Jedro

Zakonodajalec je v določilu 1. člena ZIL-B (Uradni list RS, št. 75/97) uredil t.i. sodelovalno dolžnost v skladu s stališči Ustavnega sodišča iz odločbe z dne 17. 4. 1997 (Uradni list RS, št. 34/97). Določilo 1. člena ZIL-B v konkretnem primeru ni bilo uporabljeno retroaktivno. Določba 1. člena ZIL-B, ki je bila uporabljena v konkretnem primeru izpodbijanega akta, ne pomeni posega v pridobljene pravice z učinkom za nazaj, ampak gre za t.i. nepravo retroaktivnost, pri kateri gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve". Poseg v pridobljeno pravico za naprej je ustavno dopusten, če za posegom stoji stvaren razlog, ki je utemeljen v prevladujočem legitimnem javnem interesu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za prenos in vzdrževanje veljavnosti znamke "P", priznane pri Zveznem zavodu za patente. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je v postopku pozvala tožečo stranko, naj skladno z določilom 122. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-B) v dveh mesecih od vročitve poziva dopolni zahtevo, ker organ nima nobenih najnujnejših podatkov o pravici, na katero se nanaša vložena zahteva. V pozivu je tožena stranka opozorila tožečo stranko na posledice, če se ne bo držala poziva upravnega organa.Tožena stranka je tožeči stranki naložila, da predloži kopijo dokumenta, ki nesporno dokazuje, da so bili Uradu za intelektualno lastnino do dne 1. 3. 1994 posredovani najnujnejši podatki o znamki in kopijo potrdila o plačilu vsaj ene pripadajoče pristojbine za vzdrževanje znamke. Tožeča stranka je poziv prejela dne 19. 6. 1998. Omenjeni rok za predložitev dokumentov se je iztekel, ne da bi tožeča stranka predložila zahtevane listine niti ni zahtevala podaljšanje roka. Namesto tega je tožeča stranka upravnemu organu sporočila, da je zahteva upravnega organa neutemeljena, ker je v nasprotju z Ustavo RS. Tožena stranka odločitev utemeljuje, da v času odločanja o zahtevi velja zakon, kot je bil dopolnjen z ZIL-B, ki pa ni določil posebne obravnave za vloge, vložene pred začetkom njegove veljavnosti. Ker tožnik ni predložil nobenih dokumentov, tožena stranka pa relevantnih podatkov nima, je zahtevo zavrgla.

Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe. V tožbi pojasnjuje, da je bila predmetna znamka prijavljena pri Zveznem uradu za patente (v nadaljevanju: ZZP) v Beogradu pod prijavno številko Ž-2212/90. Znamka je bila vpisana v register ZZP dne 29. 6. 1992 pod registrsko številko 37060. Tožeča stranka je dne 3. 10. 1997 vložila zahtevo za prenos oziroma za vpis znamke v slovenski register znamk. Zahtevi za prenos je priložila kopijo listine "ISPRAVA O ŽIGU", iz katere so razvidni vsi najnujnejši podatki, potrebni za vzpostavitev ustrezne podatkovne baze, kot so datum in številka prijave znamke pri ZZP, videz znamke, seznam blaga znamke, naziv in naslov prijavitelja. Tožena stranka je izdala poziv za predložitev določenih listin na podlagi ZIL-B, ki pa je stopil v veljavo 20. 12. 1997, torej po vložitvi zahteve za prenos. Tožeča stranka je toženo stranko obvestila, da ni dolžna predložiti zahtevanih listin, ker zakon po ustavi ne sme imeti učinka za nazaj. Tožena stranka je po mnenju tožeče stranke nepravilno ugotovila dejansko stanje in je izpodbijani sklep tudi v nasprotju z Ustavo (155. člen) in zakoni Republike Slovenije. Tožeča stranka se ob tem ne spušča v vprašanje protiustavnosti ZIL-B, ampak le trdi, da je njena uporaba v konkretnem primeru v nasprotju z Ustavo. Če pa bi naslovno sodišče menilo, da uporaba ZIL-B v tem konkretnem primeru