je, da določena kazen za posamezno kaznivo dejanje odraža tudi stopnjo ogrožanja oziroma kršitve pravno zavarovane dobrine, ki se odraža tudi višini zneska oškodovanja posameznega oškodovanca. Tako ne gre spregledati, da sta bili obtožencema kazni po sedem mesecev zapora določeni za kaznivo dejanje zoper oškodovanca H. H., ki mu je bilo odtujenih predmetov v skupni vrednosti kar 8.000,00 EUR. Enako gre ugotoviti tudi pri oškodovanki G. G., ki je bila oškodovana za 6.800,00 EUR. Glede same vrednosti oškodovanja se je sodišče druge stopnje opredelilo že zgoraj, ko je v celoti pritegnilo vrednosti predmetov, ocenjeni po sodišču prve stopnje. Prav tako ni mogoče primerjati kazni določenih oziroma izrečenih v predmetni sodbi s tistimi iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, saj so bile slednje obtožencema izrečene na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde. Pa tudi v tisti sodbi je sodišče prve stopnje posamezne kazni določilo med tremi in šestimi meseci zapora. Po presoji sodišča druge stopnje je zato odločitev prvostopenjskega sodišča o posameznih kaznih določenih obtožencema ter izrečenima enotnima kaznima v izpodbijani sodbi argumentirana in razumna. Sodišče prve stopnje je kazni obtožencema odmerilo v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni, predpisanimi v 49. členu KZ-1. Prvi odstavek tega člena zavezuje sodišče, da odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno dejanje, obenem pa upošteva tudi težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Drugi odstavek 49. člena KZ-1 nalaga sodišču, da pri odmeri kazni upošteva še olajševalne in obteževalne okoliščine in jih primeroma našteva. Gre torej za uporabo načela individualizacije kazenskih sankcij, ki pomeni uporabo kazenske sankcije sorazmerne nevarnosti konkretnega kaznivega dejanja in prilagojene storilčevi osebnosti. To načelo omogoča sodišču ustrezno diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Pri izbiri vrste in odmeri višine vsake posamezno določene kazni ter nato enotno izrečenih kazni zapora je sodišče prve stopnje obtožencema kot obteževalno pravilno upoštevalo težo kaznivih dejanj, kriminalno količino, stopnjo krivde obtožencev, predkaznovanost, dodatno pa še posamezne specifične okoliščine posameznega kaznivega dejanja. Na strani olajševalnih okoliščin pa jima je upoštevalo družinske razmere oziroma skrb za preživljanje mladoletnih otrok. Nato je obtožencema, upoštevaje tudi kot določeni kazni iz prejšnje sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, izreklo enotni kazni v mejah, ki jih predpisuje 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1. Stranski kazni izgona tujca iz države za čas petih let pa je prvo sodišče v točki 47 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno utemeljilo z uporabo določbe 48.a člena KZ-1 ter tretjega odstavka 53. člena KZ-1. 56. Odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov B. B. in plačilu denarnih zneskov, ki ustrezajo pridobljeni premoženjski koristi je sodišče druge stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 383. člena ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Pod točko 48 obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo podlago za odvzem mobilnih telefonov s SIM karticami in SD kartico obtoženemu B. B., ki je podana v določbi 73. člena KZ-1. Po slednji se odvzamejo predmeti, ki so bili uporabljeni pri izvršitvi kaznivih dejanj. Odvzem premoženjske koristi obema obtožencema pa ima podlago v drugem odstavku 75. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1. Sodišče prve stopnje je obtoženima naložilo v plačilo denarne zneske, ki ustrezajo pridobljeni premoženjski koristi, in sicer na škodo I. I. v višini 500,00 EUR in na škodo J. J. v višini 1.500,00 EUR oziroma skupaj 2.000,00 EUR. Obtoženca sta dolžna plačati vsak polovico navedenega zneska v dobro proračuna. Pridobljeno premoženjsko korist na škodo K. K. v višini 2.000,00 EUR pa je dolžan plačati obtoženi A. A., glede na presojo prvega sodišča, da je to kaznivo dejanje storil sam, brez udeležbe obtoženega B. B. Pod točko 50 obrazložitve je sodišče prve stopnje uspešno argumentiralo svojo presojo glede ocene vrednosti odtujenih predmetov teh oškodovancev, ki premoženjskopravnih zahtevkov niso uveljavljali in s takšnimi tehtnimi zaključki sodišče druge stopnje soglaša. 57. Oba zagovornika izpodbijata tudi odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih, češ da jih je sodišče prve stopnje oškodovancem prisodilo, ne da bi sploh ugotavljalo vrednost posameznih predmetov. Izpodbijana sodba pa naj ne bi sledila uveljavljeni praksi sodišč glede obrazložitve teh odločb, izhajajoči iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 6. 6. 2018, št. Up-103/14. 58. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožnikoma, da prvostopenjsko sodišče pod točko 49 obrazložitve ni citiralo zakonskih podlag oziroma formalnih pravnih virov, na podlagi katerih je oškodovancem C. C., D. D., E. E. in F. F. ter G. G. prisodilo premoženjskopravne zahtevke, vendar pa iz same obrazložitve sledi, da je pri svoji odločitvi striktno upoštevalo določbe Obligacijskega zakonika, t. j. 131., 132. ter 164. člena. Glede neoporečnosti ocenitve vrednosti predmetov, odtujenih posameznemu oškodovancu, ki mu je bil prisojen zahtevek, se je sodišče druge stopnje opredelilo že zgoraj in pritrdilo prvemu sodišču. Sodišče prve stopnje pa se pod točko 49 obrazložitve ni sklicevalo le na vrednost odtujenih predmetov, kot je bila opredeljena v opisu kaznivih dejanj, pač pa je temeljito konkretiziralo kateri predmeti so bili oškodovancem odtujeni, na kakšen način so bili odtujeni ter zakaj je sledilo njihovim zahtevkom tudi glede količine in vrednosti predmetov. Torej je izhajalo iz predpostavke, da je bila oškodovancem po obtožencih povzročena škoda z zmanjšanjem premoženja, ki sta jo dolžna povrniti in na ta način vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je oškodovancem škoda nastala.

