Jedro

Ko se je zavarovanec tožene stranke s tovornjakom silovito zaletel v hišo Č. št. 9, sta bila tožnika v hiši. Trčenje sta doživela neposredno. Dogodek je bil povsem nepričakovan in silovit ter za oba tožnika sprva nerazložljiv. V takih okoliščinah sta bila vsekakor udeleženca v škodnem dogodku. Ta ju je neposredno prizadel s tem, da jima je povzročil strah.

Zaradi strahu za lastno usodo sta neposredna oškodovanca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in popravnim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka plačati odškodnino za strah prvemu tožniku v znesku 150.000,00 SIT in drugemu tožniku 200.000,00 SIT, višji zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je zavarovanec tožene stranke zaletel s tovornjakom v hišo, v kateri sta bila tedaj tožnika, in jo delno porušil. Ob silovitem trušču in prahu sta tožnika prestala hud strah, ki je vplival na njuno zdravstveno stanje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je prisodilo prvemu tožniku odškodnino v znesku 400.000,00 SIT in drugemu tožniku 300.000,00 SIT, s čimer je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Upoštevalo je, da sta tožnika doživela hud šok s posledicami, ki so bile pri prvem tožniku hujše, ker je bil od prej srčni bolnik s psihičnimi težavami, med tem ko je drugi tožnik, ki je bil ob nesreči star 15 let, krhka in čustveno manj odporna osebnost. Kot neutemeljeno je zavrnilo pritožbeno stališče tožene stranke, da tožnika nista neposredna oškodovanca in zato nista upravičena do odškodnine za strah.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 385.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP). Vztraja pri svojem stališču, da tožnika nista neposredna oškodovanca, ker nista bila neposredno udeležena v škodnem dogodku dne 5.4.1993, ko se je tovornjak zaletel v hišo in jo poškodoval. Navaja, da je krog pravno priznanih nepremoženjskih škod tudi glede na subjekt zaprt. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dne 5.4.1993, ko se je zavarovanec tožene stranke s tovornjakom silovito zaletel v hišo Č. št. 9, sta bila tožnika v hiši. Trčenje sta doživela neposredno. Dogodek je bil povsem nepričakovan in silovit ter za oba tožnika sprva nerazložljiv. Hrušča in prahu si prvi hip nista mogla razložiti, vsekakor pa sta občutila ogroženost, ki je nujno povzročila strah. V takih okoliščinah sta bila vsekakor udeleženca v škodnem dogodku. Ta ju je neposredno prizadel s tem, da jima je povzročil strah z vsemi značilnostmi in posledicami, ki jih na podlagi izvedeniškega mnenja diplomiranega psihologa M. P. ugotavljata sodbi prve in druge stopnje. Tožnika sta občutila strah vsak zase, zaradi občutka, da je ogroženo njuno življenje. Zaradi strahu za lastno usodo sta neposredna oškodovanca. Za nepremoženjsko škodo zaradi takega strahu prisodi sodišče pravično denarno odškodnino, če stopnja strahu in njegovo trajanje to opravičujeta (200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). V obravnavani zadevi sploh ni nobenega dvoma, da gre pri obeh tožnikih za strah zase. Zato ni utemeljeno stališče tožene stranke, da bi bila tožnika posredna oškodovanca in da jima zato ne gre odškodnina za strah. To stališče ni posebej obrazloženo in zato sploh ni jasno, kaj tožena stranka misli s tem, da govori o tožnikih kot posrednih oškodovancih. Sodna praksa je to vprašanje obravnavala v zvezi z odškodninskimi zahtevki za strah, ki ga je nekdo prestal zaradi nevarnosti, ki je grozila drugemu, sam pa sploh ni bil ogrožen. Za take okoliščine pa v obravnavani zadevi ne gre. Tožnika ne zatrjujeta, da ju je bilo strah za usodo koga drugega. Ustrašila sta se vsak zase in vsak od njiju je občutil lastno ogroženost. To jima daje položaj neposrednega oškodovanca v pomenu, ki ga obravnava revizija, in s tem upravičenost do pravične denarne odškodnine na podlagi določbe 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. O tem vprašanju je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, zato uveljavljani revizijski razlog ni podan.

Revizijsko sodišče je na podlagi določbe 386.čl. ZPP opravilo uradni preizkus glede primernosti prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Stopnja strahu in posledice, ki jo je strah zapustil vsakemu od tožnikov glede na njuno zdravstveno stanje in osebnostne značilnosti, v celoti opravičuje prisojeno odškodnino. Ta je v skladu z odškodninami, ki jih v primerljivih primerih pozna sodna praksa in zato predstavlja pravično odškodnino v smislu določbe 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393.čl. ZPP.