Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko na podlagi določbe 32. čl. ZKP ni združilo dveh postopkov, ki tečeta pred različnima okrajnima sodiščema zoper istega obdolženca, ni kršilo kazenskega postopka. Do združitve postopka lahko pride le do konca glavne obravnave, ne pa v pritožbenem postopku. Po zakonu je za sodišče združitev zgolj možnost, ne pa obveznost. Če do združitve postopka ne pride, tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj na ta način ne more biti prizadeta stvarna pristojnost.

Izrek

Pritožbi obdolženega in pritožba pomočnice okrožnega državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ ter mu izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora, oškodovancu E... d.o.o. Ljubljana pa je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 2,463.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Po 4. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi sta se pritožila obdolženec in pomočnica okrožnega državnega tožilca. Obdolženec je vložil dve pritožbi, prvo dne 25.10.1999 še pred prejemom pisnega odpravka sodbe, v kateri sodišču prve stopnje očita kršitev določb kazenskega postopka in drugo, ki jo je upravi zaporov izročil dne 13.11.1999, v kateri graja ugotovljeno dejansko stanje. Državna tožilka pa v svoji pritožbi ugovarja izrečeni kazenski sankciji in predlaga njeno zvišanje.

Višja državna tožilka je predlagala, da naj višje sodišče ugodi le pritožbi državne tožilke, obdolženčevi pritožbi pa zavrne kot neutemeljeni.

Pritožbe so neutemeljene.

Zatrjevana procesna kršitev, ki jo pritožnik podrobneje niti ne pojasni, ni podana. Po pritožnikovem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi 32. čl. ZKP združeno obravnavati vsa kazniva dejanja, ki so se dogajala v oktobru in novembru 1995 in za katera tečejo kazenski postopki pred Okrajnim sodiščem v Krškem (K 25/97) in Okrajnim sodiščem v sevnici (K 65/98); tako bi po pritožnikovem mnenju sodišče objektivneje prišlo do resnice.

Do združitve postopka lahko pride do konca glavne obravnave, ne pa v pritožbenem postopku. Poleg tega združitev postopka tudi ni obveznost, pač pa le možnost, ki jo zakon daje sodišču. Če v primeru, kot je obravnavani, do združitve postopka ne pride, tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (6. točka 1. odst. 371. čl. ZKP), saj na ta način ne more biti prizadeta stvarna pristojnost. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni združilo postopkov, ki tečeta zoper obdolženca pred omenjenima okrajnima sodiščema, tudi ni vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Že sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo obdolženčev predlog, da naj se vpogleda v spis Okrajnega sodišča v Sevnici, ker da gre za istega storilca, kateremu je obdolženec, kot se ves čas zagovarja, le podoben. Na podlagi dokazov, izvedenih v tem postopku, se je namreč brez najmanjšega dvoma in zanesljivo prepričalo, da je bil storilec obravnavanega kaznivega dejanja obdolženec in je za svoje zaključke navedlo tudi prepričljive razloge. Da je prav obdolženec oseba, ki se je kritičnega dne v poslovalnici E.... uslužbenki J. A. lažno predstavila za D. K. in ji pri tem predložila K.-jevo osebno izkaznico, v katero je bila vstavljena obdolženčeva slika, prepričljivo potrjuje priča J. A.; ta je dala točen opis osebe, s katero je sklenila pogodbo za najem vozila, obdolženca pa je tudi prepoznala po fotografijah in na glavni obravnavi. Tudi priča R. A. posredno potrjuje njene navedbe in obdolženca ne izključuje kot storilca kaznivega dejanja. Poleg tega je tudi izvedenka grafologinja strokovno prepričljivo ugotovila, da je pogodbo o najemu vozila podpisal obdolženec. Nekonkretizirani pritožnikovi očitki o "površnosti in nestrokovnosti tega mnenja" mu ne jemljejo dokazne teže in prepričljivosti.

Ker torej po navedenem tudi glede identitete storilca kaznivega dejanja, kar obdolženec ves čas postopka izpostavlja kot ključno okoliščino, ni prav nobenega dvoma, saj je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je bil storilec kaznivega dejanja obdolženi B. V., je moralo višje sodišče njegovi pritožbi v celoti zavrniti kot neutemeljeni.

Tudi pritožbenemu predlogu pomočnice državnega tožilca, ki sodišču prve stopnje očita, da je obdolžencu izreklo prenizko zaporno kazen, ni bilo mogoče ugoditi. Preizkus izpodbijane sodbe v tej smeri ni pokazal nepravilnosti. Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije upoštevalo tudi okoliščine, na katere se sklicuje pritožnica, med drugim, da je bil obdolženec doslej že večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, torej da gre za specialnega povratnika. Pri oceni teže dejanja se je pravilno oprlo na ključno okoliščino, to je višino protipravne premoženjske koristi, upoštevalo pa je tudi, da je od storitve kaznivega dejanja v novembru 1995 poteklo že precej časa in da mora obdolženec skrbeti za mladoletnega otroka. Vse navedene okoliščine je pravilno ovrednotilo in obdolžencu izreklo kazen, ki je pravična in smotrna. Sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati kot obteževalne okoliščine "obdolženčev popolnoma nekritičen odnos do dejanja"; takšen pritožničin predlog, kolikor ima s tem v mislih obdolženčevo zanikanje kaznivega dejanja, je neupošteven. Zanikanje krivde je namreč obdolženčeva pravica v kazenskem postopku, ki mu jo dajeta Ustava in zakon, zato za obdolženca ne more biti obteževalna okoliščina, kot mu na drugi strani takšen odnos do kaznivega dejanja tudi ne more biti v korist. Ker torej po navedenem pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožnika, niso podani, preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (čl. 383 ZKP) pa tudi ni pokazal nepravilnosti, je višje sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov kot na prvi stopnji je bil obdolženec oproščen tudi plačila stroškov pritožbenega postopka (4. odst. 95. čl. v zvezi s 1. odst. 98. čl. ZKP).