Jedro

Škoda je povzročena na delu, če jo je delavec povzročil pri opravljanju nalog v okviru svojega delovnega mesta ali po posebnem nalogu, škoda v zvezi z delom pa je vsaka škoda, povzročena pri opravljanju del, ki so v tesni zvezi z rednimi deli povzročiteljevega delovnega mesta. Predpostavka odgovornosti delodajalca za škodo tretjega je torej funkcionalna zveza med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem njegovega delavca, s katerim je ta tretjemu povzročil škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvi tožnik je mož, ostala dva tožnika pa sta otroka A. F., ki je umrla 17. 9. 2007. Od prvega toženca, njenega delodajalca, in drugega toženca, pri katerem je opravljala delo čistilke na podlagi pogodbe med obema tožencema, so zahtevali odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Smrt je nastopila zaradi hudih opeklin, ki jih je F. utrpela, ko je na delovnem mestu popila zelo močno čistilo za čiščenje pečic in žarov.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo njihove zahtevke, ki so jih utemeljevali tako z objektivno kot s krivdno odgovornostjo obeh tožencev, pritožbeno sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

3. Sodbo pritožbenega sodišča prvi tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve procesnih pravil. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Vztraja, da je čistilo nevarna stvar in graja stališče sodišč prve in druge stopnje, da ni podana objektivna odgovornost imetnika stvari za škodo, izvirajočo iz te stvari, če je postala nevarna zaradi nenamenske rabe. Poudarja, da A. F. ni vedela, da je v steklenici, iz katere se je nameravala odžejati, čistilo, in da torej čistila ni popila namenoma oziroma zavestno. Sklicevanje na zadevo II Ips 211/2001 je zato neprimerno. Da je čistilo nevarna stvar, potrjujejo dejstva, da ga ni mogoče kupiti v prosti prodaji, da so ga lahko uporabljale le strokovno usposobljene osebe, da je bil dostop do njega omejen, da je bil za njegovo hrambo in uporabo odrejen posebej skrben in strog režim in da je bila zoper neznanega storilca vložena ovadba zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. V zvezi s krivdno odgovornostjo toženih strank prvi tožnik navaja, da je prva tožena stranka opustila nadzor nad porabo čistila, da ni ukrenila ničesar, da bi delavcem preprečila odnašanje čistila domov, čeprav je zanj vedela, da ni reagirala na informacijo, da v skladišče, kljub temu, da so imele ključ le čistilke, vstopajo tudi peki, to je delavci druge tožene stranke in da A. F. zaradi neustrezne organizacije dela ni mogla prijaviti okvare vrat svoje garderobne omarice. Če bi imela delo organizirano drugače in bi ravnala drugače, v skladu z Zakonom o varstvu in zdravju pri delu, čistilo ne bi bilo nalito v neoriginalno embalažo in odloženo v garderobno omarico A. F.. Eden najbolj pomembnih dokazov, da je bilo v delovnem procesu nekaj narobe, je že omenjena ovadba, ki pa je sodišče prve stopnje sploh ni obravnavalo, pritožbeno sodišče pa je zmotno menilo, da s tem ni bila zagrešena procesna kršitev.

4. Revizija prvega tožnika je dovoljena, ker vrednost spornega predmeta presega revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Drugi tožnik in tretja tožnica, glede zahtevkov, katerih vrednosti spornega predmeta ne omogočata dovoljene revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP, sta vložila predlog za dopustitev revizije. Tako kot revizija prvega tožnika je bil tudi njun predlog za dopustitev revizije uperjen proti odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti toženih strank. Njun predlog, obravnavan pod opravilno številko II Dor 243/2010, je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi stališča, da se pri subjektivni kumulaciji zahtevkov vrednosti seštevajo, ker je seštevek presegal prag za dovoljeno revizijo. To stališče je bilo naknadno spremenjeno, vendar sprememba, kot pokaže odločitev o na istih razlogih temelječi reviziji prvega tožnika, ni bila v škodo predlagateljev.

