Jedro

Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč le plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, če mu le‑ta ni bil zagotovljen. Plačilo pripadnikov v času misije je namreč določeno na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku in se plačuje za vsak dan napotitvetako, da se v skladu z 98.c členom ZObr in 3.členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba) povprečno obračuna za 174 ur mesečno ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Pripadnikom tako v času opravljanja dela na misiji pripada le plača in dodatki, ki so urejeni v Uredbi, ne pa tudi plačilo za nadurno delo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo za umaknjeni del tožbe (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača znesek 19.623,70 EUR z zakonskimi zamudnimi 0brestmi od 13.1.2024 dalje in zavrnilo zahtevek za plačilo 5.081,08EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2024 dalje (točka IIizreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne 1.442,39 EUR stroškov postopka (točka III izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da je pričel z delom ob 5:30 uri in končal ob 00:15 uri, v tem primeru pa je vtoževal ure dela, ki jih je opravil pred 8:00 uro in po 18:00 uri. Res je postavil primarni in podredni zahtevek, vendar bi moralo sodišče v celoti ugoditi primarnemu zahtevku, kjer je vtoževal delo po 18:00 uri. Upoštevati bi bilo potrebno, da je normalni delovni dan znašal 8 ur, zato je zmotno materialnopravno stališče, da je upravičen le do podrednega zahtevka za delo po 22:00 uri, ker naj ne bi bilo dokazano, da je do 18:00 ure delal ves čas. Toženka ni konkretno in določno dokazovala niti trdila, da tožnik ni delal cel čas ali da je bil tekom dneva prost. Sklicuje se na določbe SOP 1075 z dne 3.9.13 in SOP 1316, ki urejajo način delovanja vojaške policije ter na Direktivo za delovanje vojaške policije Slovenske vojske št. 804-247/2017 z dne 11.7.2014 in dejstvo, da vojaška policija deluje 24 ur, 7 dni v tednu. Izpostavlja preventivne naloge, ki jih opravljajo, ki niso zavedene v evidencah dela. Na misiji so bili štirje vojaški policisti in tožnik kot njihov vodja, delo so morali opravljati 24/7, zato ni bilo mogoče, da bi bili prosti. Ves čas je moral biti dosegljiv na telefon in se odzvati v roku 15 minut. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi mu morala biti prisojena odškodnina za neizkoriščeni dnevni počitek v trajanju 747 ur in 30 minut. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnik je za čas od 19.10.18 do 30.4.19, ko je bil napoten na misijo KFOR kot podčastnik vojaške policije - vodja skupine, zahteval plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega in dnevnega počitka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kot vodja vojaške policije opravljal delo vsak dan, in sicer od 5:30do 00:15 ure, zato mu ni bil zagotovljen tedenski počitek, dnevni počitek pa mu je bil zagotovljen zgolj v trajanju 5 ur in 15 minut. Posledično je ugodilo zahtevku tožnika za plačilo za 152 ur in 15 minut dela, ki ga je opravil v času, ko bi moral imeti tedenski počitek, ter za 562 ur in 30 minut dela, ki ga je opravil v času, ko mu je pripadal dnevni počitek.

5.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik vtoževal ure, ki jih je opravil po 18:00 uri, saj tožnik ni postavil primarnega in podrednega zahtevka, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je ves čas zahteval enako, plačilo za opravljeno delo v času, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski in dnevni počitek oziroma za ure, ki presegajo 8 urni delovnik. Njegove navedbe so se razlikovale le glede števila ur, za katere je zahteval plačilo, kar pa ne predstavlja primarnega in podrednega zahtevka.

6.Tožnikov zahtevek je bil utemeljen le delno, in sicer le za ure dela, ki jih je opravil v času, ko bi moral imeti tedenski in dnevni počitek (11 ur v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa), ne pa tudi za ostale ure, katere je že prejel plačane, zato je neutemeljen očitek o napačni uporabi materialnega prava.

7.Ustaljeno stališče sodne prakse je, da pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč le plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, če mu leta ni bil zagotovljen. Plačilo pripadnikov v času misije je namreč določeno na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku in se plačuje za vsak dan napotitve1 tako, da se v skladu z 98.c členom Zakona o obrambi (ZObr) in 3.členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba)2 povprečno obračuna za 174 ur mesečno ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Pripadnikom tako v času opravljanja dela na misiji pripada le plača in dodatki, ki so urejeni v Uredbi, ne pa tudi plačilo za nadurno delo.

8.Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnikov delovni dan v času misije začel ob 5:30 uri s pripravo poročil in končal ob 00:15 uri z obhodom in kontrolo baze ter lokalov. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da tožniku za celoten ta čas ne pripada dodatno plačilo za delo, kot tudi ne za celoten čas pred 8:00 in po 18:00 uri, saj bi se s tem tožniku priznalo plačilo za delo v obsegu, ki presega pravico do dnevnega počitka in s tem plačilo za nadurno delo. Posledično je pravilno zavrnilo takšno stališče tožnika, ki v pritožbi neutemeljeno vztraja, da se mu mora celotni čas izven časovnega okvirja aktivnosti po hišnem redu baze v času misije šteti kot presežno delo, za katerega mu pripada (dodatno) plačilo.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnik ni trdil, da je celoten čas pred 8:00 uro in po 18:00 uri opravljal delo. Plačilo je zahteval le za posamezne ure in ne za 14 ur, s čimer je implicitno priznal, da ni opravljal dela ves čas. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženka ni trdila, da tožnik dela ni opravljal ves čas, saj je izpostavila, da tožnik ne more biti upravičen do plačila za nadure, ampak kvečjemu za ure dela v času dnevnega počitka, za katerega je vztrajala, da mu ga je zagotovila.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da že sama pripravljenost oziroma razpoložljivost za opravljanje nalog utemeljuje plačilo za celotno obdobje pred 8:00 uro in po 18:00 uri oziroma za vse ure, ki presegajo 8 urni delovni dan, ker tožnik zaradi narave dela ni mogel biti prost. Dejstvo, da je vojaška policija delovala neprekinjeno, še ne pomeni, da je posamezni pripadnik neprekinjeno opravljal delo oziroma da je tožnik upravičen do dodatnega plačila za vse vtoževane ure. Kot že pojasnjeno, tožniku pripada plačilo le za ure dela, ki jih je opravil v času, ko bi mu moral biti zagotovljen 11 urni dnevni počitek. Tožnik ni zahteval plačila zaradi pripravljenosti na delo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o delovanju vojaške policije 24 ur, 7 dni v tednu, splošni dosegljivosti ter obsegu preventivnih nalog, ki so jih vojaški policisti opravljali na misiji in niso zavedene v poročilih. Sodišče prve stopnje je upoštevalo posebno naravo dela vojaške policije in obseg dela, vendar pravilno tožniku ni priznalo plačila za čas, ki presega 8 ur, ampak le za ure dela, ki so posegle v njegovo pravico do 11urnega dnevnega počitka.

11.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

12.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Ob upoštevanju, da so pripadniku zagotovljeni dnevi minimalnega tedenskega počitka ter ure minimalnega dnevnega počitka.

2V času tožnikove napotitve se je še uporabljala Uredba.