Jedro

Res predlagateljica večji del živi drugod, vendar to ne pomeni, da je interes nasprotne udeleženke (ki po tem sklepu tudi že ima svoje stanovanje), da bi v pritlično stanovanje zaradi potrebe po pomoči naselila sina in na ta način z delitvijo iz lastništva hiše izrinila solastnico, večji od interesa solastnice, ki ima ta del hiše v posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru razdružilo solastnino predlagateljice in nasprotne udeleženke, tako kot je podrobno navedeno v izreku sklepa. Pri tem se je sklicevalo na elaborat etažne delitve in elaborat zemljiško katastrske meritve, ki sta oba sestavna dela izpodbijanega sklepa. Odločilo je še, da je predlagateljica dolžna nasprotni udeleženki plačati razliko v večvrednosti nepremičnin, ki so pripadle njej, v znesku 30.646,95 EUR, do plačila tega zneska pa ima nasprotna udeleženka ne nepremičninah, ki pripadejo predlagateljici, zastavno pravico. Za potrebe stanovanja, ki je pripadlo predlagateljici, pa je sodišče ustanovilo služnost dostopa zaradi vzdrževanja, odčitavanja in popravil vodnega jaška in števcev. Skupni stroški znašajo 5.404,69 EUR in jih je nasprotna udeleženka dolžna povrniti predlagateljici 3.354,83 EUR. Pri tem je upoštevalo upravičene interese obeh udeleženk, saj imata stanovanji že zdaj v posesti, tako kot je odločeno. Obe stanovanji predstavljata celoti, ki ju je nemogoče razdeliti.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka in predlaga razveljavitev sklepa.

Sodišče prve stopnje se v ponovljenem postopku kljub navodilu pritožbenega sodišča ni opredelilo do vseh takratnih pritožbenih navedb, prav tako ni odpravilo vseh pomanjkljivosti, da bi bil sklep lahko izvedljiv v zemljiški knjigi.

Sklep je izdan v nasprotju z določbo 70. člena SPZ. Izvedenec je namreč ugotovil, da bi predlagateljica z dodelitvijo stanovanja v pritličju dobila v naravi več kot znaša njen idealni delež na hiši, to je ena tretjina. Ker rekonstrukcija ne bi bila smotrna, bi bilo zato treba delitev opraviti tako, da bi nasprotna udeleženka predlagateljico izplačala. Nasprotna udeleženka je namreč ostarela in bolna in bi želela v hišo vseliti enega od svojih sinov, ki nimajo svojega stanovanja in bi poskrbel za nasprotno udeleženko. Predlagateljica pa ima stanovanjsko hišo, v kateri živi in ji stanovanje ne služi za zadovoljevanje stanovanjskih potreb. Tudi če se ne bi v celoti sledilo predlogu nasprotne udeleženke, bi nepremičnine lahko razdelili tako, da bi predlagateljica dobila obe zemljiški parceli. V nadaljevanju pritožnica podaja svoj izračun vrednosti obeh zemljiških parcel. Nepremičnine bi se lahko razdelile tako, da bi obe parceli dobila predlagateljica, nasprotna udeleženka pa hišo s tem, da bi morala doplačati razliko v znesku 24.203,00 SIT. Taka delitev bi bila v skladu s SPZ in bolj življenjska, saj udeleženki ne bi bili prisiljeni živeti pod isto streho.

Če pa bi ostalo tako, kot je v sklepu, pa se nasprotna udeleženka ne strinja s tem, da ji mora predlagateljica izplačati razliko v denarju. Namesto tega bi lahko sodišče dodelilo nasprotni udeleženki v izključno last še del parcele, ki je zdaj dodeljena predlagateljici.

Problematična je cenitev izvedenca gradbene stroke, saj ni cenil tržne, ampak gradbeno vrednost. V nadaljevanju pritožba podaja svoj izračun vrednosti m² stanovanjske površine in sicer naj bi ta znašala 1354,26 EUR, kar je prenizek znesek. Izvedenec poleg tega ni upošteval vrednosti zemljišča, na katerem stoji hiša in komunalne opremljenosti. Znesek za doplačilo bi moral znašati 44.145,24 EUR, ni ocenjena tudi vrednost služnosti, ki predstavlja zmanjšanje vrednosti nepremičnine, ki pripade nasprotni udeleženki. Ob upoštevanju tega je dejansko dobila predlagateljica za 75.464,82 EUR več kot znaša njen delež. Iz navedenega izhaja, da se sklepa ne da preizkusiti in ga je že zaradi tega treba razveljaviti. Razveljaviti pa ga je treba tudi zato, ker je delitev možno izvesti na drug način, da sta premoženji udeleženk popolnoma ločeni.

V odgovoru na pritožbo je predlagateljica prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Dejstvo je, da stanovanjska hiša obsega dve stanovanji in garažo, nasprotna udeleženka je vedno uporabljala stanovanje v prvem nadstropju, garažo in klet. Stanovanje v pritličju pa je uporabljala mati predlagateljice in predlagateljica sama, ki ima tam prijavljeno stalno bivališče. Nasprotna udeleženka v dosedanjem postopku ni imela nobenih pripomb na izvedenski mnenji. Predloga, da bi predlagateljica dobila samo zemljišči, ni nasprotna udeleženka podala doslej še nikoli, tak predlog bi bil nerazumen, saj obe parceli predstavljata zemljišče okrog hiše. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev v zadevi, izrek sklepa je zdaj oblikovan tako, da je izvršljiv v zemljiški knjigi. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zgolj pavšalne in pritožbeno sodišče se do njih zato niti ne more konkretneje opredeliti. Tudi sicer je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev, tako da je sklep mogoče preizkusiti.

