Jedro

Korist je lahko premoženjska korist, lahko je stvar, lahko pa tudi vloženo delo.

Povečanje vrednosti nepremični stvari je za lastnika koristno. Čeprav sodna praksa pri okoriščenju ne zahteva samo pridobitve, temveč zadošča varovanje premoženja, torej nezmanjšanje premoženja, do katerega bi pri normalnem teku lahko prišlo, je izvedenec upošteval tudi amortizacijo, ki jo je odštel. Zato revizijsko sodišče ne dvomi, da je povečanje toženkine obogatitve pravilno ocenil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) 20.016,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 11. 2002 do plačila. Presežni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti tej sodbi sta se pritožili tožnica in toženka, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tistemu delu pravnomočne sodbe, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, je toženka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na vse pritožbene trditve, zaradi česar je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Poleg tega navaja, da ima sodba 6 strani, od katerih štiri zavzema obrazložitev, ki pa ni jasna, ker iz nje niso razvidni razlogi, zaradi katerih je bila pritožba zavrnjena. Zmotno uporabo materialnega prava očita sodišču druge stopnje zato, ker pri uporabi 210. člena ZOR ni upoštevalo, da je za nastanek terjatve iz naslova neupravičene pridobitve bistveno okoriščenje ali prehod premoženja, saj prikrajšanje samo po sebi ne zadošča. Korist mora biti izkazana z relativnega stališča, torej mora biti okoriščena stranka subjektivno obogatena. To izhaja iz tretjega odstavka 210. člena ZOR in sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 97/2002, ki pravi, da če pridobitelj iz kakršnegakoli razloga nima koristi, četudi bi jo kdo drug na njegovem mestu imel, zahtevek zoper pridobitelja ni utemeljen. Dodaja da se je izvedenec v svojem mnenju ukvarjal z vprašanjem vlaganj, ki bi za toženko mogla biti koristna in ne ki so dejansko bila koristna. Dokazno breme, da izkaže korist, je bilo na strani tožnice, ki pa relevantnih trditev obogatitvenega zahtevka ni podala in bi bilo treba njen tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje se je oprlo na golo primerjavo zapisnikov o ugotovitvi vrednosti poslovnih prostorov in na tožničino izjavo, da se je po obnovitvi najemnina dvignila, sodišče druge stopnje pa je to potrdilo, ne da bi preverilo, ali so bila na splošno ugotovljena vlaganja za toženko tudi subjektivno koristna. Izvedenec je ugotovil neamortizirana vlaganja v nepremičnino, vendar to ne pomeni tudi adekvatno povečanje vrednosti nepremičnine.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženka navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse njene pritožbene navedbe, vendar ne pove katere. Tudi pavšalna trditev, da šest strani dolga sodba ni jasna, ni utemeljena, ker ne pove, kaj ni jasno, revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je sodba eksaktna in razumljiva. Ker sodišče po 371. členu ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (razen kolikor gre za pravilno uporabo materialnega prava), je šteti, da očitanih bistvenih kršitev ZPP ni.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, zlasti določbe Obligacijskega zakonika (OZ)(3) in na podlagi 1060. člena še Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR).(4) Ta v 210. členu vsebuje splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi. Pogoji za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve so: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Zato toženka v reviziji povsem pravilno opisuje, da je bistvena korist obogatitelja na škodo drugega. Korist je lahko premoženjska korist, lahko je stvar, lahko pa tudi vloženo delo. Sodna praksa je pri tem dokaj enotna in dosledno zahteva ne le prikrajšanje ene stranke, temveč predvsem korist obogatitelja. To je dosledno izraženo tudi v sodbi III Ips 97/2002, ki jo navaja toženka.

8. Zmotno pa toženka navaja, da tožnica ni dokazovala in dokazala koristi toženke, ki je bila obogatena, in da sodišči nista ugotavljali, ali je bila toženka s tožničinimi vlaganji subjektivno okoriščena. Vlaganj tožnice v nepremičnino sodišči nista ugotovili le na splošno, temveč na podlagi tožničine izpovedi in zapisnikov, predvsem pa z mnenjem izvedenca, ki se ni ukvarjal samo vprašanjem vlaganj, ki bi za toženko mogla biti koristna. V svojem pisnem mnenju, ki ga je na glavni obravnavi tudi pojasnil, ni priznal vseh tožničinih vlaganj. Priznal je samo izdelano izolacijo, notranje omete, estrihe, keramiko, talne obloge, vrata in okna, električno in vodovodno instalacijo ter instalacijo ogrevanja, torej samo tista vlaganja v nepremičnino, ki so povečala njeno vrednost. Povečanje vrednosti nepremični stvari pa je za lastnika koristno. Čeprav sodna praksa pri okoriščenju ne zahteva samo pridobitve, temveč zadošča varovanje premoženja, torej nezmanjšanje premoženja, do katerega bi pri normalnem teku lahko prišlo, je izvedenec upošteval tudi amortizacijo, ki jo je odštel. Zato revizijsko sodišče ne dvomi, da je povečanje toženkine obogatitve pravilno ocenil. 9. Tako se izkaže, da sodišči prve in druge stopnje nista bistveno kršili določil ZPP in da sta pravilno uporabili določila ZOR o neupravičeni pridobitvi. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog toženke za povrnitev stroškov revizije.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001 – 40/2007 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 29/78 – 57/89