5. Toženi stranki na vročeno jima revizijo prvega tožnika nista odgovorili (375. člen ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je pri preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe vezano na dejanske ugotovitve, vsebovane v sodbah sodišč prve in druge stopnje, saj revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tako sme v konkretnem primeru njegova presoja temeljiti le na sledečih ugotovitvah: M. je bil dolžan delavcem zagotoviti prostore za shranjevanje oblačil in delovnih sredstev (zaradi prehrambene dejavnosti so se morali pred pričetkom dela preoblačiti); F. je imela svojo garderobno omarico, na kateri je bila ključavnica pokvarjena, a svojega delodajalca o tem ni obvestila, popravilo pa ni bilo dolžnost M.; na dan škodnega dogodka je posegla po plastenki, shranjeni v svoji garderobni omarici in popila nekaj požirkov, a je bilo v njej čistilo Zlatodiv-grill, ki vsebuje 10-25 % natrijevega hidroksida, in ne malinovec, ki si ga je prinesla od doma v prozorni plastenki proizvajalca Dana; ni bilo ugotovljeno, da bi čistilo postavil v njeno garderobno omarico kateri od delavcev prve ali druge tožene stranke, ki sta obe uporabljali čistilo in ga shranjevali ločeno druga od druge, niti da bi to storil kdo tretji; čistilo je (kot se zdi sodišču prve stopnje verjetno, drugostopenjskemu pa gotovo) spila po pomoti; za shranjevanje čistila je bilo pri prvi toženki pravilno poskrbljeno: bilo je zaklenjeno v centralnem skladišču, ključ so imele le čistilke, ki jim je bilo dovoljeno pretakati čistilo iz večje embalaže za dnevno porabo izključno v originalne manjše stekleničke oziroma jim je bilo prepovedano čistilo pretakati v neoriginalno embalažo; odnašanje čistila domov je bilo prepovedano; možnosti, da je bilo čistilo, ki je bilo odloženo v omarico F., odtujeno drugi toženki, ni mogoče izključiti; čistilo je rjavkaste barve in ne rdeče barve kot malinovec, ki naj bi ga imela F. shranjenega v prozorni steklenici.

Trditev v reviziji, s katerimi prvi tožnik te ugotovitve graja, jih dopolnjuje ali spreminja, kot so: da A. F. ni imela možnosti delodajalca obvestiti o okvari garderobne omarice; da so imeli dostop v skladišče tudi delavci drugega toženca in da je prvi toženec za to vedel; da vsi dokazi in indici vodijo v zaključek, da je čistilo v omarico F. odložil »nekdo drug« in ne v zaključek, da bi to storila sama (in nato čistilo popila po pomoti ali celo namenoma) in podobno, zato revizijsko sodišče ne more upoštevati.

8. Revizijsko sodišče soglaša s sodiščema prve in druge stopnje, da toženi stranki nista niti objektivno niti krivdno odgovorni za škodo prvega tožnika. Materialno pravo ni bilo uporabljeno zmotno.

9. Objektivna odgovornost (149. člen OZ) naj bi bila po revidentovem stališču podana, ker naj bi bilo čistilo Zlatodiv-grill nevarna stvar. Pojma »nevarna stvar« Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ne definira. Je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Pri tem mora upoštevati uveljavljeno stališče teorije in judikature, da (strožja) objektivna odgovornost ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za posebno, od normalne večjo nevarnost; povečana nevarnost je posledica dejstva, da določene stvari (ali dejavnosti) kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki izvira iz nje. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da čistilo v konkretnem primeru ni bilo nevarna stvar, pač pa je postalo nevarno zato, ker ga je A. F. uporabila nenamensko, stvar, ki postane nevarna prav zaradi nenamenske rabe pa ne more predstavljati nevarne stvari kot razloga za objektivno odgovornost njenega imetnika. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da čistilo samo po sebi in ob običajni rabi ni bilo nevarna stvar. Ob pravilni, z navodili skladni namenski rabi možnost nastanka škode ni bila povečana, čemur v reviziji pritrjuje tudi prvi tožnik sam. Huda škoda, ki jo je čistilo povzročilo v konkretnem primeru, ne more biti merilo povečane nevarnosti kot podlage za objektivno odgovornost: ni namreč nastala ob običajni rabi čistila. Tega se zaveda tudi revident, ki skozi ves postopek nastanek škodnega dogodka in škode navezuje na protipravno ravnanje (neugotovljenega) delavca ene od toženih strank. Vendar pa je temu (neugotovljenemu) delavcu očitano (in ne tudi dokazano) ravnanje (skrivanje odtujenega čistila v omarici neposredne oškodovanke) takšno, da bi imelo lahko za posledico le krivdno odgovornost tega delavca, ne pa odgovornosti njegovega delodajalca.