ni protiustavna, torej da ZIL-B lahko učinkuje za nazaj, tožeča stranka uveljavlja in utemeljuje, da je ZIL-B v nasprotju z ustavo RS (z že omenjenim 155. členom), v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS, št. 34/97) in v nasprotju s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Meni, da je zakonodajalec s sprejemom ZIL-B obšel odločbo Ustavnega sodišča in vzpostavil enako pravno stanje, kakršno je bilo, preden je Ustavno sodišče razveljavilo del besedila 122. člena ZIL. V 1. točki 1. odstavka 1. člena ZIL-B je ureditev identična z ureditvijo, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo; kar pa zadeva drugi pogoj iz 2. točke 1. člena ZIL-B, tožeča stranka pravi, da so pristojbine plačevali le tisti, ki so prenesli svoje pravice pred 1. 3. 1994 in le te nosilce je tožena stranka pozivala za plačilo potrebnih pristojbin. Tožeča stranka navaja, da je vložila zahtevo za prenos pravic po odločbi Ustavnega sodišča in pred nastopom veljavnosti ZIL-B. Če bi tožena stranka do nastopa veljavnosti ZIL-B (do dne 20. 12. 1997) izdala odločbo, bi morala tožeči stranki ugoditi in priznati varstvo predmetne znamke, ker še ni imela pravne osnove za pozivanje za predložitev določenih listin. Namesto tega je tožena stranka počakala na nastop novele in se retroaktivno sklicevala nanjo. Tožeča stranka utemeljuje, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 155. člena Ustave za retroaktivno učinkovanje ZIL-B v konkretnem primeru oziroma da razlaga tožene stranke, da ZIL-B ne določa kakšne poseben obravnave za vloge, vložene pred začetkom njegove veljavnosti, in da so zato izpolnjeni pogoji po 155. členu Ustave za retroaktivno učinkovanje ZIl-B, ni pravilna. Tožena stranka je torej napačno ugotovila dejansko stanje, ko je ugotovila, da nima nobenih najnujnejših podatkov o predmetni znamki, čeprav je tožeča stranka predložila dokument "ISPRAVA O ŽIGU", iz katerega so razvidni potrebni podatki za prenos prijavljenih pravic iz predmetne znamke. Če bi kljub temu kakšen podatek manjkal, bi tožena stranka morala pozvati tožečo stranko na predložitev manjkajočih podatkov. Namesto tega je tožena stranka z retroaktivnim sklicevanjem na ZIL-B pozvala na predložitev neobstoječih dokumentov. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, pri čemer se upravni postopek za prenos pravic, pridobljenih ali prijavljenih pri ZPP, nadaljuje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je ZPP priznal veljavnost znamke dne 29. 6. 1992 pod št. 37060. Predložena kopija listine o znamki bi sicer lahko bila ustrezen dokument, vendar le, če bi bila toženi stranki predložena do dne 1. 3. 1994. Poleg tega bi morala tožena stranka prejeti vsaj eno pripadajočo pristojbino za vzdrževanje pravice. ZIL-B je po mnenju tožene stranke uredil t.i. sodelovalno dolžnost v skladu z odločbo Ustavnega sodišča. Kar zadeva pristojbine pa tožena stranka pravi, da je še pred 1. 3. 1994 prejela precej pristojbin, ki se niso nanašala na nobeno pravico, ki bi bila takrat v postopku prenosa ali priznanja. Za te pravice je bil izpolnjen vsaj pogoj plačila, verjetno pa tudi pogoj najnujnejših podatkov. Zastopniki so namreč pri predložitvi dokazil o plačilih dostikrat navajali podatke o pravicah, čeprav niso zahtevali njihovega prenosa. Zato po mnenju tožene stranke ne drži trditev tožnika, da ZIL-B ni bil izvedljiv. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Pred Ustavnim sodiščem RS je bila vložena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti ZIL-B (Uradni list RS, št. 75/97), vendar Ustavno sodišče o pobudi ni odločalo po vsebini, ampak je s sklepom št. U-I-124/99 z dne 30. 