Jedro

Sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalec lahko izvede reorganizacijo, ne da bi spremenil ali sprejel nov akt o sistemizaciji. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa mora dokazati le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (v točkah II/ 1., 2., 3. in 5.) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 1/8-2005 (pravilno: ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 5.9.2005 in še traja ter naložilo toženi stranki, da ga pozove nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 23.10.2003, mu izplača plačo, odvede prispevke in davke za čas od 5.9.2005 do ponovnega nastopa dela v višini, kot če bi delal, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov plač od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zahtevek za priznanje vseh pravic od 5.9.2003 pa je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 283.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je odredbo o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta v spis vložil že tožnik hkrati s tožbo, zato ni pravilna ugotovitev, da odredba v spis ni bila vložena. V njej je bilo vodji podružnice naloženo, naj ustrezno reorganizira poslovanje v skladu z zahtevanimi pogoji za opravljanje dejavnosti. Zato je bila pripravljena nova sistemizacija, sprejeta 1.3.2005, ki se je začela uporabljati 22.7.2005. Sistemizacija je bila objavljena v "rdeči knjigi" (ta je imela vlogo oglasne deske) na običajen način. Delovnega mesta vodja skladišča ni bilo več, sistemizirano je bilo novo delovno mesto farmacevt receptor, na katerega je tožena stranka zaposlila drugo delavko. Delodajalec ima pravico organizirati delovni proces tako, kot narekujejo potrebe in kot je zanj najbolj smotrno. Kadar gre za malega delodajalca, niti ni potrebno sprejemati akta o sistemizaciji. Tožnik ni imel pogojev za zasedbo novega delovnega mesta in je tudi v krajšem času ne bi mogel pridobiti. Zato ponudba nove pogodbe o zaposlitvi ni prišla v poštev. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo, zakaj reorganizacija ni dokazana in se ni opredelilo do trditve, da se je bilo treba prilagoditi zahtevam trga. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil resen in utemeljen. Tožena stranka ni sprejela nove sistemizacije in ni res, da tožnik ne bi mogel opravljati dela, ki ga je uspešno opravljal do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka v zvezi z odgovorom na pritožbo navaja, da za delovno mesto vodja skladišča z nikomer ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, v nadaljevanju pa v glavnem ponavlja svoje dosedanje navedbe. Priglaša stroške "replike" na odgovor na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, napačno pa je uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga in ni dokazala, da je pri njej prišlo do reorganizacije. Svojo odločitev je oprlo izključno na dejstvo, da Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest ni bil objavljen in da niti slovenski predpisi niti predpisi evropske skupnosti ne določajo izobrazbe za prodajo prehranskih dopolnil. Izvedlo je sicer tudi dokaz z zaslišanjem prič in tožnika, vendar pa njihovih izpovedi ni dokazno ocenilo (v obrazložitev sodbe je povzelo le njihove izpovedi).

Izhodišče sodišča prve stopnje, da delodajalec lahko izvede reorganizacijo in ukine delovno mesto le tako, da sprejme ali spremeni akt o sistemizaciji, ki ga nato tudi ustrezno objavi, je napačno. Res je, da je sodna praksa zavzela stališče, da morajo biti vsi splošni akti, ki vsebujejo abstraktne pravne norme in se kot pravna podlaga uporabljajo za odločitev o pravici delavca iz delovnega razmerja, preden začnejo veljati, objavljeni. Vendar pa objava akta o sistemizaciji oziroma njegova veljavnost nima odločilnega vpliva na obstoj razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji namreč ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalec lahko izvede reorganizacijo, ne da bi spremenil obstoječi ali sprejel nov akt o sistemizaciji. Dokazati mora le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Tudi Vrhovno sodišče RS je že večkrat, nazadnje v sodbi opr. št. VIII Ips 82/2007 z dne 26.6.2007 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 212/2006 z dne 9.10.2006 opozorilo, da sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj niti ni nujno, da delodajalec tak akt ima. Bistveno je, ali potreba po delu, ki ga opravlja delavec, še obstaja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se namreč presoja z vidika dela, ki se opravlja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar izhaja iz 1. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). V njej je določeno, da je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Iz izpovedi zaslišanih prič in tožnika, ki pa jih sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, bi bilo mogoče sklepati, da delo pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi obstaja v nespremenjenem obsegu in obliki še naprej. Vendar pa sodišče prve stopnje tega ni v zadostni meri razčistilo in do izpovedi ni zavzelo stališča. Tožena stranka je lahko izvedla reorganizacijo in ukinila delovno mesto vodje skladišča, pri čemer pa je potrebno ugotoviti, ali je to storila dejansko ali le formalno. Če gre le za formalno ukinitev, delo pa v nespremenjeni vsebini in obsegu pod drugim nazivom in z drugačno opredelitvijo nalog obstaja še naprej, odpovedni razlog ni utemeljen. Če pa delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko ni več potrebno (če se je razdelilo med že zaposlene ostale delavce, če je odpadel del nalog ipd.), pa je odpovedni razlog podan. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku z natančnejšim zaslišanjem tožnika in prič ugotovi, katere naloge je tožnik opravljal in ali je delavka, ki ga je nasledila, opravljala enako delo. Razlogi, ki so privedli do zatrjevane reorganizacije niso bistveni (zahteve glede izobrazbe), saj je tudi o tem Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 353/2006 z dne 30.1.2007 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 381/2005 z dne 15.6.2006 zavzelo stališče, da sodišče ne presoja (razen izjemoma, v primeru diskriminacije) razlogov za reorganizacijo in ti razlogi niso odločilni za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odstavka 88. člena ZDR. Šele v posledici reorganizacije, ko zaradi nje pride do ukinitve delovnih mest, se ta ukinitev presoja v smislu resnosti in utemeljenosti.

Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da je objava akta o sistemizaciji odločilna za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je dejansko stanje glede odločilnih dejstev (prenehanje potrebe po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi) ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To je storilo kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Po tej določbi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker se bo v ponovljenem postopku potrebno opredeliti do vprašanja, ali je tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno in v zvezi s tem dokazno oceniti izpovedi zaslišanih prič in tožnika (ter jih po potrebi ponovno podrobneje zaslišati), je pritožbeno sodišče ocenilo, da je primerneje, če to stori sodišče prve stopnje. Namen citirane določbe namreč ni v tem, da bi sodišče prve stopnje le izvedlo dokaze, dokazno oceno pa prepustilo pritožbenemu sodišču. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je o pritožbenih stroških odločilo. Ni namreč razloga, da odločitev o njih prepušča končni odločbi (3. odstavek 165. člena ZPP). V tem sporu gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da delodajalec krije sam svoje stroške, ne glede na izid (5. odstavek 41. člena ZDSS-1). Odgovor na pritožbo pa v ničemer ni prispeval k njeni rešitvi, zato tudi tožnik na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.