Jedro

Verbalnemu izzivanju tožnika je sledil udarec trenutno nerazpoloženega toženca v tožnikovo oko in tožnikov padec po tleh. Ustrezen je materialnopravni zaključek o 10% tožnikovi sokrivdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da morata toženca plačati tožniku odškodnino v znesku 731.250,00 SIT z obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v znesku 184.663,00 STI z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da sta toženca dne 13.9.1993 poškodovala tožnika in mu povzročila nepremoženjsko ter premoženjsko škodo. Upoštevaje tožnikovo sokrivdo do 10% je sodišče razsodilo, da morata toženca plačati tožniku za telesne bolečine 360.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 360.000,00 SIT in za uničena oblačila 11.250,00 SIT.

Proti tej sodbi se pritožuje prvi toženec F. K. in smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo določena v pretirano visokem znesku. Ugotovljena deljena odgovornost tožnika v višini 10% je nesprejemljiva, saj je tožnikova sokrivda zagotovo večja. Glede na tožnikovo trdovratnost pri izzivanju je njegova sokrivda vsaj 30%. Zato predlaga ustrezno znižanje odškodnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožba ne navaja, katere pritožbene razloge uveljavlja, iz pritožbenih trditev pa je razbrati, da smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prvotožena stranka ni izpodbijala sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri pritožbenem sodišču pa tudi ni nastal noben dvom glede dejstev, na katera se opira izpodbijana sodba. Zato je pritožbeno sodišče pri odločitvi v tej zadevi upoštevalo dejstva, ki jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo prvostopno sodišče. Pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP) pa je prišlo do zaključka, da v zadevi ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP.

V okviru trditev o zmotni uporabi materialnega prava je prva tožena stranka zatrjevala zmotnost sodišča prve stopnje, ki je ocenilo tožnikovo sokrivdo na 10% namesto na vsaj 30%. Pritožbeno sodišče se s to pritožbeno trditvijo ne strinja in meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje delež krivde na strani tožnika pravilno ocenjen. Prva tožena stranka zatrjuje tožnikovo trdovratnost pri izzivanju toženca, to pa je bilo v tem, da je tožnik tožencu pokazal figo, to še enkrat ponovil, nakar je prvi toženec tožnika z roko udaril v oko in ga zbil na tla. S tem se je sprožil pretep med pravdnimi strankami in tudi nekaterimi drugimi, v katerem je bil tožnik močno poškodovan. Iz opisanih dejanskih ugotovitev, ki jih pritožba ne izpodbija, je ugotoviti, da je šlo za verbalno izzivanje s strani tožnika, na katerega je prvi toženec, ki je sicer opisal svojo osebno nerazpoloženost v tistem času, nepravilno reagiral s fizičnim napadom na tožnika. Gre za neprimerno reakcijo hude narave, zato zadene pretežni del odgovornosti toženca. Tožnikovo uvodno izzivanje je le v majhnem delu prispevalo k nastanku škode, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je porazdelitev krivde na tožnika do 10% in na toženca do 90% materialnopravno pravilna (192. člen ZOR) in je v tem delu pritožba neutemeljena.

Pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je prvostopno sodišče glede na nesporne dejanske ugotovitve pravilno uporabilo materialno pravo in odškodnino primerno individualiziralo. Potem, ko je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki v pritožbenem postopku niso sporna (trajanje bolečin, intenzivnost bolečin, vrsto in trajanje neugodnosti, posledice poškodb, zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti, obseg in stopnjo duševnih bolečin zaradi navedenega), je odmerilo pravično denarno odškodnino, upoštevaje pri tem merila iz 200. člena ZOR, predvsem pa pomen prizadetih dobrin in namen odškodnine. Hkrati s konkretnimi dejstvi, ki so za posamezno vrsto škode primerno upoštevana, so prisojeni zneski odškodnine tudi vpeti v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Upoštevaje nadalje prisojene zneske odškodnin v drugih primerljivih odškodninskih zadevah sodne prakse in trajanje postopka, pritožbeno sodišče zaključuje, da je prisojena odškodnina v znesku 400.000,00 SIT za telesne bolečine in v znesku 400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, oziroma ob upoštevanju sokrivde dvakrat po 360.000,00 SIT, pravična odškodnina za povzročeno nepremoženjsko škodo in je pritožbeno pavšalno prizadevanje za znižanje odškodnine neutemeljeno.

Iz vsega navedenega sledi, da ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je pritožbeno sodišče, ob odsotnosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP, pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (368. člen ZPP).