Jedro

Presoja dokazne ocene o tem, kdo je dal posojilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati v petnajstih dneh 16.710,51 EUR skupaj z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 4.004.405,90 SIT od 26.5.2002 do 31.12.2006, preračunano po tečaju menjave 1.1.2007 (1,00 EUR je 239,64 SIT) in zakonske zamudne obresti od 16.710,51 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti. Toženki je tudi naložilo, da mora v petnajstih dneh tožniku plačati 1.935,56 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka, do plačila. Ugotovilo je, da si je toženka od tožnika sposodila znesek, ki je predmet tožbe.

Zoper sodbo se toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče zmotno napravilo dokazno oceno izvedenih dokazov. Če bi dokaze pravilno ocenilo, bi moralo ugotoviti, da je toženki, takrat še s.p., vtoževani znesek posodila družba G d.o.o., in ne tožnik. Listina z dne 13.11.2001 je narejena zgolj za potrebe pravdnega postopka. To listino je tožnik vložil v spis šele 17.4.2008. Priča I.C. se ni spomnil nobenega posojila družbi G, d.o.o. To ni čudno, saj je šlo za posojilo družbe G. G., d.o.o. To je izvedla finančna služba. To dokazuje trditev tožene stranke, da sta ta družba kot posojilodajalec in G, d.o.o. kot posojilojemalec dolg pokrila s kompenzacijami. Toženka je z listinami dokazala, da je imela terjatve do družbe G, d.o.o. Ni na mestu dvom sodišča o tem, da je prišlo do pobota terjatev G, d.o.o. Zgolj pomanjkanja pisne izjave o pobotu ne zanika trditev toženke. Odločilno je, kdo je posojilodajalec v konkretnem primeru. To ni bil tožnik, pač pa njegova družba. Toženka je bila kot samostojna podjetnica 8.1.2007 zaradi posledic stečajnega postopka izbrisana iz sodnega registra. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ne da bi posebej ugotavljalo, ali obstoji aktivna legitimacija tožeče stranke. V stečajno maso s.p. gre vse njegovo zasebno premoženje ter se pravne posledice stečajnega postopka raztezajo tudi na obveznosti s.p. kot fizične osebe, razen strogo osebnih obveznosti, kar pa vtoževana terjatev ni. To pomeni, da po zaključenem stečajnem postopku ugasnejo terjatve, ki v tem postopku niso bile poplačane. V tem vidi toženka zmotno uporabo materialnega prava, pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker se sodišče o gornjih navajanjih ni izreklo. Sodišče je sodbo temeljilo na dejstvih, ki jih tožnik ni navajal v okviru trditvene podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje sprejema vse razloge izpodbijane sodbe. Strinja se z dokazno oceno. Glede na pritožbene trditve pa razlogom izpodbijane sodbe še dodaja: Toženka je denar fizično prejela od tožnika. Ni šlo za izročitev denarja preko računa. Že to samo po sebi v veliki meri kaže na to, da je šlo za posojilo med fizičnima osebama. Tudi sicer bi morala toženka pokazati določeno skrbnost s tem, da bi to, kdo je dal posojilo, dokazala z listinami, če sedaj trdi, da je bil denar dejansko dan s strani družbe G, d.o.o.. Zgolj z lastnim zaslišanjem pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje v konkretnem primeru ni dokazala, da je šlo za posojilo družbe G, d.o.o.. Skratka dokazna ocena je trdna in prepričljiva, pritožbene trditve pa je ne omajajo (8. člen ZPP).

Trditve, ki se nanašajo na stečajni postopek, in na to, da naj bi terjatev zaradi tega ugasnila, so prepozne, zato jih ni mogoče upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa tudi ni napravilo nobene kršitve, čeprav o tem sodba nima razlogov. Kot izhaja iz spisa, je toženka trditve v zvezi s tem, da je kot s.p. prenehala obstajati, postavila šele na glavni obravnavi 16.3.2009, čeprav je po njenih trditvah do izbrisa prišlo že 4.12.2006, torej pred prvim narokom za glavno obravnavo, 17.4.2008. Že tedaj bi to lahko uveljavljala. Pa tudi sicer je toženka to navrgla le mimo grede, ko je izjavila, da bi posojilno pogodbo moral imeti stečajni upravitelj (list. št. 56), ki pa je nima več. Trditve so bile torej postavljene v zvezi z vprašanjem obstoja posojilne pogodbe kot listine in ne v zvezi z vprašanjem, ali je terjatev prenehala. Tedaj je navedla le, da glede na dejstvo zaključka stečajnega postopka zahtevku ne bo mogoče ugoditi. Nič bolj konkretnega pa tedaj toženka ni navedla. Trditev je bila torej povsem nekonkretizirana. Celo če bi bila konkretizirana, bi bila prepozna. Trditve tako niso zadostovale za to, da bi bilo mogoče razpravljati o tem, ali je v tej pravdi zahtevana terjatev zaradi stečajnega postopka prenehala. Nekonkretizirana pa je tudi pritožbena trditev o tem, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage. Pritožba namreč ne pove, kaj konkretno ima v mislih.

S tem je na bistvene pritožbene trditve odgovorjeno.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.