**K pritožbi okrajne državne tožilke:**

59. Državna tožilka izraža nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje glede točke A/III. (kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1), kjer je iz opisa kaznivega dejanja, zaradi pomanjkanja dokazov, izpustilo dejanja na škodo oškodovancev U. U., V. V. in Z. Z. Pritožnica se predvsem sklicuje na prepoznavo predmetov po teh oškodovancih in jo, drugače kot prvo sodišče, dojema za prepričljivo. Sodišče prve stopnje naj bi spregledalo, da so ti oškodovanci skladno pojasnili, da jim je policija v živo pokazala zgolj predmete, ki so jih predhodno že prepoznali po fotografijah. Kot svoje so potrdili le predmete za katere so bili prepričani, da so njihova last. Pritožnica povzema izpovedbe navedenih treh oškodovancev. Okoliščina, ker naj bi šlo za nakit brez specifičnih lastnosti, ne more biti odločilna za presojo lastništva.

60. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, ki so usmerjene v zmotno ugotovitev dejanskega stanja in se v celoti pridružuje zaključkom prvega sodišča pod točkama 43 in 44 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je izčrpno analiziralo izpovedbe vseh treh oškodovancev in z razumno argumentacijo utemeljilo svojo dokazno oceno, da je v navedenih primerih šlo za nakit brez kakršnihkoli individualnih posebnosti, sami oškodovanci pa tudi niso bili povsem gotovi pri prepoznavanju nakita kot svojega. Vsi trije so bili v prisotnosti obtožencev zaslišani na kontradiktorni glavni obravnavi 10. 11. 2021, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni moglo dokazne ocene graditi zgolj na prepoznavah, opravljenih v predkazenskem, policijskem postopku. U. U. je izpostavila, da verižici in moževa zapestnica niso imeli specifičnih karakteristik. Ena izmed verižic je imela obesek, ki ga na zaseženi ni bilo. Tudi V. V. ni navajala posebnosti zaseženega nakita. Sicer je najprej izpovedovala, da je prepričana, da sta verižici njeni, a je pozneje še pojasnila, da če bi ji pokazali tri enake verižice, svoje med njimi ne bi prepoznala. Verižici je odnesla v zlatarno in ju prodala. Z. Z. je povsem odkrito odgovoril, da ni 100 odstotno prepričan, da so bili predmeti, ki so mu bili vrnjeni, njegovi. Dobil jih je ob poroki in jih nato 20 let ni pogledal. Takšna prepoznava predmetov po oškodovancih pa nikakor ni tako prepričljiva, da bi na njeni podlagi lahko z gotovostjo sklepali, da so zaseženi predmeti njihova last, še zlasti ob dejstvu, da se obtoženca nahajata še v drugih kazenskih postopkih zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, storjenih v času od decembra 2019 do februarja 2020, in tako ni izključeno, da predmetni nakit oziroma opredmeti izvirajo tudi iz drugih kaznivih dejanj in so last drugih oškodovancev.