10. Za škodo, ki jo delavec s svojim ravnanjem povzroči tretji osebi, odgovarja njegov delodajalec le v primeru, če škodo povzroči na delu ali v zvezi z delom (prvi odstavek 147. člena OZ). Tretja oseba je lahko vsaka pravna ali fizična oseba, tudi sodelavec povzročitelja škode. Škoda je povzročena na delu, če jo je delavec povzročil pri opravljanju nalog v okviru svojega delovnega mesta ali po posebnem nalogu, škoda v zvezi z delom pa je vsaka škoda, povzročena pri opravljanju del, ki so v tesni zvezi z rednimi deli povzročiteljevega delovnega mesta. Predpostavka odgovornosti delodajalca za škodo tretjega je torej funkcionalna zveza med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem njegovega delavca, s katerim je ta tretjemu povzročil škodo. Za konkreten primer to pomeni, da tudi, če bi bilo ugotovljeno, da je čistilo v omarico A. F. odložil delavec prvega ali drugega toženca, toženca za to ne bi odgovarjala, ker navedeno ravnanje ni v funkcionalni zvezi z dejavnostjo toženih strank.

11. Presojo o krivdni odgovornosti toženih strank (prvi odstavek 131. člena OZ) poskuša revizija doseči s trditvami: da so v skladišče prvega toženca vstopale nepooblaščene osebe; da prvi toženec ni kontroliral porabe in je toleriral odtujevanje manjših količin čistila za zasebne potrebe delavcev; da ni popravil omarice A. F.; da je imel delo neustrezno organizirano, saj je S. H. nadzorovala kar 40 objektov in da se je nekaj podobnega predhodno zgodilo drugi delavki, a je ta pravočasno opazila razliko in steklenico s čistilom odvrgla v smeti in podobno, ki, kot je bilo že opozorjeno v 7. točki obrazložitve, nedovoljeno korigirajo ali dopolnjujejo ugotovitve nižjih sodišč in so zato neupoštevne. Tiste dejanske ugotovitve, ki predstavljajo dovoljeno podlago sodbe pa ne narekujejo presoje o premajhni skrbnosti in s tem krivdni odgovornosti toženih strank.

Ukrepi prve tožene stranke, ki je svoje delavce (tudi A. F.) poučila o varni rabi čistila, kot so stroga omejitev dostopa do mesta hrambe na najožji krog zgolj tistih delavcev, ki so čistilo uporabljali pri svojem delu, vztrajanje pri sprotnem oskrbovanju le za dnevne potrebe in izključno s pretakanjem v originalno embalažo in opozarjanje na nedopustnost drugačnega ravnanja (pretakanja v neoriginalno embalažo) delavcev v primeru posameznih kršitev, so bili jasni, preprosti in nedvomno razumljivi vsakemu delavcu. Zahtevati od nje nenehen nadzor nad delavci bi bilo glede na (izrazito ne)zahtevnost njihovega dela pretirano in neživljenjsko. Katere ukrepe naj bi prva tožena stranka opustila in v čem naj bi bile njene opustitve v nasprotju z zapovedmi Zakona o varstvu in zdravju pri delu, revizija ne pove, čeprav revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi (več) po uradni dolžnosti (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ne glede na to je dodati, da navedeni zakon delodajalcu nalaga dolžnost skrbeti za varnost in zdravje delavcev pri delu in njegov namen ni preprečevanje kraje delovnih sredstev, rdeča nit revizije pa je prav v tem: če bi prva tožena stranka preprečila odtujevanje čistila iz svojega skladišča, ga nihče ne bi mogel skriti v omarico A. F. in ga imenovana ne bi pomotoma popila. Takó zatrjevano sosledje storitev in opustitev kot nerazčlenjene verige vzrokov škodnega dogodka kaže tudi na revidentovo zmotno (preširoko) razlago naravne vzročnosti kot pravno relevantne vzročnosti.

Odločitev o neobstoju krivdne odgovornosti druge tožene stranke revizija graja neobrazloženo in (že) s tem neutemeljeno (prvi odstavek 371. člena ZPP).

12. Tudi uveljavljana procesna kršitev ni bila zagrešena. Po revizijskih trditvah naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z opustitvijo razlogov o kazenski ovadbi zoper neznanega storilca, ki naj bi predstavljala enega ključnih dokazov o tem, da je bilo v delovnem procesu nekaj narobe in o izključitvi možnosti namernega zaužitja čistila, pritožbeno sodišče pa te opustitve ni prepoznalo kot procesno kršitev. Te okoliščine so se, kot je zgoraj že obrazloženo, pokazale za neodločilne, procesna kršitev pa je podana le, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).