Jedro

Bistvo delniške družbe kot kapitalske družbe je v tem, da zbira (ob ustanovitvi in tudi kasneje v fazi delovanja) kapital (običajno denarna sredstva) na prostem trgu. Vlagateljem (tretjim osebam) ta pravna kapitalska institucija ponuja možnost, da namesto, da prosta denarna sredstva deponirajo pri bančni inštituciji (in se nadejajo koristi v višini zagotovljenih obresti), ta sredstva vložijo kot osnovni vložek v osnovni kapital delniške družbe. S tem korporacijskim aktom postane posamezni vlagatelj delničar delniške družbe, katerega prvenstveni premoženjski interes je v tem, da bo donos njegovega vložka v delniško družbo čim večji, gotovo pa večji od tistega, ki bi ga dobil, če bi denar shranil pri banki. Zaradi tega je pravica do dela bilančnega dobička najpomembnejša premoženjska pravica delničarja. To premoženjsko pravico ščiti korporacijska zakonodaja (ZGD-1), enako kot varuje premoženjske pravice bančnih deponentov bančna zakonodaja (ZBan-2, Uredba EU 575/2013 Evropskega parlamenta in sveta o bonitetnih zahtevah za kreditne inštitucije in investicijska podjetja). Ti dve področji pa nista v poziciji nadrejenosti, temveč gre za dve prirejeni specializirani področji, katerih namen je pravna zaščita določenega (šibkejšega) kroga vlagateljev, in sicer s primarnim ciljem, da je prosti zasebni kapital kar se da v proaktivni vlogi, saj se na ta način krepi in razvija tudi celotni družbeno ekonomski razvoj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 641,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 1465/2017 z dne 13.7.2017, izdanega na podlagi določbe 105. a člena Zakona o sodiščih, je za odločanje o pritožbi v konkretni zadevi pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se skupščinski sklep, sprejet na 32. redni skupščini tožene stranke, ki se nanaša na uporabo bilančnega dobička spremeni tako, da se bilančni dobiček, ki na dan 31.12.2015 znaša 1.611.495,56 EUR uporabi tako, da se del tega dobička v višini 422.899,50 EUR uporabi za izplačilo dividend, preostanek bilančnega dobička v višini 1.188.596,06 EUR pa se razporedi v druge rezerve iz dobička. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da je dolžna tožena stranka delničarjem, ki so kot imetniki njenih delnic vpisani v centralni register v Klirinško depotni družbi pet dni pred dnem zasedanja skupščine (16.3.2016) plačati 0,10 EUR bruto na delnico, vse v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje. Tožena stranka je po izpodbijani sodbi dolžna tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške v višini 3.571,31 EUR, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

3. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da so priporočila bankam, dana s strani Banke Slovenije, zahteve v smeri, da je banka v vsakem trenutku kapitalsko ustrezna. Zahteve oziroma priporočila banke Slovenije temeljijo na oceni vseh relevantnih okoliščin v zvezi z banko in upoštevajo prihodnje kapitalske potrebe, ki jih bo morala banka pokriti z ustreznim kapitalom. V tej zvezi je relevantna določba 129. člena Zakona o bančništvu (ZBan-2). Ključnega pomena je, da bo zagotovljeno ustrezno varstvo deponentov in v tej zvezi mora banka zagotavljati ustrezno kapitalsko ustreznost in presojati tveganja. V tej zvezi je ureditev podrobno urejena v ZBan-2 in Uredbi EU št. 575/2013. Prav dejstvo, da se tveganja banke prenašajo na deponente, opravičuje potrebo po obstoju posebne zakonske ureditve, vključno z zahtevami glede zagotavljanja kapitalske ustreznosti in glede izvajanja strogega nadzora Banke Slovenije nad temi tveganji. V skladu s 129. členom ZBan-2 mora banka zagotoviti, da vedno zagotavlja kapitalsko ustreznost za pokritje tveganj in kapitalskih zahtev, ki so določene v skladu z ZBan-2 oziroma Uredbo EU št. 575/2013. Banka Slovenije kot nadzornik v okviru nadzora zagotavlja, da banke navedene predpise in standarde ustrezno predstavljajo. Priporočila izdaja Banka Slovenije na podlagi ZBan-2, ki predstavlja lex specialis, saj gre za specialno ureditev določenega področja in specialno regulacijo subjektov, to je finančnih inštitucij. Izpodbijanje sklepa o zadržanju izplačila bilančnega dobička ne more biti uspešno, če banka sledi priporočilom oziroma zahtevam Banke Slovenije za zagotavljanje potrebnega kapitala glede na verjetna bodoče tveganja banke. Temu so namenjeni tudi blažilniki, ki skladno z regulativo (CRR) dodatno povečujejo varstvo do končne implementacije Baselskih standardov v letu 2019. V tej zvezi se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dopisa Banke Slovenije z dne 5.7.2016. Tožena stranka je naštela številna ukrepe, ki jih je v zadnjih mesecih izvajala zaradi zagotavljanja kapitalske ustreznosti (znižanje plač, neizplačilo uspešnosti, drastično zmanjšanje NPL, vpis podrejenega dolga, ipd.). Sodišče v tej zvezi ni zaslišalo predstavnika banke, direktorja sektorja uravnavanja tveganj in predsednice uprave tožene stranke. Sodišče se sploh ni opredelilo do razlogov, zakaj teh dokaznih predlogov ni izvedlo. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, v katerih tožena stranka poudarja, da, če bi upravni organi tožene stranke sprejeli takšen sklep, kot ga predlaga tožeča stranka, bi bila tožena stranka podvržena najstrožjim sankcijam v skladu z določbami ZBan-2. Interni blažilnik je prav tako pravno zavezujoč, saj ga je zahtevala Banka Slovenije. To je razvidno tudi iz dopisa Banke Slovenije z dne 27.10.2015. Če bi tožena stranka izplačala dividende za leto 2015, minimalnih količnikov kapitalske ustreznosti po oceni regulatorja ne bi več izpolnjevala. V tem primeru bi Banka Slovenije zoper toženo stranko uporabila mehanizme ukrepanja. To je razvidno iz dopisov Banke Slovenije z dne 27.10.2015 in 5.7.2016. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni izvedlo omenjenih predlaganih personalnih dokazov, pri čemer odločitve za neizvedbo teh dokazov ni obrazložilo. Pravo EU je nadrejeno, upoštevati je potrebno specialnost bančne zakonodaje. Tožena stranka v primeru delitve dividend na dan 31.12.2015 ne bi dosegla polnih količnikov kapitalske ustreznosti, določenih s strani Banke Slovenije, zlasti ne bi dosegla internega blažilnika, ki ga je zahtevala Banke Slovenije. Zahteve oziroma priporočila Banke Slovenije so za toženo stranko pravno zavezujoča. Specialna bančna zakonodaja derogira določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v delih, kjer so banke strožje regulirane od navadnih gospodarskih družb, kar velja tudi za 399. člen ZGD-1. Tožena stranka vseskozi sprejema številne ukrepe, s katerimi zagotavlja obstoj, preživetje in kapitalsko ustreznost in je neizplačilo dividend nujno za obstoj in preživetje regulirane finančne institucije.

4. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo podaja konkretne navedbe, s katerimi prereka pritožbene navedbe. Tožeča stranka priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Bistvo delniške družbe kot kapitalske družbe je v tem, da zbira (ob ustanovitvi in tudi kasneje v fazi delovanja) kapital (običajno denarna sredstva) na prostem trgu. Vlagateljem (tretjim osebam) ta pravna kapitalska institucija ponuja možnost, da namesto, da prosta denarna sredstva deponirajo pri bančni inštituciji (in se nadejajo koristi v višini zagotovljenih obresti), ta sredstva vložijo kot osnovni vložek v osnovni kapital delniške družbe. S tem korporacijskim aktom postane posamezni vlagatelj delničar delniške družbe, katerega prvenstveni premoženjski interes je v tem, da bo donos njegovega vložka v delniško družbo čim večji, gotovo pa večji od tistega, ki bi ga dobil, če bi denar shranil pri banki. Zaradi tega je pravica do dela bilančnega dobička najpomembnejša premoženjska pravica delničarja. To premoženjsko pravico ščiti korporacijska zakonodaja (ZGD-1), enako kot varuje premoženjske pravice bančnih deponentov bančna zakonodaja (Zakon o bančništvu - ZBan-2, Uredba EU 575/2013 Evropskega parlamenta in sveta o bonitetnih zahtevah za kreditne inštitucije in investicijska podjetja - Uredba 575/2013). Ti dve področji pa nista v poziciji nadrejenosti, temveč gre za dve prirejeni specializirani področji, katerih namen je pravna zaščita določenega (šibkejšega) kroga vlagateljev, in sicer s primarnim ciljem, da je prosti zasebni kapital kar se da v proaktivni vlogi, saj se na ta način krepi in razvija tudi celotni družbeno ekonomski razvoj1. Varovanje delničarjeve pravice do deleža pri bilančnem dobičku je najbolj osredotočeno v določbi prvega odstavka 399. člena ZGD-1. Delničarju ta premoženjska pravica pripada najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala (seveda, če družba ob koncu poslovnega leta izkazuje bilančni dobiček), razen če je skupščina delničarjev odločila, da se bilančni dobiček ne razdeli med delničarje, niti v tej minimalni višini, pri čemer pa je zakonsko predpisano merilo za zakonitost takšnega skupščinskega sklepa v tem, da je po presoji dobrega gospodarstvenika nujno - glede na okoliščine, v katerih družba posluje - da se bilančni dobiček ne deli niti v minimalni predpisani višini. Poseg v pravico do udeležbe na bilančnem dobičku mora biti nujen; torej takšen, da nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na drug, s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način, kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na bilančnem dobičku. To procesno breme pa je na delniški družbi, v konkretnem primeru na toženi stranki, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

