Jedro

Ker predstavlja izpodbijani sklep razveljavitveno odločbo in bo moralo sodišče prve stopnje o razveljavljenem delu odločitve ponovno odločati, postopek z izpodbijanim sklepom ni bil pravnomočno končan. Zato za obravnavano revizijo niso izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 400. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

V odškodninskem sporu pravdnih strank je sodišče prve stopnje s sodbo 12.7.1999 odločilo:

1. da je toženka dolžna plačati tožnici 8,465.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila za premoženjsko škodo;

2. da mora toženka plačati tožnici 5,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila za duševne bolečine;

3. da se zavrne višji zahtevek iz 1. in 2. točke;

4. da se zavrne zahtevek za plačilo zamudnih obresti od dosojene odškodnine za premoženjsko škodo za čas od 2.6.1993 do dneva sodbe in

5. da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je 6.12.2000 odločilo o pritožbah obeh pravdnih strank tako, da je na pritožbo toženke znižalo odškodnino za duševne bolečina na 3,500.000 SIT (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), ter vse ostale zahtevke zavrnilo, zavrnilo pa je v celoti tudi tožničino pritožbo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tožničini reviziji zoper odločitev sodišča druge stopnje delno ugodilo ter je spremenilo sodbo sodišča druge stopnje v odločitvi iz 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je v tem delu zavrnilo toženkino pritožbo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nadalje pa je razveljavilo odločitev sodišča druge stopnje v delu, s katerim je to zavrnilo zahtevek iz 1. točke izreka sodišča prve stopnje in v odločbi o stroških postopka ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje. V preostalem delu pa je tožničino revizijo zavrnilo.

V obsegu razveljavitve njegove odločbe je sodišče druge stopnje 27.3.2002 ponovno odločalo o zadevnih delih pritožb pravdnih strank ter je s sklepom obema pritožbama ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v izreku pod točkami 1., 4. in 5. ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zoper sklep sodišča druge stopnje z dne 27.3.2002, opr. št. II Cp 192/2002, je tožnica 20.5.2002 vložila revizijo, s katero je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala revizijskemu sodišču, naj razveljavi izpodbijani sklep Višjega sodišča v Ljubljani ter samo odloči o sporu oziroma, da pritožbi zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji poudarja, da sodišče druge stopnje ni navedlo, kateri procesni zakon (to je ali ZPP 1977 ali ZPP 1999) je uporabilo. To je pomembno zaradi postopka pred evropskim sodiščem. Ker je revizijsko sodišče s svojo odločitvijo delno odločilo o tožbenem zahtevku za premoženjsko škodo, bi sodišče druge stopnje moralo odločiti o preostalem delu tega zahtevka. Toda pritožbeno sodišče za razveljavitev navedenega dela sodbe sodišča prve stopnje ni imelo pravne podlage v določbah 357. ali 358. člena ZPP 1977. Revizijsko sodišče je s svojo odločitvijo potrdilo stališče, da se za premoženjsko škodo ne priznavajo zakonite zamudne obresti za čas pred odločitvijo sodišča prve stopnje. Ker je sodba sodišča prve stopnje sedaj razveljavljena, bo tožnica glede obrestnega zahtevka zaradi navedenega stališča o obrestih dodatno kaznovana.

Napotki sodišča druge stopnje, naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je tožnica edina dedinja, pomenijo kršitev postopka iz 544. člena prej veljavnega ZKP oziroma 541. člena sedaj veljavnega ZKP (ker ta okolnost za odločitev ni pomembna). Nerazumljiva in v nasprotju s podatki spisa in sama s seboj je obrazložitev sklepa sodišča druge stopnje, ki se nanaša na odločitev in razloge glede 4. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (o obrestih za premoženjsko škodo za čas do odločitve sodišča prve stopnje), ker je bil ta tožbeni zahtevek zavrnjen na revizijski stopnji. Sodišče druge stopnje je kršilo postopek tudi zato, ker ni odločilo o pridržku pravnomočnosti iz drugega odstavka 1. točke (nadaljnja konkretizacija predpisa ni navedena) ter je s tem poseglo v tožničino z ustavo zajamčeno pravico do pravnega varstva (25. člen URS). To pomeni tudi zlorabo določbe 280. člena ZPP 1977. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V zadevi, ki je predmet revizije, je bil postopek na prvi stopnji končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99). Zato je treba v skladu z določilom prvega odstavka 498. člena navedenega zakona uporabiti pri odločanju določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977 - naprej ZPP 1977), ki je nadomestil Zakon o pravdnem postopku iz leta 1957. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje uporabilo procesne določbe ZPP 1977, kar je med drugim razvidno tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa, ki so navedeni na njegovi tretji strani v drugem odstavku. Zato izpodbijani sklep ni nejasen glede procesnopravnih podlag, ki jih je uporabilo sodišče druge stopnje.

Z revizijo se izpodbija sklep sodišča druge stopnje z dne 27.3.2002, opr. št. II Cp 192/2002. V takih primerih je dovoljena revizija ob predpostavkah, ki jih določa 400. člen ZPP 1977. Ta določa v prvem odstavku, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker predstavlja izpodbijani sklep razveljavitveno odločbo in bo moralo sodišče prve stopnje o razveljavljenem delu odločitve ponovno odločati, postopek z izpodbijanim sklepom ni bil pravnomočno končan. Zato za obravnavano revizijo niso izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 400. člena ZPP 1977. Po določilu tretjega odstavka 400. člena ZPP 1977 pa je revizija dovoljena samo še zoper sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma s katerimi je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. Izpodbijani sklep, ki je razveljavitvene narave, ne izpolnjuje predpostavk za dovoljenost revizije niti po navedenem določilu. Ob takem procesnopravnem stanju je moralo revizijsko sodišče ugotoviti, da tožničina revizija ni dovoljena. Zato jo je moralo po določilu 392. člena ZPP 1977 zavreči. Ker revizija zoper izpodbijani sklep iz procesnih razlogov ni dovoljena, kot je že pojasnjeno, se revizijskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z revizijskimi razlogi vsebinske narave. Le v zvezi z revizijskim izvajanjem, da je tožnica lahko vložila revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka (pri čemer ni navedla ostale potrebne opredelitve predpisa) in da pritožbeno sodišče ni odločilo o pridržku pravnomočnosti, je treba dodati naslednje. Pridržek pravnomočnosti je poznal Zakon o pravdnem postopku iz leta 1957, ki ga je nadomestil Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977. Ta zakon pa navedenega pridržka pravnomočnosti ne pozna več. Tožnica tako uveljavlja v reviziji procesni institut, ki ne obstaja v določbah ZPP 1977, ki jih je potrebno uporabiti v tem primeru. Iz navedenega razloga tako pritožbeno sodišče ni moglo zagrešiti očitane kršitve postopka. Kakšne druge pomanjkljivosti vsebinske narave, ki jih očita revizija izpodbijanemu sklepu, pa ne morejo biti predmet tega revizijskega postopka.