61. Iz istega pritožbenega razloga, torej zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožnica izpodbija tudi presojo prvega sodišča pod točko B/II., kjer je prvo sodišče obtoženega B. B. oprostilo kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 na škodo oškodovanke K. K. (točka 1) in poskusa istovrstnega dejanja na škodo oškodovanke Ž. Ž. (točka 2). Pritožnica problematizira dokazno oceno o nedokazanosti tega kaznivega dejanja obtoženemu B. B. Pritožnica se sklicuje na poročilo NFL z dne 1. 6. 2020, iz katerega izhaja, da je bilo v ključavnici oškodovanke K. K. najdeno tekstilno vlakno z enakimi morfološkimi značilnostmi, kot jih imajo tekstilna vlakna iz klobčiča črne preje, zavarovane pri preiskavi osebnega avtomobila znamke Škoda Fabia. Na tekstilnem vlaknu iz cilindra ključavnice je bila odkrita mešana biološka sled treh oseb, večinski del pa je pripadal obtoženemu A. A. Enaki podatki izhajajo tudi iz analize bioloških sledi na nitki iz cilindra ključavnice, najdene v stanovanju oškodovanke Ž. Ž. Pri ogledu kraja kaznivega dejanja na škodo K. K. je bil zavarovan tudi odtis obuvala EA7, v katerem je bila najdena biološka sled A. A. Odtis se ujema z odtisi iz stanovanja oškodovancev H. H., G. G. in Ž. Ž. Na zunanjih strani vrat obeh oškodovank je bila odkrita neznana lepljiva snov. Obtoženca sta v Sloveniji prebivala skupaj z namenom izvrševanja kaznivih dejanj. Glede na vse izpostavljeno, naj bi bil po pritožnici sklenjen krog indicev, da je bil obtoženi B. B. udeležen tudi pri storitvi predmetnih dveh kaznivih dejanj.

62. Sodišče druge stopnje po proučitvi zgoraj povzetih pritožbenih trditev ugotavlja, da v ničemer ne potrjujejo, še zlasti v smislu dokaznega standarda gotovosti, da je bil obtoženi B. B. udeležen pri storitvi kaznivih dejanj na škodo oškodovank K. K. in Ž. Ž. Gre v bistvu za povzemanje splošnih ugotovitev, ki pa z ničemer ne konkretizirajo dokazne ocene, da sta bila pri storitvi kaznivih dejanj na škodo teh dveh oškodovank udeležena dva sostorilca. Razlogi sodišča prve stopnje pod točko 55 obrazložitve izpodbijane sodbe so po oceni višjega sodišča razumni in podprti s prepričljivo argumentacijo. Noben od izvedenih dokazov ni potrdil navzočnosti obtoženega B. B. na kraju predmetnih dveh kaznivih dejanj, pri čemer je sodišče druge stopnje pravilno izpostavilo tudi ugotovitev, da navzočnosti tega obtoženca na kraju teh dveh kaznivih dejanj v C. ni potrdil niti izpis baznih postaj. Tako sodišče druge stopnje zaključuje, da tudi v tem delu pritožnici ni uspelo z očitkom o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

63. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je vse štiri pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

64. Obtoženca sta brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahajata pa se v priporu. Zato ju je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njuno vzdrževanje.