1. 2003 pobudo zavrglo. Sodišče v konkretnem upravnem sporu ni menilo, da bi bilo treba postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem v skladu z določilom 156. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I). Po presoji sodišča je namreč zakonodajalec v določilu 1. člena ZIL-B (Uradni list RS, št. 75/97) uredil t.i. sodelovalno dolžnost v skladu s stališči Ustavnega sodišča iz odločbe z dne 17. 4. 1997 (Uradni list RS, št. 34/97). Prvotna zakonska določba iz 122. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL, Uradni list RS, št. 13/92), spremenjena z določilom 21. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 27/93), ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo z določbo z dne 17. 4. 1997, je namreč t.i. sodelovalno dolžnost opredelila kot obveznost prenosa pravic na Urad RS za intelektualno lastnino do 1. 3. 1994. Nova zakonska določba iz ZIL-B (1. člen), ki naj bi bila po mnenju tožeče stranke identična z razveljavljeno, pa t.i. sodelovalno dolžnost upravičencev opredeljuje kot obveznost do 1. 3. 1994 posredovati Uradu RS za intelektualno lastnino najnujnejše podatke za vzpostavitev ustrezne podatkovne baze in plačilo vsaj ene pripadajoče pristojbine za varstvo pravic. Obveznost celotne izvedbe prenosa pravic na Urad RS za intelektualno lastnino iz določila 21. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o industrijski lastnini nedvomno pomeni večjo obveznost od obveznosti posredovanja najnujnejših podatkov ter plačila ene pristojbine iz ZIL-B. Z obveznostjo, ki je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča, so bili upravičenci seznanjeni z dnem objave zakonske določbe v Uradnem listu, to je dne 29. 5. 1993. Tudi tožnik je bil torej približno 9 mesecev pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti iz določila 1. člena ZIL-B seznanjen z namenom zakonodajalca, da predpiše t.i. sodelovalno dolžnost upravičencev. To pomeni, da tožeči stranki ni bilo dejansko onemogočeno izpolniti obveznost in je lahko pričakovala, da bo morala izpolniti določeno sodelovalno dolžnost, ki jo je kasneje po odločbi Ustavnega sodišča uzakonil zakonodajalec v ZIL-B. Dlje se sodišče ni spuščalo v presojo zakonitosti ureditve sodelovalne dolžnosti, kajti upravno sodišče ne presoja primernosti zakonske ureditve. Ustavno sodišče je dalo usmeritev zakonodajalcu, da so "nosilci pravic, pridobljenih s prijavami in priznanji pri ZPP, dolžni sodelovati pri vzpostavitvi registrov urada le toliko, kolikor je nujno potrebno, da bi se vzpostavila ustrezna podatkovna baza" (odločba Ustavnega sodišča RS, Uradni list RS, št. 34/97, str. 3009, odstavek 26). Kaj je nujno v konkretnem primeru, pa je v polju presoje zakonodajalca in sodišče v tem delu izpodbijane odločitve ni ugotovilo elementov nezakonitosti oziroma dvomov o ustavnosti. Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je relevanten tudi tožbeni ugovor, da določilo 1. člena ZIL-B v konkretnem primeru ne bi smel biti uporabljen retroaktivno. Po presoji sodišča določilo 1. člena ZIL-B v konkretnem primeru ni bilo uporabljeno retroaktivno. Določilo 2. odstavka 155. člena Ustave pravi, da samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene koristi. Po interpretaciji Ustavnega sodišča so "pravice, ki so jih pravni subjekti pridobili na podlagi odločb ZPP do osamosvojitve Slovenije, njihove pridobljene pravice, ki na ozemlju Republike Slovenije učinkujejo vse dokler jih ti subjekti v okviru zakonsko določenih