Jedro

Pravice do pritožbe ne gre razumeti tako, da je vsaka ugotovitev dejstev ali vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč, ali celo, da lahko velja šele, če se dve sodišči strinjata z njo. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh inštancah in da jo o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Le če pravega sojenja na prvi stopnji ni bilo, ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh inštancah sojenja. Sodišče mora torej opraviti test sorazmernosti pri oceni razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstvom drugih ustavnih pravic. Sodišče druge stopnje takšnega tehtanja niti ni opravilo, temveč je zgolj navrglo, da bi poleg tega pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru (torej, če izpodbijane sodbe ne bi razveljavilo) prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar pa ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta pravice do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeve vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženec podal tožnici 28. 11. 2019, in za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo z 20. 11. 2019, ampak je trajalo do poteka pogodbe o zaposlitvi dne 31. 12. 2019, zaradi česar je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico za čas od prenehanja delovnega razmerja do 31. 12. 2019 prijavi v zavarovanje, ji za to obdobje obračuna nadomestilo plače ob upoštevanju pogodbeno dogovorjene plače 886,63 EUR bruto mesečno, obračuna in plača predpisane davke in prispevke, neto zneske pa nakaže tožnici. Odločitev temelji na presoji, da so podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor ter da je podan odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), saj tožnica pet zaporednih dni ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in izpodbijani del (štelo je, da pod pritožbo ni odločitev, da tudi toženec sam krije svoje stroške postopka) sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Postavilo se je na stališče, da ni bistveno, kdaj bi se tožnica lahko seznanila s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor, pač pa kdaj je bilo pisanje pravilno vročeno oziroma, kdaj se je dejansko seznanila z njim. Sodišče ni upoštevalo, da bi tožena stranka morala dokazati, da se je tožnica dejansko seznanila s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor.

3. Toženec je zoper sklep o razveljavitvi prvostopenjske sodbe vložil pritožbo. Navaja, da bi lahko sodišče druge stopnje, glede na naravo stvari in okoliščine primera, na pritožbeni obravnavi samo odpravilo pomanjkljivosti in to hitreje kot sodišče prve stopnje, razen če je potrebno dokazni postopek izvesti tudi glede tistih dokazov, ki jih je predlagal toženec in jih sodišče prve stopnje ni izvedlo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Pritožbeni razlogi, iz katerih se sme izpodbijati razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, so taksativno našteti v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Na podlagi te določbe se sme sklep sodišča druge stopnje izpodbijati samo, če je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali če bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena ZPP in drugi odstavek 355. člena ZPP).

6. Cilj takšne ureditve je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta pravica bi bila lahko ogrožena, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na okoliščine primera to lahko storilo. Vračanje zadev v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje je tako mogoče le izjemoma. Na primer takrat, kadar v okoliščinah konkretnega primera pretehta kakšna druga pravica, zlasti pravica do pritožbe (ker bi, denimo, šlo za odločanje o samostojnih pravnih celotah, ki pred sodiščem prve stopnje dotlej še niso bile obravnavane).1

7. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da pravice do pritožbe ne gre razumeti tako, da je vsaka ugotovitev dejstev ali vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč, ali celo, da lahko velja šele, če se dve sodišči strinjata z njo. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh inštancah in da jo o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Le če pravega sojenja na prvi stopnji ni bilo, ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh inštancah sojenja. Sodišče mora torej opraviti test sorazmernosti pri oceni razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstvom drugih ustavnih pravic.2

8. Sodišče druge stopnje takšnega tehtanja niti ni opravilo, temveč je zgolj navrglo, da bi poleg tega pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru (torej, če izpodbijane sodbe ne bi razveljavilo) prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar pa ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta pravice do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem se napotki pritožbenega sodišča glede dejanskega stanja nanašajo zgolj na to, da bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je za vročanje vabila na zagovor in pisne obdolžitve po elektronski pošti podan pogoj iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 oziroma ali se je tožnica dejansko pravočasno seznanila s sporočilom, da je datum zagovora predviden za 28. 11. 2019, nakar bo sodišče na podlagi tako ugotovljenih odločilnih dejstev in ob upoštevanju ustaljene sodne prakse moralo presoditi, ali je bil tožnici omogočen zagovor, ter nato na tej podlagi odločiti o vsebinski utemeljenosti odpovedi oziroma, v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi, o reparaciji.

9. Ugotavljanje navedenih dejstev in sprejemanje nakazanih pravnih zaključkov ne pomeni, da gre za samostojno pravno celoto, ki še ni bila predmet obravnavanja pred prvostopenjskim sodiščem, kar bi opravičevalo razveljavitev zaradi zagotovitve pravice do pritožbe. Nenazadnje je tožnica že pred sodiščem prve stopnje uveljavljala, da toženec tožnici ni zagotovil elektronskega naslova, na katerega ji je poslal pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor ter ji tudi ni naložil uporabe tega naslova. Tudi sicer je povsem očitno, da gre za osebni elektronski naslov tožnice in ne za elektronski naslov, ki ga je zagotavljal in njegovo uporabo nalagal delodajalec.

10. V postopku s pritožbo zoper razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča velja neizpodbitna domneva, da so dejansko podane pomanjkljivosti, ki jih ugotavlja pritožbeno sodišče, vrhovno sodišče pa v okviru pritožbenih navedb, presoja le, ali so te pomanjkljivosti takšne, da bi jih lahko samo odpravilo že pritožbeno sodišče. 11. Nobena od pomanjkljivosti, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje in ki so povzete zgoraj, ni takšna, da je ne bi moglo odpraviti že sodišče druge stopnje. Tako bi sodišče druge stopnje, ne da bi zaradi tega nastala zamuda v postopku, lahko samo ugotovilo, ali je toženec tožnici zagotovil in odredil uporabo elektronskega naslova, na katerega ji je poslal pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor. Sodišče prve stopnje se očitno ne strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da se je tožnica dejansko pravočasno seznanila z vsebino pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in vabilom na zagovor, vendar tudi to pomanjkljivost lahko samo odpravi s tem, da enostavno ponovno zasliši tožnico. Navedeno pomeni, da je zmotna ocena pritožbenega sodišča, da je dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in bolj ekonomična, ter da ne bi bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, saj postopek v primeru ponovnega odločanja na sodišču prve stopnje lahko dodatno podaljša ponovna možnost pritožbe.3

12. Prav tako ni mogoče slediti stališču pritožbenega sodišča, da bi se postopek v primeru pritožbene obravnave kvečjemu podaljšal, saj bi sodišče prve stopnje postopek zgolj dopolnilo, pritožbeno sodišče pa bi ga moralo izvajati na novo. Pritožbeno sodišče ni dolžno ponoviti vseh dokazov, ampak le tiste, za katere oceni, da jih sodišče ni pravilno ocenilo. Glede na stališča pritožbenega sodišča sta takšna dokaza kvečjemu zaslišanje tožnice in toženca. Ponovitev dokaza z zaslišanjem strank pa ne pomeni, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, sodišče druge stopnje ne more samo dopolniti postopka.

13. Glede na vse navedeno je vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

14. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

15. Sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Glej sklep VS RS Cp 35/2020 z dne 4. 12. 2020. 2 Sklep VS RS Cp 41/2019 z dne 19. 9. 2019. 3 Povsem neustrezno je tudi razlogovanje sodišča druge stopnje v zvezi z bivališčem oziroma sedežem strank.