8. V konkretnem primeru tožeča stranka ni predlagala delitve dobička v minimalni višini 4 % osnovnega kapitala tožene stranke (kar bi znašalo 712.443,34 EUR), ampak le v višini 2,37 % osnovnega kapitala (kar znaša 422.899,50 EUR). To dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno. Prav tako sta bili pravdni stranki soglasni, da bi tožena stranka kljub izplačilu bilančnega dobička v višini 422.899,50 EUR še vedno (upoštevaje podatke iz letnega poročila za poslovno leto 2015) izpolnjevala minimalno kapitalsko ustreznost, predpisano s strani Banke Slovenije (13,10 %), saj bi se količnik kapitalske ustreznosti znižal na 13,12 % (enako velja za količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki bi v primeru izplačila znašal 10,77 %, medtem ko je zahteva Banke Slovenije 10,50 %). Prav tako ni bilo nobenega dvoma o tem, da bi tožena stranka s tem izplačilom ne dosegla več internega kapitalskega blažilnika v višini 0,2% točke nad minimalno zahtevano kapitalsko ustreznostjo.

9. Namen Uredbe 575/2013 (katere vsebina je bila prenesena tudi v ZBan-2) je poostriti bonitetne zahteve za banke, ki morajo vzdrževati zadostne kapitalske rezerve in likvidnost, pri čemer je splošen cilj, da se zagotovi večja stabilnost in vzdržljivost bank v stresnih gospodarskih obdobjih. Skupni znesek kapitala bank mora ustrezati 8% njihovih sredstev, izmerjenih v skladu z njihovimi tveganji (točka 1 c 92. člena Uredbe 575/2013). Količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki je izražen kot odstotni delež zneska bančne skupine izpostavljenosti tveganju, pa znaša 4,5 % (točka 1 a 92. člena uredbe 575/2013). V primeru konkretne banke (glede na zahteve Banke Slovenije) je znašal količnik skupnega kapitala 13,10 %, količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala pa 10,50 %, pri čemer bi z izplačilom bilančnega dobička v višini 422.899,50 EUR, banka še vedno izpolnjevala omenjeno minimalno kapitalsko ustreznost. Kapitalske zahteve morajo biti sorazmerne s tveganji, ki jih obravnavajo, upoštevaje ob teh tehtanje aktivnih in zunajbilančnih postavk v skladu s stopnjo tveganja. V tej zvezi je treba upoštevati tudi blažilnike sistemskih tveganj ali individualne ukrepe držav za odpravo sistemskih tveganj, ki zadevajo bančni sektor države članice EU. ZBan-2 v 207. členu (in naslednjih) določa pristojnost Banke Slovenije, da določi posamezni banki zahteve glede vzdrževanja kapitalskih blažilnikov z namenom preprečevanja ali omejevanja makro bonitetnega in sistemskega tveganja. Glede zahteve Banke Slovenije za vzdrževanje teh kapitalskih blažilnikov (proticiklični blažilniki iz 209. člena ZBan-2, blažilnik sistemskih tveganj iz 222. člena ZBan-2, blažilnik za GSPB iz 220. člena ZBan-2 in blažilnik za DSPB iz 221. člena ZBan-2) mora svoje mnenje podati tudi Odbor za finančno stabilnost. V konkretnem primeru ni šlo za zahtevo za vzdrževanje takšnih blažilnikov, pri čemer je tožena stranka izpolnjevala tudi zahteve po tako imenovanem varovalnem kapitalskem blažilniku iz 208. člena ZBan-2 (ta znaša dodatnih 2,5 % nad 4,5 % količnika navadnega temeljnega kapitala, pri čemer je znašal pri konkretni banki količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala kar 10,50 % in ga sporno izplačilo bilančnega dobička ni ogrožalo). Zaradi tega je povsem pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je bil v konkretnem primeru blažilnik v višini 0.2 % točke nad minimalno zahtevano kapitalsko ustreznostjo banke interni blažilnik banke, sprejet na predlog Banke Slovenije (dopis Banke Slovenije z dne 27.10.2015 - priloga B19 spisa).