Pri razdelitvi solastnine mora sodišče po določbi 122. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP (enaka pa je določba sedaj veljavnega 70. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ) upoštevati upravičen interes solastnikov. Predmet delitve v obravnavani zadevi je dvostanovanjska hiša s približno 1000 m² zemljišča okrog hiše, se pravi hiša z večjim vrtom. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da imata obe solastnici upravičen interes, da postaneta lastnici posameznega dela hiše, pravilen in v skladu s citirano določbo SPZ. Delitev, po kateri bi ena od solastnic dobila hišo, druga pa zemljišče, je tudi neživljenjska, saj je zemljišče v velikem delu vezano na hišo in hišo obkroža. Iz razlogov izpodbijanega sklepa, ki niso sporni, izhaja, da nasprotna udeleženka uporablja in živi v stanovanju v prvem nadstropju hiše, predlagateljica pa ima v posesti stanovanje v pritličju. Res sicer predlagateljica večji del živi drugod, vendar to ne pomeni, da je interes nasprotne udeleženke (ki po tem sklepu tudi že ima svoje stanovanje), da bi v pritlično stanovanje zaradi potrebe po pomoči naselila sina in na ta način z delitvijo iz lastništva hiše izrinila solastnico, večji od interesa solastnice, ki ima ta del hiše v posesti. Ker je predlagateljica solastnica le do ene tretjine, se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali je možna preureditev hiše tako, da bi se pritlični del ustrezno razdelilo. Na podlagi mnenja izvedenca je ugotovilo, da bi bilo to neracionalno in povezano z nesorazmernimi stroški (ugotovitvi izvedenca glede nesorazmernih stroškov nasprotna udeleženka ob izvedbi tega dokaza ni nasprotovala). Zato v hišo ne bi bilo smiselno posegati in je odločitev sodišča prve stopnje, po kateri dobi nasprotna udeleženka v last stanovanje v prvem nadstropju, predlagateljica pa ne glede na to, da je njen solastniški delež nekaj manjši, stanovanje v pritličju, skupaj s pripadajočim deležem na skupnih delih in napravah in na stavbišču (delež predlagateljice na stavbi je namesto 33,33 % po sklepu 41,95 %), vse ob ustreznem poračunu, pravilna.

Glede razdelitve preostalega zemljišča je izvedenec pripravil in pojasnil svoj predlog, to je, da dobi vsaka od udeleženk toliko zemljišča, kot ji pripada glede na njen solastninski delež (zapisnik naroka o ogledu na l.št. 150), na katerega nobena od udeleženk postopka ni imela pripomb. Zato so pritožbene trditve, da bi sodišče moralo nepremičnino, ki po sklepu pripade predlagateljici, odmeriti drugače, prepozne glede na določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v tem postopku uporablja na podlagi določbe 37. člena ZNP, saj gre pri postopku za razdelitev solastnine za tipičen postopek, v katerem nastopajo stranke z nasprotujočimi si interesi, ki pa so v enakopravnem položaju.

Večji del pritožbe se ukvarja s cenitvijo vrednosti nepremičnine. Večina pripomb nasprotne udeleženke je prepoznih, ostale pa so neutemeljene. V času, ko se je dokaz izvajal in vse do zaključka obravnave v tej zadevi, je nasprotna udeleženka na izvedensko mnenje podala le pripombo, da bi bilo k vrednosti predlagateljičinega dela prišteti tudi pripadajoči del zunanje ureditve in funkcionalnega zemljišča. S kriteriji, ki jih je cenilec uporabil, pa se je izrecno strinjala (pripravljalna vloga z dne 10. 4. 2001, na l.št. 27), zato so pritožbene navedbe v zvezi s tržno vrednostjo nepremičnine, manjvrednostjo zaradi služnosti in prenizko vrednostjo m² stanovanjske površine neutemeljene. Ker so zemljiške parcele razdeljene v skladu s solastniškim deležem udeleženk postopka, razlika med solastniškim deležem predlagateljice in vrednostjo dela, ki ga je prejela po sklepu o razdelitvi, v celoti odpade na razliko v vrednosti obeh stanovanj. To je tudi metodologija, ki sta jo uporabila tako izvedenec kot sodišče in je glede na sprejeti predlog delitve pravilna. Pritožba to v celoti spregleda. Revalorizacijski zapisnik, ki je bil podlaga izračunu razlike v vrednosti in na katerega nobena od strank ni imela pripomb, temelji na prvotni cenitvi, v kateri je komunalno opremljenost, tržno ugodnost lokacije in zunanjo ureditev cenilec v celoti prištel k vrednosti hiše in ničesar k zemljiščem (primerjaj izračun na predlogu z dne 2. 3. 2001 na l.št. 15, kjer cenilec izhaja iz celotne vrednosti nepremičnine 53.318.027,62 SIT, zmanjšane za vrednost zemljišč in izračuna teh vrednosti v cenilnem zapisniku z dne 27. 2 2001 na l.št. 23, iz katere je razvidno, da sta bila tako zunanja ureditev kot komunalna opremljenost in tržna ugodnost lokacije v celoti prišteti le k vrednosti hiše). Taka metoda je za pritožnico celo ugodnejša. Na podlagi povedanega in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 35. člena ZNP.