Jedro

Pritožbenih navedb, da bi z imenovanjem novega direktorja družbe (d.o.o.) za tožečo stranko nastale hujše in nepopravljive posledice, ker ne bi mogla več opravljati funkcije direktorja družbe, da je ta funkcija primerno materialno nagrajevana in da bi bila zaradi tega njej dokončno nedosegljiva, če bi bil imenovan nov direktor, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot obstoj hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 84/2003-7 z dne 20.5.2003.

Obrazložitev

V upravnem sporu tožnik izpodbija sklep o razrešitvi direktorja družbe Ž. d.o.o. L. z dne 21.3.2003, ki ga je izdal nadzorni svet tožene stranke. Tožnik je hkrati s tožbo z dne 24.4.2003 predlagal izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj se odloži imenovanje direktorja Javnega podjetja Ž., d.o.o. L. in nadaljnje izvajanje že začetega razpisnega postopka za imenovanje direktorja Javnega podjetja Ž. d.o.o., ki naj velja do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je glede na vsebinsko obrazložitev zahteve za izdajo začasne odredbe in iz vsebine predloga njenega izreka ter iz navedb v sami tožbi sklepalo, da tožnik zahteva začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 69/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS). Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ni izkazal v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjevanega zakonskega pogoja, da je izdaja odredbe verjetno izkazana za potrebno zato, da se odvrnejo zatrjevane hujše posledice. Takšne posledice namreč niso samoumevne in s tem splošno znane, kot to smiselno navaja tožnik v razlogih za izdajo začasne odredbe, ampak je tožnik dolžan že v zahtevi za njeno izdajo s predloženimi dokazi verjetno izkazati navedeni zakonski pogoj. Tista dejstva, ki so torej pomembna za ugotovitev pogojev za izdajo začasne odredbe, mora tožnik v zahtevi ne samo navajati, ampak te okoliščine tudi verjetno izkazati z ustreznimi dokazili. Obstoj hujših škodljivih posledic bi moral v spornem primeru še posebej izkazati ob dejstvu, da je iz štirih točk izreka s tožbo izpodbijane odločbe razvidno, da je nadzorni svet toženi stranki naložil dolžnost, da tožniku v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih ponudi ustrezno pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da tožnik tudi v bodoče ne bo socialno in materialno ogrožen. Glede na to, da v obravnavanem primeru niso izkazani zakonski pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo po določbi 4. odstavka 69. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje kršilo temeljno določbo postopanja v zvezi z začasno odredbo. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je prejelo že konec meseca aprila 2003, o njej pa je odločalo šele 20.5.2003. Po določbi 4. odstavka 69. člena ZUS bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o zahtevi za izdajo začasne odredbe v sedmih dneh od prejema zahteve. Razloga, ki ga navaja kot podlago za izdajo začasne odredbe, sodišče prve stopnje sploh ni preizkusilo. Povsem jasno je navedel, kakšne hujše škodljive posledice bi nastale zanj z imenovanjem novega direktorja Ž. d.o.o.. Funkcije direktorja Ž. d.o.o. ne bi mogel več opravljati. To pa ne bi bila le hujša škodljiva posledica zanj, ampak tudi nepopravljiva. Ne govori o nikakršnih samoumevnih in splošno znanih posledicah, ampak o konkretni in nepopravljivi škodljivi posledici, to je nemožnosti opravljanja funkcije direktorja Ž. d.o.o.. Funkcija direktorja je najbolj ugledna funkcija v podjetju, najbolj odgovorna in navsezadnje tudi nagrajevana. Nedvomno pomeni vrednoto, pomeni ugled, spoštovanje in tudi temu primerno materialno nagrajevanje. Prav ta vrednota pa mu bi bila dokončno nedosegljiva, če bi bil imenovan nov direktor.

Navajanje sodišča prve stopnje, da tudi v bodoče ne bo socialno in materialno ogrožen, je povsem brezpredmetno. Tega niti ni zatrjeval. Tako navajanje in razlaganje sodišča je zmotno, saj bo sodišče prve stopnje odločalo o njegovi nezakoniti razrešitvi. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da mu je nadzorni svet tožene stranke odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Res mu je ponudil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje kadrovske službe na Ž. d.o.o..

Vendar pa na takšno izsiljevanje ni pristal, saj bi s tem pristal tudi na nezakonito razrešitev. Sicer pa bi ravno takšna zaposlitev zanj pomenila socialno in materialno ogroženost, saj mora preživljati petčlansko družino, plača vodje kadrovske službe na Ž. pa ne presega 200.000,00 SIT. Zato tudi prilaga potrdilo o skupnem gospodinjstvu. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda zahtevano začasno odredbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je prejelo tožbo v tej zadevi in tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe dne 25.4.2003. Sodišče prve stopnje je o tej zahtevi odločilo z izpodbijanim sklepom dne 20.5.2003. Po določbi 4. odstavka 69. člena ZUS sodišče odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe v sedmih dneh od prejema zahteve s sklepom, ki mora biti obrazložen. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije je navedeni rok le instrukcijski in ne obvezen. Zaradi tega sodišče prve stopnje, glede na pritožbeno tožnikovo navedbo, ni kršilo določb o postopanju v zvezi z začasno odredbo, da bi le zaradi prekoračitve tega roka pritožbeno sodišče moralo razveljaviti izpodbijani sklep (69. člen ZUS).

Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Začasna ureditev stanja bi bila mogoča samo ob verjetni izkazanosti navedenih pogojev. Le - te pa bi moral izkazati tožnik ob vložitvi svoje zahteve za izdajo začasne odredbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik ni verjetno izkazal potrebe za začasno ureditev stanja. Pritožbenih navedb, da bi z imenovanjem novega direktorja Ž. d.o.o. zanj nastale hujše škodljive in nepopravljive posledice, ker ne bi mogel več opravljati funkcije direktorja navedene družbe, da je ta funkcija primerno materialno nagrajevana in da bi bila zaradi tega njemu dokončno nedosegljiva, če bi bil imenovan nov direktor, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot obstoj hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS. Zato so navedeni pritožbeni ugovori o zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje neutemeljeni. Presoja o tem, ali je s tožbo izpodbijani sklep o razrešitvi direktorja družbe Ž. d.o.o. L. zakonit, pa je predmet spora pri odločanju o glavni stvari in ne o začasni odredbi. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa, ni opredelilo. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se presoja le njena utemeljenost glede na navedene zakonsko določene pogoje. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ti pogoji niso podani.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.