10. Namen tega internega blažilnika je bil v tem, da se zagotavlja določen presežek nad zahtevano kapitalsko ustreznostjo in se na ta način dodatno preprečuje, da bi kapitalska ustreznost skupine DBS (kapitalske zahteve se uporabljajo na podlagi konsolidiranega položaja institucije v skupini - 37. točka načel Uredbe 575/2013) padla pod nivo zahtevane kapitalske ustreznosti.

11. Tožena stranka je bila kot banka uvrščena v tisto kategorijo bank, za katero velja, da je izplačilo dividend delničarjem omejeno, nikakor pa ne absolutno prepovedano. V tej zvezi je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo - tudi glede na to, da je izplačilo spornega dela bilančnega dobička delničarjem ne bo posegalo v zahtevano minimalno kapitalsko ustreznost banke in je že zato dodatni interni blažilnik vprašljiv kot nujno potrebni cilj - da tožena stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni trdila, da je lahko kapitalsko ustreznost, povečano za blažilnik v višini 0,2% točke, dosegla zgolj in samo z odrekom pravice delničarjem do dividende v višini celo pod zakonsko določenim minimalnim deležem (ker na primer tega cilja ni bilo mogoče pravočasno doseči z ukrepi povečanja lastniškega kapitala s strani investitorjev oziroma z ustreznimi ukrepi poslovno finančne narave). V tej zvezi pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da iz dopisa Banke Slovenije z dne 27.10.2015 jasno izhaja, da je morala tožena banka do 15.12.2015 predložiti načrt povečanja navadnega lastniškega temeljnega kapitala, najmanj v višini interno postavljenega blažilnika, pri čemer pa bo Banka Slovenije zoper toženo stranko uporabila mehanizme ukrepanja v skladu z določilo ZBan-2 le tedaj (enako govori tudi dopis Banke Slovenije z dne 5.7.2016 - priloga B15), če banka ne bo vzdrževala minimalnih kapitalskih zahtev2. Kot rečeno, izplačilo bilančnega dobička delničarjem v višini 422.899,50 EUR pa na te minimalne kapitalske zahteve ni poseglo.

12. Glede na to, da so bile pravno pomembne trditve tožene stranke v tem delu pomanjkljive, je sodišče prve stopnje postopalo procesno korektno, ko ni izvedlo dokazov z zaslišanjem s strani tožene stranke predlaganih prič (predstavnika Banke Slovenije, predsednice uprave tožene stranke in vodje sektorja uravnavanja tveganj). Izvedeni dokazi namreč ne smejo nadomestiti pomanjkljivih navedb pravdne stranke (načelo prepovedi podajanja informativnih dokaznih sredstev). Res je sicer, da se sodišče prve stopnje do omenjenih dokaznih predlogov tožene stranke ni izrecno opredelilo, vendar pa - glede na povedano - ta kršitev sama po sebi ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

13. V obravnavani zadevi se je prvi narok za glavno obravnavo odvijal šele v juniju 2017 (dotlej je bilo možno podajati navedbe in predlagati dokaze - prvi odstavek 286. člena ZPP), pri čemer tožena stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni navajala, da izkazuje po letu 2015 slabe rezultate poslovanja, oziroma da so se količniki kapitalske ustreznosti glede na 31.12. 2015 poslabšali, upoštevaje ob tem tudi eventualno plačilo dividend delničarjem v (za banko) relativni nizki vrednosti 422.899,50 EUR.

14. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožeča stranka je upravičena do stroškov pritožbenega postopka v znesku 641,88 EUR (odgovor na pritožbo v višini 1125 odvetniških točk, materialni izdatki v višini 21,25 odvetniških točk in 22 % DDV).

1 V tem se kaže javni interes po spodbujanju in varovanju kapitalskih vlaganj v različne gospodarske in finančne sfere. 2 Očitana bistvena procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nikakor ni podana, zato se sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba opredeliti do navedb tožene stranke v zvezi z mehanizmi ukrepanja Banke Slovenije, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.