varstvenih rokov vzdržujejo. Na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ustavnega zakona imajo prijavitelji v Republiki Sloveniji enake pravice, kot so jih na podlagi zveznih predpisov imeli ob vložitvi oziroma ob osamosvojitvi Slovenije, in to vse dokler ne bo o vloženih prijavah odločil urad kot pristojni organ za nadaljevanje postopka, začetega pri ZPP" (odločba Ustavnega sodišča RS, Uradni list RS, št. 34/97, str. 3006, odstavek 12). To je bila tudi prvotna vsebina 1. odstavka 122. člena ZIL, ki je bila odpravljena s spremembo zakona v Uradnem listu RS št. 27/93. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka imela pravico iz prijave blagovne znamke pri ZPP, ki je bila registrirana dne 29. 6. 1992 pod št. 37060. Tožeča stranka je torej uživala omenjeno pravico, ki ima status pridobljene pravice. Vendar pa odločitev tožene stranke, ki temelji na ZIL-B, ni posegla v tožnikovo pridobljeno pravico za nazaj, ampak je v to pravico posegla za naprej. Z izdajo izpodbijanega sklepa je namreč postala odločitev o zavrženju zahteve za prenos in vzdrževanje predmetne blagovne znamke dokončna. Izpodbijani sklep ima datum 2. 11. 1998 in to je datum, ki je pravno relevanten za učinek posega v pridobljene pravice tožnika. Določba 1. člena ZIL-B, ki je bila uporabljena v konkretnem primeru izpodbijanega akta, torej ne pomeni posega v pridobljene pravice z učinkom za nazaj, ampak gre za t.i. nepravo retroaktivnost, pri kateri gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve" (odločba Ustavnega sodišča RS, št. 162/VII, U-I-39/95, Uradni list RS, št. 68/98). V konkretnem primeru torej ni bilo kršeno določilo 2. odstavka 155. člena Ustave, kajti Ustava izrecno varuje pridobljene pravice le zoper zakonske posege z retroaktivnim učinkom (odločba Ustavnega sodišča RS, št. 109/II, št. U-I-123/92). Z izpodbijano odločbo je bilo torej poseženo v tožnikovo pridobljeno pravico za naprej. Poseg v pridobljeno pravico za naprej pa je ustavno dopusten, če za posegom stoji stvaren razlog, ki je utemeljen v prevladujočem legitimnem javnem interesu. Oba kriterija pa je z vidika splošne zakonske ureditve Ustavno sodišče obravnavalo že v odločbi z dne 17. 4. 1997 in upravno sodišče upoštevajoč obrazložitev omenjene ustavne določbe ni našlo elementov nezakonitosti v izpodbijani odločbi niti dvoma o ustavnosti določila 1. člena ZIL-B. Do enake presoje je sodišče prišlo v istovrstnih sporih v zadevah U 1866/98-11 z dne 25. 8. 1999 in U 1865/98-10 z dne 20. 1. 2000. Tudi tožbeni argument, da bi morala tožena stranka uporabiti zakon, ki je veljal v času vložitve zahteve za prenos in vzdrževanje znamke, ni utemeljen. Sodišče je že v zgoraj omenjenih dveh sodbah odločilo, da je treba na podlagi splošnega načela zakonitosti v upravnem postopku pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank, če zakon ne določa drugače, uporabljati določbe predpisa, ki je veljal v času izdaje odločbe organa prve stopnje (4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 47/86). Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbah, kjer je šlo za uporabo določila 122. člena ZIL (sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah U 257/94 z dne 28. 8. 1997, U 252/94-7 z dne 25. 9. 1997, U 448/94 z dne 22. 10. 1997).

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določilom 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000).

Določbo iz ZUP, ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ, je sodišče uporabilo na podlagi določila 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99).